Jedro

Status nevarnega psa ima po 23. točki 5. člena ZZZiv tudi pes, ki ugrizne drugo žival.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Veterinarska uprava RS, Območni urad Ljubljana (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se psa A., mešanca, rojenega 1. 1. 2005, številka čipa ..., last tožnika, proglaša za nevarnega in se ta status vnese v centralni register psov. V obrazložitvi navaja, da je dne 21. 5. 2011 prejela informacijo Policijske postaje Ljubljana Šiška, da je 19. 5. 2011 tožnikov pes poškodoval dečka A.A. (ugriz v levo dlan in levi gleženj). Po izjavi dečkovega očeta je dečka pes ugriznil, ko je reševal svojega psa B., ki ga je A., katerega je lastnik imel na neprimernem povodcu - v klopčič zvita vrv, ki je lastnik ne more uravnavati glede na dane situacije, napadel. Zgodilo se je že več incidentov z A., ki je napadalen in vedno brez nagobčnika. Lastnik je v svoji izjavi potrdil, da je imel A. privezanega z 10 metrsko vrvico, navito na roko. Izjavil je, da je A.A. pes skočil na njegovega psa, ta pa ga je zagrabil. Lastnikovo izjavo, da se je A.A. poškodoval zaradi podrsa po tleh, je upravni organ zavrnil na podlagi zdravniškega poročila za A.A., kjer je navedeno, da je šlo za ugriz. Na podlagi navedenih dokazov je upravni organ sprejel svojo odločitev, oprto na 23. točko 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), ki določa, da je nevaren tisti pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Navedel je tudi, kakšne obveznosti za lastnika nevarnega psa določa 12. člen ZZZiv.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Ugotovil je, da so bili v postopku pridobljeni dokazi, ki izkazujejo sporni dogodek in je na njihovi podlagi prvostopenjski organ utemeljeno odločil, da se pes A. v centralni register psov vpiše kot nevaren pes. Da je ugriznil drugega psa, ne zanika niti njegov lastnik. Status nevarnega psa se dodeli tudi v primeru ugriza druge živali, ne le ugriza človeka.

V tožbi, ki jo je Upravnemu sodišču RS odstopilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je tožnik navedel, da je bil 19. 5. 2011 na poligonu kinološkega društva ... in ob 19. 30 uri ni mogel biti na cesti ..., ker se je takrat šele vračal in je prišel domov ob 21. uri. A.A. pa ga je videl ob 18. uri pred svojo hišo in je bil ves prestrašen zaradi laježa psa A. Zato preklicuje dosedanje izjave. V nadaljnjih vlogah je tožnik navajal, da sta ga uradni osebi, ki sta v postopku odločali, proglasili za krivca, dokaza, kar naj bi bil nek papir iz inštituta za zdravje, mu nista pokazali. Tudi dokaza, da je za dogodek kriv njegov pes, nista imeli, ker psa nista testirali za ugriz. Zapisnik o napadu si je izmislil in ga malo prikrojil. Njegov pes je dresiran, ne grize otrok in živali, temveč se le brani. Pes ugrizne samo enkrat, ne pa v minuti več stvari naenkrat, kot je napisano v izvidu. V zdravniškem izvidu ni zapisa o šivanju ugriza, katero mora slediti ugrizu. Tožnik ugovarja, da niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagal, ni naveden zapisnik priče B.B. Skliceval se je še, da njegov pes ni črni veliki nemški ovčar, kakršen je podatek v spisu, ampak je srednje veliki labradorec črne barve. Poudaril je, da je bil njegov pes napaden in se je samo branil. Na tuje pse samo zalaja, ima malo šolo poslušnosti in po naravi ni napadalen. To lahko potrdi izvedenec profesor C.C. Tožnik je predložil še potrdilo in izjavo predsednice kinološkega društva ... z dne 7. 7. 2011. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ter pregledu dokumentov v upravnem spisu sodišče ugotavlja, da je odločitev, da je tožnikov pes A. nevaren pes in da se to vpiše v centralni register psov, pravilna in zakonita ter da je za to odločitev upravni organ navedel utemeljene razloge.

Po določbi 23. točke 5. člena ZZZiv je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka oziroma žival. V obravnavanem primeru ugotovljena dejstva ustrezajo relevantnemu dejanskemu stanu iz te določbe. Za pravilnost ugotovitve osrednjega spornega dejanskega vprašanja, tj. ali je tožnikov pes A. ugriznil človeka in drugega psa, je po presoji sodišča imel upravni organ dovolj dokazne podlage. V upravnem spisu je informacija Policijske postaje ... z dne 21. 5. 2011, izjava D.D., zdravstvena dokumentacija za A.A., račun Veterinarstva ..., slike poškodovanega psa in tožnikova izjava z dne 2. 6. 2011, ki jo je podal VURS-u. Tudi po prepričanju sodišča dokazna ocena navedenih dokazov, na katere se je upravni organ oprl, ne more iti v prid tožniku.

V upravnem sporu je tožnik sicer navedel, da preklicuje izjave, ki jih je dal v upravnem postopku, vendar s tem po presoji sodišča ni uspel izpodbiti pravilne odločitve upravnega organa. Ne le da ni pojasnil, zakaj njegova izjava, podana upravnemu organu pod kazensko in materialno odgovornostjo, ni resnična, so izjave v upravnem sporu tudi nekonsistentne; sprva je tožnik zanikal, da je do obravnavanega dogodka sploh prišlo, v vlogi, poslani sodišču dne 7. 11. 2011, pa je navedel, da je bil njegov pes napaden, zato se je branil. Kot je sodišče že navedlo, upravni organ odločitve ni opiral samo na njegovo izjavo, temveč tudi na druge dokaze. Vsi v upravnem postopku pridobljeni dokazi, vsak sam zase in vsi skupaj pa so medsebojno skladni in potrjuje za tožnika neugodno dejansko stanje. Izjavo dečkovega očeta, da je tožnikov pes A. ugriznil A.A. in njihovega psa B., potrjuje izpis iz zdravstvenega kartona, iz katerega je razvidno, da je zdravnik dne 20. 5. 2011 pri A.A. ugotovil poškodbe leve dlani in levega gležnja, povzročene zaradi pasjega ugriza in dečka zdravstveno oskrbel. Zdravstveni poseg pri psu B. pa je dokumentiran s fotografijo psa in z računom Veterinarstva ... za opravljeni poseg. V upravnem spisu je tudi poročilo Policijske postaje ... z dne 21. 5. 2011 in zapisnik o izjavi tožnika, sestavljen pri tem organu dne 20. 5. 2011. Vsebinsko se ta tožnikova izjava ujema z njegovo izjavo, dano VURS-u, pa tudi z navedbami v pritožbi, s katero je tožnik izpodbijal prvostopenjsko odločbo. Smiselni tožbeni očitek, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je zato neutemeljen.

Kolikor tožnik uveljavlja kršitev pravil postopka, češ da ni bil seznanjen z dokazom (nekim papirjem iz inštituta za zdravje - v spisu je izpis iz zdravstvenega kartona za A.A.), sodišče ugotavlja, da se je na ta dokaz, ki izkazuje ugriz človeka, skliceval že prvostopenjski organ. Da je bila tožniku njegova vsebina poznana, pa izhaja iz njegovih navedb, da v zdravniškem izvidu ni zapisano o šivanju ugriza. Sicer pa je tožniku, kolikor zanika, da bi A. ugriznil tudi dečka A.A., že drugostopenjski organ pojasnil, da ima status nevarnega psa po 23. točki 5. člena ZZZiv tudi pes, ki ugrizne drugo žival. Na drugačen sklep o dejanskem stanja pa tudi ne more vplivati izjava priče B.B., glede katere tožnik očita, da v drugostopenjski odločbi ni povzeta. Iz izjave te priče, zaslišane v teku pritožbenega postopka (dopolnitev postopka je dopustna po 243. členu ZUP), ki je v upravnem spisu, namreč izhaja, da je priča izpovedala isto kot tožnik v upravnem postopku. Pričina izjava se ujema z drugimi dokazi in torej do drugačne odločitve ne more pripeljati. Zato drugostopenjski organ ni storil nobene kršitve, če se na ta dokaz ni izrecno opiral, ko je tožnikovo pritožbo zavrnil. Kolikor pa tožnik kot nov dokaz predlaga izjavo predsednice kinološkega društva, ki jo je predložil v postopku v upravnem sporu, pa sodišče tak dokazni predlog ocenjuje za nerelevanten, saj tožnik ne navaja, da bi z njim dokazoval dejstva v zvezi s spornim dogodkom. Poleg tega pa tak dokaz predstavlja tožbeno novoto (tožnik je imel možnost ta dokaz predlagati pred izdajo upravnega akta) in ga tudi zato sodišče ne bi moglo upoštevati (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Torej tudi procesnih kršitev v upravnem postopku ni bilo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.