Jedro

Delodajalec, ki zaposluje delavca, ne da bi z njim sklenil delovno razmerje se ne more sklicevati, da zaradi neobstoja delovnega razmerja ni imel dolžnosti, ki jih nalagajo predpisi o varstvu pri delu.

Vzročna zveza je razmerje med konkretnim protipravnim ravnanjem odškodninske odgovorne osebe in škodo. Dejstvo, da toženec ni ravnal v skladu z ZVD, samo po sebi še ne pomeni, da je vsaka škoda, ki nastane pri delu, posledica teh opustitev (tu namreč ne gre za odgovornost za mešano naključje, pač pa mora biti podana konkretna vzročna zveza med konkretnim ravnanjem in konkretno škodo oziroma škodnim dogodkom).

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka) se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 5.500.000 SIT zadoščenja s 13,5 % zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 17.10.2002, od 17.10.2002 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženca zavezalo, da mora tožniku povrniti 639.228 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je toženec odškodninsko odgovoren, ker ni upošteval predpisov o varstvu pri delu. Poskrbeti bi moral, da bi bil tožnik seznanjen s pravili varnega dela, moral bi mu zagotoviti varnost pri delu in ga nadzorovati. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna tudi odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijskemu sodišču pa predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moral tožnik dokazati toženčevo krivdo, saj med strankama ni bilo delovnega razmerja. Dejstvo, da je tožnik prevzel delo za toženca, še ne zadošča za toženčevo odškodninsko odgovornost. Škodni dogodek je bil posledica nesrečnega naključja, ki ga toženec ni mogel preprečiti. Sicer pa bi moral tožnik dokazati, da je uporabil vsa zaščitna sredstva, ki jih je imel na razpolago. Ker tega ni storil, je sam odgovoren za nesrečo, saj mora pri fizičnem delu vsak skrbeti za lastno varnost. Že s tem, ko prevzame delo, prevzame tudi odgovornost za škodo, ki jo pri tem utrpi.

Po revidentovem mnenju izguba očesa ne more predstavljati kar 33 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. To oceno je sicer podal izvedenec, vendar je ni obrazložil. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Tožnik sicer res ni imel sklenjenega delovnega razmerja s tožencem. Vendar so za presojo odškodninske odgovornosti bistvene ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je bil pri tožencu vključen v delovni proces ter da je dejansko delal tako, kot je značilno za delavce. Razmerje med strankama je imelo po svojih zunanjih znakih vse značilnosti razmerja med delavcem in delodajalcem, oziroma, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, "tožnik se je poškodoval, ko je opravljal dela, ki so mu bila zaupana kot delavcu..., torej na delovnem mestu in v okviru svojega delovnega področja, ko je opravljal dela za tuj račun, to je za toženca". Za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti zato ni odločilen obstoj delovnega razmerja, pač pa "vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode" (tako VS RS v sklepu II Ips 295/99 z dne 27.1.2000). Zato je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v tem primeru utemeljena uporaba določbe 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 - ZTPDR) ter določb Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86-p.b.-ZVD), ki so veljale v času škodnega dogodka. Delodajalec, ki zaposluje delavca, ne da bi z njim sklenil delovno razmerje, se ne more sklicevati, da zaradi neobstoja delovnega razmerja ni imel dolžnosti, ki jih nalagajo predpisi o varstvu pri delu, ter da za škodo, ki jo je delavec utrpel pri delu ali v zvezi z delom, ni odgovoren po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen ZTPDR).

Ker bi lahko šlo v konkretnem primeru le za krivdno odgovornost, morajo biti podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Čeprav nosi dokazno breme nekrivde toženec, je dokazno breme protipravnega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo na tožniku.

Tožnik mora navesti in dokazati, katero konkretno toženčevo dejanje ali opustitev mu je povzročilo škodo. Niso dovolj le splošne navedbe da je npr. toženec "dopuščal tak način dela, ki ni bil v skladu z varnostnimi predpisi", ali da "toženec na gradbišču ni imel urejenega varstva pri delu, niti ni imel sklenjenega pismenega dogovora z drugimi izvajalci del, kot to zahteva 30. člen ZVD". Te ugotovitve sodišča prve stopnje (prim. prvi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje), ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, o bistvenem - t.j. o tem, katere konkretne toženčeve opustitve naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi in kaj konkretno bi moral toženec storiti, da bi zadostil zahtevam iz 30. člena ZVD, ter, ali so te (konkretne, a zaenkrat neugotovljene) opustitve tudi vzrok škode, ničesar ne povedo. Ugotovitvi, da "tožnik ni imel opravljenega preizkusa znanja iz varstva pri delu tako, kot je to določeno v 25. členu ZVD", ter da mu ni mogoče očitati neuporabe zaščitnih očal, "saj ni bil poučen o varnem načinu opravljanja del", sta sicer dovolj konkretni. Vendar še vedno manjkajo ugotovitve o vzročni zvezi med tema opustitvama in škodo. Ali bi dejstvo, da bi imel tožnik opravljen preizkus znanja iz varstva pri delu tako, kot je to določeno v 25. členu ZVD, preprečilo škodo, in ali bi tožnik uporabil zaščitna očala, če bi bil poučen o varnem opravljanju del? (Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delavci zaščitnih očal v zimskem času niso uporabljali, ker so se hitro zaProsila - gl. prvi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje.) Odgovorov na ti vprašanji, ki sta za oceno vzročne zveze bistvenega pomena, sodbi sodišč prve in druge stopnje ne dajeta.

Sodišče prve stopnje je tožencu tudi očitalo, da bi moral tožnika pri delu nadzorovati, ter da je ravnal nepravilno, ko je dal tožniku navodila, potem pa se obrnil stran in začel z drugimi deli. Vendar od delodajalca ni mogoče zahtevati, da delavca nadzoruje tako rekoč na vsakem koraku, tudi pri enostavnejših, ali celo banalnih opravilih, kot je skrajšanje PVC cevi (z žago, ali če s tem ne gre, kar s kladivom), ter da z neposredno in simultano skrbjo zagotavlja, da delavec uporablja vsa zaščitna sredstva, ki so mu na razpolago. Za dela, ki zahtevajo le običajno pazljivost in uporabo osnovnih zaščitnih sredstev, niso potrebni posebni varstveni ukrepi (prim.

drugi odstavek na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje) in zato tudi ne tako visok standard delodajalčevega nadzora.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (napačnega pojmovanja protipravnosti ravnanja in vzročne zveze ter delodajalčeve skrbnosti pri nadzoru nad delavci) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (manjkajo ugotovitve, ali je tožnik sam izbral način skrajšanja PVC cevi, katere konkretne toženčeve opustitve v zvezi z varnostnimi predpisi naj bi povzročile škode, ter ali tožnik ni uporabil zaščitnih očal samo zato, ker ni bil poučen o koristnosti oziroma potrebnosti njihove uporabe), je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).

Ker je vzročna zveza razmerje med konkretnim protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe in škodo, bo treba ugotoviti, kaj so zajemali občasni preizkusi znanja delavcev o varstvu pri delu (25. člen ZDV), ter ali bi (če bi jih toženec opravljal) preprečili nastanek škode. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katere skupne varstvene ukrepe in normative bi moral toženec določiti s pismenim dogovorom z izvajalci del in v tem okviru tudi, kakšno skupno organizacijo varstva pri delu ter pravice in obveznosti delavcev bi bilo treba urediti v skladu s 30. členom ZDV. Dejstvo, da toženec ni ravnal v skladu s temi zahtevami ZVD, samo po sebi še ne pomeni, da je vsaka škoda, ki nastane pri delu, posledica teh opustitev (tu seveda ne gre za odgovornost za mešano naključje, pač pa mora biti podana konkretna vzročna zveza med konkretnim ravnanjem in konkretno škodo oziroma škodnim dogodkom). Predvsem pa naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je tožnik sam izbral neprimeren način skrajšanja cevi, ali je imel na razpolago zaščitna očala ter ali je tožencu mogoče očitati kakšno ravnanje, zaradi katerega tožnik teh očal ne bi uporabil. Dokazno breme, da se je za skrajšanje cevi s kladivom odločil tožnik sam, da je imel na razpolago zaščitna očala ter da tožencu ni mogoče očitati, da tožnik teh očal ni uporabil, nosi toženec (prvi odstavek 154. člena ZOR).