Jedro

Zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, če se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se za A. A. (v nadaljevanju udeleženka) podaljša zdravljenje v nadzorovani obravnavi za čas šest mesecev, to je do 25. 12. 2021 (I.). Določilo je koordinatorje nadzorovane obravnave (II.)

2. Pritožbo zoper ta sklep je vložil odvetnik udeleženke in predlaga, da se spremeni tako, da se predlog za nadzorovano obravnavo zavrne oz. da se sklep razveljavi. Očita, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj da je udeleženka že od l. 2015 v remisiji, čeprav je bila res že večkrat hospitalizirana. Navaja, da je udeleženkino stanje stabilno in da ne kaže več znakov bolezni. V zvezi z omenjenim pobegom iz SVZ in namestitvijo v Psihiatrično bolnišnico v B. pojasnjuje, da je bila tedaj udeleženka deložirana iz svojega stanovanja in jo je skrbelo za njene stvari, ni pa imela psihoze, sicer bi bila hospitalizacija nedvomno daljša. Ko je bila v SVZ, je ves čas jemala terapijo in sodelovala, čeprav je sprva temu res nasprotovala. S terapijo nadaljuje tudi po odpustu, tudi izvedenka je ocenila, da bolezen v zadnjem obdobju ni izražena. Ker se torej udeleženka zaveda nujnosti jemanja terapije, pritožba navaja, da pogojev za sprejem v nadzorovano obravnavo ni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je v celoti pravilen in zakonit. 5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kriterije za določitev nadzorovane obravnave, kot jih določa 80. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in ki so relevantni tudi za njeno podaljšanje. Te sodišče korektno povzema v 5. tč. obrazložitve svojega sklepa, in sicer je zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, če se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, da so vsi navedeni zakonski pogoji podani in svoje ugotovitve natančno, jasno in prepričljivo obrazložilo (tč. 7. na str. 4 in 5 izpodbijanega sklepa).

7. Pritožba vsebinsko ne izpodbija nobene od ključnih ugotovitev, da so vsi ti pogoji izpolnjeni. Pritožbena trditev, da udeleženka nadzora ne potrebuje več, ker je njeno stanje boljše in ker se zaveda nujnosti jemanja terapije, je v nasprotju z oceno izvedenke, na mnenje katere se je oprlo sodišče prve stopnje, da je podaljšanje nadzora še vedno potrebno za ureditev njenega psihičnega stanja, ker je v preteklosti že večkrat prekinila terapijo in da se ugotovi, ali se ji lahko zaupa (jemanje terapije). Drži, da je izvedenka navedla, da je udeleženkino stanje boljše, vendar je tudi navedla, da še ni dobro in da nadzor iz navedenih razlogov še vedno potrebuje. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da ne sprejme kot prepričljivejšega mnenja izvedenke, ki je strokovnjak na svojem področju in je ravno zato strokovni pomočnik sodišča. Ostale pritožbene navedbe se neposredno na izpodbijano odločitev ne nanašajo in so bile vzete v ozir že v postopku uvedbe nadzorovane obravnave (namestitev v SVZ, beg, deložacija).

8. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba odvetnika ni utemeljena in jo je treba zavrniti (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 42. čl. ZNP-1), saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.