Jedro

Za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja.

Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni  in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 12. 2021 in št. ... z dne 31. 1. 2022; da je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške zdravljenja v tujini v znesku 103.922,41 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, oz. da je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške opravljenega zdravljenja v tujini v višini zneska povprečne cene istovrstnega zdravljenja v Republiki Sloveniji, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je, da tožnika sama krijeta svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika. Navajata, da je sodišče tudi v ponovljenem postopku storilo kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj jima ni bila dana možnost obravnavanja, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Predsednica senata ni dovolila vprašanj ali jih je sama preoblikovala v drugačnem vsebinskem smislu. V nasprotju z določbo 214. člena ZPP je izvajala dokazni postopek o nespornih dejstvih in ignorirala dokazne predloge tožnikov. Gre za t. i. sodbo presenečenja. Predsednica senata je prvega tožnika spraševala o nespornem dejstvu, in sicer o tem kdo naj bi oz. kdo je plačal to kar zahtevata, da se povrne. Ni jasno zakaj je bilo potrebno dodatno zaslišanje prvega tožnika o temelju in o višini tožbenega zahtevka. Sodišče je sodbo izdalo še pred potekom predpisanega roka treh dni za podajo ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa zvočnega posnetka dela naroka. Le med opombami se navaja, da gre za ponovljen postopek, napotila pritožbenega sodišča pa so nepopolno povzeta. Sodišče v ponovljenem postopku ni opravilo prvega naroka glavne obravnave, ampak je sprejelo sklep z dne 16. 9. 2024, s katerim je postavilo sodnega izvedenca. Kršilo je načelo kontradiktornosti postopka in ignoriralo napotila pritožbenega sodišča. Vztrajala sta pri podanem dokaznem predlogu za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke iz tujine, ki ni v nobeni poslovni ali drugi zvezi s tožencem, UKC A., UKC B. in inštitutom B. ter drugimi institucijami v Sloveniji, ker so bili vsi navedeni vpleteni v predmetno zadevo, saj se je pokojna pri njih zdravila, uveljavljala svoje pravice ali pa so se do zadeve predhodno že opredeljevali. Ker pritožnika zoper sklep z dne 16. 9. 2024, nista imela pritožbe, ga izpodbijata s predmetno pritožbo. Nasprotujeta sodnemu izvedencu, ki ga je postavilo sodišče, ki naj bi po napotilu sodišča kar sam po potrebi k delu pritegnil še ustreznega specialista kirurgije ali druge ustrezne specialnosti (tožnikoma neznano osebo). Tožnika sta ugotovila, da je sodni izvedenec 41 let delal kot specialist onkologije za radioterapijo na inštitutu v B., od 1991 do 1995 je bil direktor tega inštituta, je predavatelj na fakulteti v A., na isti fakulteti predava tudi dr. C. C., zdravnik, pri katerem se je pokojna zdravila in je priča v tej zadevi. Inštitut B. je bil vpleten v zadevo, saj se je pokojna pri njih zdravila, v to institucijo je pokojno napotil dr. C. C., v tej instituciji pa je zaposlena tudi zaslišana priča dr. D. D.. Dvomita v nepristranskost in objektivnost izvedenskega mnenja. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-454/15-16. Sodišču očitata kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je v nasprotju z dokaznim predlogom pritožnikov postavilo sodnega izvedenca. Z določitvijo sodnega izvedenca, sta bili pritožnikoma kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva (pravica do nepristranskega sojenja) iz 23. člena Ustave. Kršeno je bilo načelo materialne resnice. Sodišče je pavšalno in neargumentirano zavrnilo neizvedene dokazne predloge pritožnikov kot nepotrebne in neutemeljene. Sodišče je dokazni predlog za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem iz tujine zavrnilo pavšalno in protispisno. Pritožnika sta na izvedensko mnenje podala številne vsebinske pripombe. Nasprotujeta stališčem sodišča, s katerimi utemeljuje kot neverodostojno izpoved priče dr. E. E.. Sodišče je izpoved označilo za neverodostojno le zato, ker je bila operacija samoplačniška, in ker je bila izpoved skladna s stališčem Klinike Heidelberg. Sodišče med izvedenimi dokazi ne navede Strokovnega mnenja Univerzitetne klinike v Heidelbergu z dne 24. 1. 2024, ga označi za stališče in ga dokazno ne oceni, čeprav gre za strokovno mnenje. Iz njega izhaja, da je bilo zdravljenje prvotne tožnice v visoko specializiranem centru potrebno. Sodišče pri svoji dokazni oceni in argumentaciji selektivno povzema le dele izpovedi prič, dele dokumentacije in dele izvedenskega mnenja, ki gredo v kontekst zavrnitve tožbenega zahtevka. Vztrajata pri pripombah, ki sta jih podala na izvedensko mnenje. Ne strinjata se s stališčem sodnega izvedenca, da je prvotna tožnica potrebovala le paliativno zdravljenje. Sodni izvedenec v nasprotju z medicinsko dokumentacijo zaključuje, da je februarja 2021 prvotna tožnica odklonila vstavitev stenta. Med februarjem in aprilom 2021 je bila v remisiji, kar je dopuščalo radikalno operacijo, vendar je iz neznanih razlogov niso opravili. Da ji operacija ne bi koristila, prvotni tožnici nihče nikoli ni povedal. Lečeči kirurg dr. C. C. je v odpustnici z dne 16. 4. 2021 zapisal, da bo prvotna tožnica izkoristila možnost konzultacij in izbiro optimalnega zdravljenja v tujini. Ne drži zapis sodnega izvedenca, da nihče prvotni tožnici ni predlagal zdravljenja v tujini. Toženec ji je omogočil pregled v tujini. Ne strinjata se s stališčem sodnega izvedenca, da prvotna tožnica ni izpolnjevala dveh ključnih pogojev za indikacijo za kirurško zdravljenje, saj je v nasprotju s stališčem strokovnjakov iz Heidelberg University hospital. Priča dr. E. E. je izpovedal, da je bila operacija prvotne tožnice indicirana, uspešna, saj bi imela z vstavitvijo stenta ničelno možnost za preživetje. Če je ne bi operirali, bi brez operacije imela le največ tri mesece preživetja, z operacija pa so bile njene možnosti 10 do 20 % za petletno preživetje. Da bi prvotna tožnica v nekaj mesecih umrla, če ne bi naredili nič, je potrdil tudi sodni izvedenec. Dr. E. E. in sodnega izvedenca bi bilo treba soočiti. Protispisno je stališče sodišča, da je bil razlog prvotne tožnice za odhod v tujino, ker se pokojna ni strinjala z načinom zdravljenja, ki ji je bilo predlagano v Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi bila prvotna tožnica napotena na vstavitev stenta (kar ni zdravljenje, ampak paliativa), in da je to odklonila. Ni nepomembno, da se je vse to dogajalo v času COVID-a. Iz pisne izjave in izpovedi priče dr. F. F. ter izpovedi sodnega izvedenca, izhaja, da je bilo sistemsko zdravljenje bolnice izčrpano. Dr. F. F. je potrdil, da pri bolnici retrogradno gledano beležijo klinično dobrobit sistemske terapije in operativnega zdravljenja. Izpovedal je, da mu je prvotna tožnica povedala, da se je v času po rehabilitaciji dobro počutila, da je bila lahko telesno aktivna, da je kolesarila, podobno kot prej, ta interval ni bil dolg, je pa prišlo do izboljšanja njenega kliničnega stanja. Izpovedal je, da mu je prvotna tožnica pred operacijo povedala o svojem tedanjem oteženem požiranju in o mnenju iz klinike v Heidelbergu, kjer so ji predlagali kirurški poseg na manj invaziven način, z manj možnosti zapletov, in da se mu je to zdelo smotrno, če tako predlagajo v evropskem kirurškem centru, kjer imajo ogromno tovrstnih operacij. Prvotna tožnica se ni samovoljno odločila za operacijo v tujini, toženec ji je odobril, da lahko preiskavo opravi v tujini. Nobeno zdravljenje, razen paliative ji ni preostalo v Sloveniji. Sodišče dokazno ne oceni mnenja konzilijev UKC B. in UKC A., ki sta skladno predlagala, da se prvotni tožnici povrnejo stroški zdravljenja v višini stroškov enakega zdravljenja v Sloveniji. Predlagata, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim predsednikom senata. Priglašata stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti niti niso podane zatrjevane kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, tožnikoma ni bila kršena pravica do izjave v postopku, sodišče pa dokazom ni pripisalo vsebine, ki bi bila v nasprotju z njihovim dejanskim zapisom. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 31. 1. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 7. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena vloga prvotne tožnice za odobritev povračila stroškov načrtovanega zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).

6.Zavarovanki G. G., ženi prvotožnika in mami drugotožnice, so avgusta 2020 diagnosticirali rak distalnega dela požiralnika. Pri tožencu je zaprosila za odobritev zdravljenja v tujini. Toženec je z odločbo z dne 4. 6. 2021 odločil, da je upravičena do pregleda v bolnišnici v Nemčiji, in da bo o zdravljenju odločil naknadno, po opravljenem pregledu. Zavarovanka je dne 1. 9. 2021 vložila novo vlogo za odobritev povračila stroškov operacije primarnega tumorja, opravljenega 21. 5. 2021 v Nemčiji, ki je bila z izpodbijanima odločbama zavrnjena. Odločitev v predsodnem postopku temelji na mnenju konzilijev zdravnikov, da slovenske smernice za zdravljenje metastatskega raka požiralnika in gastroezofagealnega prehoda, kirurškega zdravljenja ne predvidevajo in zato pogoji za odobritev oz. povračilo stroškov opravljenega zdravljenja niso izpolnjeni.

7.Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodno odločbo Psp 69/2024 z dne 29. 5. 2024 je ugodilo pritožbi tožnikov in sodbo sodišča prve stopnje (VI Ps 262/2022)1 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje oprta na izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec, ki je že sodeloval v predsodnem postopku kot član konzilija, in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožnikov o zaprošenem mnenju iz tujine. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, naj v ponovljenem sojenju odpravi ugotovljene procesne kršitve, v okviru presoje izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji odgovori na vprašanje zakaj do operativnega posega ni prišlo v okviru javne zdravstvene mreže (opredeli naj se do navedb dr. C. C. v odpustnem pismu in do navedb dr. F. F. v ambulantnem kartonu) ter po potrebi izvede druge predlagane dokaze.

8.ZZVZZ v 44.a členu določa, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oz. do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Pravico do zdravljenja v tujini je po navedeni določbi mogoče priznati le, če sta izpolnjena oba predpisana pogoja sočasno, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja.

9.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca za radioterapijo in onkologijo dr. H. H., z dopolnitvijo mnenja ter zaslišanjem izvedenca, prvotožnika, drugotožnice ter prič dr. F. F., dr. D. D., dr. C. C. in dr. E. E., utemeljeno zaključilo, da pogoji za povrnitev stroškov zdravljenja v Nemčiji skladno s 44.a členom ZZVZZ niso izpolnjeni.

10.Pritožbeni očitek, da je sodišče tožnikoma s tem, ko je prepis zvočnega posnetka dela naroka strankam posredovalo šele skupaj z izpodbijano sodbo, odvzelo možnost vložitve ugovora na prepis, kot to določa četrti odstavek 125.a člena ZPP, je utemeljen. Vendar pa tožnika nista pojasnila na kakšen način naj bi ta relativna bistvena kršitev določb postopka vplivala na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. Le pavšalne navedbe, da je bila sodba izdana pred potekom tridnevnega roka za vložitev ugovora, takšne procesne nepravilnosti ne utemeljujejo.

11.Tudi zaradi zagotavljanja pravice do izločitve (247. člen ZPP) morata biti stranki z identiteto izvedenca seznanjeni še pred izdelavo izvida in mnenja. Skladno s prvim odstavkom 270. člena ZPP je predsednik senata pooblaščen, da izvedenca imenuje s sklepom že med pripravami na glavno obravnavo, kar je sodišče prve stopnje napravilo s sklepom z dne 16. 9. 2024. Pri tem sodišče ne more veljavno pooblastiti izvedenca, da po lastni presoji k sodelovanju pritegne dodatne strokovnjake; o morebitni potrebi po drugem izvedencu mora imenovani izvedenec obvestiti sodišče, ki nato o njegovi postavitvi odloči s sklepom in strankam omogoči uveljavljanje pravice do izločitve. Ker v obravnavanem primeru izvedenec kljub pooblastilu v sklepu z dne 16. 9. 2024 drugega specialista dejansko ni pritegnil, nasprotovanje izvedencu zgolj iz tega razloga ni utemeljeno.

12.V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom, kadar oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Razlogi, zaradi katerih so bili predlagani dokazi zavrnjeni, je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

13.Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega sodnega izvedenca iz tujine, ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot zmotno trdita tožnika. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odloči sodišče. Pri dokazovanju z izvedencem je sodišče sledilo napotkom iz 254. člena ZPP in pogoji za imenovanje novega izvedenca iz tretjega odstavka 254. člena ZPP niso izpolnjeni.

14.Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je prepričljivo, celovito, skladno ter strokovno utemeljeno. Izvedenec je na pripombe tožnikov podal jasne in argumentirane odgovore in pri podaji mnenja upošteval mnenja članov konzilija podanih v predsodnem postopku, zato mu ni mogoče očitati nikakršnih pomanjkljivosti ali nejasnosti. Mnenje je notranje skladno in ne vzbuja utemeljenega dvoma o svoji pravilnosti, kar je nujen pogoj za postavitev novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Glede na pomisleke in kritiko izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje izvedenca na naroku zaslišalo in od njega zahtevalo še dodatna pojasnila. Z zaslišanjem na naroku, na katerem sta bila navzoča pooblaščenca tožnikov, je izvedenec na vsa relevantna vprašanja in dvome ustrezno odgovoril. Z določitvijo sodnega izvedenca tožnikoma nista bili kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave).

15.Neizkazan je pritožbeni očitek o pristranskosti sodnega izvedenca. Navedbe, da je bil tožnik zaposlen na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, da je bil direktor tega inštituta, da se je pokojna pri njih zdravila, da je v tej instituciji zaposlena priča dr. D. D., in da je izvedenec predavatelj na fakulteti v A., kjer predava dr. C. C. (zdravnik pokojne in priča v tem postopku), niso okoliščine iz katere bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oz. celo pristranski odnos do tožnikov ali pokojne. Izvedenec je v zvezi z očitkom o njegovi pristranskosti pojasnil, da je upokojen od aprila 2015, z Onkološkim inštitutom v B. nima poslovnih ali drugih skupnih interesov, niti več ne opravlja dela pri fakulteti v A.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča preteklo sodelovanje oz. zaposlitev izvedenca v institucijah, kjer se je pokojna zdravila ne dokazuje njegove pristranskosti ali nestrokovnosti, saj je izvedenec mnenje dolžan podati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj. To pomeni, da niso podani utemeljeni razlogi za izločitev izvedenca (6. točka 70. člena ZPP v zvezi z 247. členom ZPP) in za postavitev novega izvedenca.

16.Za postavitev novega izvedenca se mora vzpostaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev, ki pa v tem primeru ni vzpostavljen. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da po skrbnem pregledu dokumentacije, operativnega zdravljenja v tujini ne bi smeli predlagati. Operativno zdravljenje pri razširjenem raku je indicirano le izjemoma in samo v primeru, da je rak po začetni kemoterapiji v remisiji in da ne napreduje ter ob pogoju, da lahko kirurg odstrani vso preostalo rakavo bolezen. Po mnenju sodnega izvedenca ta dva pogoja pri pokojni prvotni tožnici nista bila izpolnjena, saj je bila bolezen že v napredovanju po kemoterapiji, vseh mest bolezni pa kirurško ni bilo mogoče odstraniti. V takšnem primeru agresivno kirurško zdravljenje ni ustrezno in bi lahko enak učinek (tj. olajšano požiranje) dosegli na drug, preprostejši način, ki bi prvotno tožnico bistveno manj obremenil, ki ni povezan z zapleti in bi omogočil takojšnje nadaljevanje zdravljenja s spremenjeno kemoterapijo.

17.Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila pokojna prvotna tožnica po odpustu iz Klinike Heidelberg (26. 6. 2021) v dobrem stanju in se ji je izboljšala splošna kondicija, že šest tednov po odpustu pa je kontrolna CT preiskava postavila sum na napredovanje rakave bolezni. Progres bolezni je bil očiten v septembru 2021, zato je bilo uvedeno dodatno sistemsko zdravljenje. Dodatno zdravljenje s kemoterapijo ni privedlo do izboljšanja, rak je postopno napredoval in bolnica je 21. 4. 2022 umrla.

18.Pritožbeni očitek, da razlogi za neizvedbo operacije v Sloveniji, kljub prvotnemu strinjanju, niso znani, je neutemeljen. Izvedenec je prepričljivo pojasnil da so po opravljeni PET-CT preiskavi v aprilu 2021 potrdili aktivno rakavo bolezen, da bolezen ni v remisiji in da kirurško ni bilo mogoče odstraniti vseh mest prvotne bolezni. Odločitev za opustitev kirurškega zdravljenja je bila zato po mnenju izvedenca strokovno pravilna. Z operacijo se je sprva strinjal prof. C. C., torakalni kirurg. Po opravljenih dodatnih preiskavah, med drugim PET CT preiskave, je odstopil od misli, da bi prvotno tožnico operiral. Dr. C. C. je potrdil, da je bila sprva ob hospitalizaciji na torakalni kirurgiji v letu 2020 planirana tudi morebitna operacija, vendar je bilo, pred odločitvijo za operativni poseg, potrebno pregledati stanje tumorja. PET-CT je pokazal oddaljene zasevke in se je plan zdravljenja povsem spremenil. Sklep konzilija je bil, da se ne gre na operacijo, ampak se nadaljuje s kemoterapijo.

19.Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je različen. Pričo sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala. To velja tudi za t. i. izvedene priče, ki so zaradi strokovnega znanja, ki ga imajo, le v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo, še vedno pa sodišču posredujejo le svoje vedenje o dejstvih in ne strokovnega znanja. To sodišču posredujejo izvedenci (243. člen ZPP). Z njimi sodišče ugotavlja abstraktna pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj, ki šele posredno pripeljejo do konkretnih dejstev. Pri izpovedi priče dr. E. E., ki je zdravil pokojno prvotno tožnico v tujini, gre za izvedeno pričo. Njena izpoved je skladna z mnenjem Klinike Heidelberg, kjer je bila pokojna prvotna tožnica operirana. Mnenje iz Nemčije, ki sta ga pridobila tožnika ni izvedensko mnenje, temveč predstavlja le del njunih navedb. Do pisnega mnenja Klinike Heidelberg iz Nemčije, kjer se je pokojna zdravila, pa se je opredelil sodni izvedenec v izvedenskem mnenju. Izvedenec je bil zelo kritičen do odločitve nemških zdravnikov za zelo zahtevno operativno zdravljenje pri bolnici z jasno neugodno prognozo. Mnenje sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje, skupaj z izpovedjo prič, ustrezno dokazno ocenilo.

20.V nasprotju z ugotovitvami v mnenju Klinike Heidelberg je sodni izvedenec nazorno pojasnil, da slovenske smernice, enako kot smernice Evropskega združenja za internistično onkologijo za bolnike z boleznijo, kot jo je imela pokojna, ne priporočajo agresivnega kirurškega zdravljenja. Svoje navedbe je podkrepil s študijo, objavljeno v reviji The Lancet Oncology, kjer so ocenjevali korist kiruruškega zdravljenja za bolnike z razširjenim rakom, vendar z relativno ugodno prognozo (z enim samim mestom oddaljenih zasevkov). Bolniki, ki so bili zdravljeni kirurško, so imeli krajše srednje preživetje, v primerjavi s skupino brez kirurgije. Ugotovitve so argumentirali s pojasnilom, da operacija pomeni veliko breme za pacienta in morda s sproščanjem rastnih faktorjev v obdobju celjenja po operaciji tudi spodbudi hitrejšo rast raka. Izvedenec je poudaril, da bi težave s požiranjem lahko ublažili z vstavitvijo stenta (opornice), vendar je pokojna to možnost v februarju 2021 odklonila. V takšnem primeru bi bila lahko kvaliteta življenja kot tudi preživetje najmanj enako kot po operaciji v Nemčiji. Prvotna tožnica je umrla zaradi razširjene bolezni, na to bolezensko dogajanje pa operativni poseg ni imel vpliva.

21.Da se je pokojna prvotna tožnica o možnosti iskanja drugega mnenja v tujini, pogovarjala z dr. F. F. in da mu je povedala, da bo šla v Nemčijo, je potrdil tudi dr. F. F., ko ga je sodišče zaslišalo kot pričo. Vendar pa je slednji poudaril, da je pokojni izrecno pojasnil skrbi glede operacije in da so možnosti za nadaljnjo sistemsko terapijo zaprte v kolikor pride do zapleta, da lahko pride do izrazitega napredovanja bolezni ter ne bo bistvenega vpliva za kvaliteto življenja in se lahko tudi skrajša preživetje. Četudi nihče izmed specialistov ni nasprotoval, da se prvotna tožnica posvetuje s strokovnjaki iz tujine, kar izhaja tudi iz odpustnega pisma dr. C. C. z dne 16. 4. 2021, pa ji nihče ni predlagal zdravljenja v tujini, kar je potrdil tudi izvedenec v svojem izvedenskem mnenju.

22.Pri razlagi pravnega vprašanja o izčrpani možnosti zdravljenja je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s specifičnimi okoliščinami zdravstvenega stanja konkretnega zavarovanca. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je operativno zdravljenje, kot je bilo opravljeno v Nemčiji, možno opraviti. Skladno s smernicami se opravlja za bolnike, ki nimajo dokazanih oddaljenih zasevkov, ali pa izjemoma za bolnike z oligometastatsko boleznijo v remisiji po kemoterapiji. Slovenski kirurgi niso odklonili operativnega zdravljenja pokojne, ker tega ne bi bili zmožni narediti, pač pa zato, ker ji kot bolnici z razsejanim rakom ne bi koristilo. Indicirana operacija se tako v Sloveniji ni izvedla, zaradi kompleksnega zdravstvenega stanja zavarovanke, in ne zato, ker se v Sloveniji takšne operacije ne bi izvajali.

23.Kot že navedeno morata biti za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja.

24.Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.

25.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zato lahko utemeljeno zaključilo, da zdravljenje v Sloveniji ni bilo izčrpano, zato pritožbene navedbe o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljene. Na pravilnost sprejete odločitve tudi ne vpliva sicer utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem zasliševalo prvotožnika o višini tožbenega zahtevka in o tem kdo je plačal zdravstveno storitve v tujini.

26.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi zakoniti in je zahtevek na njuno odpravo ter posledično zahtevek za povračilo stroškov zdravstvenih storitev v tujini utemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

27.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnikov zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

28.Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1S katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.

2Če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca.

3Splošno nezaupanje v delo slovenskih izvedencev bi v praksi pomenilo, da jih v nobenem postopku ne bi bilo mogoče imenovati.

4Preiskava je pokazala napredovanje rakave bolezni na področju primarnega tumorja, v pljučih, v bezgavkah in v trebuhu.

5V takšnem primeru je dodatno sistemsko zdravljenje s spremenjeno kemoterapijo zelo redko učinkovito, to se je potrdilo tudi pri bolnici, ki je v naslednjih mesecih prejela dodatno sistemsko terapijo, po kateri ni bilo objektivnega izboljšanja.

6Po pojasnilu izvedenca je ravnal v skladu s slovenskimi in evropskimi smernicami zdravljenja bolezni.

7Prim. J. Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 435 in 436.

8Kar je sodišče prve stopnje izrecno navedlo v opombi št. 4.

9Iz katerega izhaja, da je bila operacija indicirana, uspešna in je pokojni zelo pomagala.

10Z operacijo prvotne tožnice v tujini se je rešil le problem požiranja.

11Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 30/2024 z dne 2. 10. 2024.