Jedro

Tudi v ponovljenem postopku se tožena stranka ni opredelila do poročil organizacij, ki še vedno pozivajo k nevračanju prosilcev za azil v Bolgarijo. V izpodbijanem sklepu tožena stranka le precej natančno citira poročilo UNHCR iz aprila 2014, ki je omililo svoja stališča glede na poročilo iste organizacije iz januarja 2014, še vedno pa se ni opredelila do ostalih poročil, predloženih v upravnem postopku, to so poročila Amnesty international, ECRE, Pro Asyl.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-61/2014/22 (1313-05) z dne 23. 10. 2014 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku odločila, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da je iz Bolgarije dobila podatek, da je bil tožnik 16. 10. 2013 vnesen v centralno bazo EURODAC s strani Republike Bolgarije kot tujec, ki so ga pristojni nadzorni organi prijeli zaradi ilegalnega prehoda meje, ko je prišel iz tretje države in ga niso poslali nazaj. Tožena stranka se sklicuje na Dublinsko uredbo III, ki v prvem odstavku 13. člena določa, da če se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. 16. 5. 2014 je tožena stranka od pristojnega organa Republike Bolgarije prejela odgovor, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Na osebnem razgovoru je tožnik zamolčal svoje bivanje v Bolgariji, saj se je bal, da bi ga tja vrnili, ker je povedal, da je v Bolgariji bival v nemogočih razmerah v kontejnerjih. Tožena stranka je enkrat že izdala sklep, s katerim je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, a je tožnik vložil tožbo in je upravno sodišče odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, vrhovno sodišče pa je tako odločitev upravnega sodišča potrdilo. Glede opisa nemogočih razmer, ki jih je tožnik navajal, tožena stranka meni, da to ni relevantno, ker tožnik v Republiki Bolgariji ni prosil za mednarodno zaščito, ampak je bil obravnavan kot tujec v postopku odstranitve iz države. Tožnik je v postopku predložil tudi informacije o delovanju azilnega sistema v Bolgariji. UNHCR v svojem poročilu iz aprila 2014 navaja, da so osebe, ki so vrnjene v Bolgarijo v zvezi z izvajanjem dublinskega postopka nastanjene v odprte centre, ki so namenjeni nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito in jim ni omejen dostop do azilnega postopka. Uvedba omejitve gibanja je možna samo v primerih, ko je oseba, ki je bila vrnjena v Republiko Bolgarijo, v predhodnem postopku prejela dokončno negativno odločitev. Poročilo UNHCR obravnava tudi izboljšanje pogojev v nastanitvenih kapacitetah, ki so namenjene nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. UNHCR je sicer v januarju 2014 pozval države članice, naj prenehajo vračati prosilce v Republiko Bolgarijo, ta poziv pa je v aprilu 2014 omilil in je predlagal le previdnost pri vračanju in individualno presojo dublinskih primerov. Amnesty international, ECRE in Pro asyl pa še vedno pozivajo k nevračanju. Tožena stranka je preverila, ali v Republiki Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. UNHCR je v poročilu aprila 2014 pozval države članice EU, naj v Bolgarijo ne pošiljajo zgolj ranljivih oseb. Iz navedenega poročila med drugim tudi izhaja, da je državna agencija za begunce Republike Bolgarije zaposlila 160 novih uradnikov ter socialne delavce. Pogoji sprejema so se od decembra 2013 občutno spremenili na bolje. Vsi prosilci imajo dostop do zdravstvene oskrbe, tolmačenja, ogrevanja, ločene nastanitve samskih moških in žensk ter do finančne pomoči. Omogočena jim je tudi prehrana. Vrnjene osebe so deležne enake obravnave kot osebe, ki niso zapustile Republike Bolgarije, kar pomeni, da niso nastanjene v zaprtih centrih. Bolgariji v znatni meri pomaga tudi UNHCR, ki je decembra 2013 vanjo napotil svojo ekipo za posredovanje v izrednih razmerah. Veliko vlogo pri vzpostavitvi sedanje izboljšane situacije pa je imel predvsem EASO, ki ga je Bolgarija 14. 10. 2013 zaprosila za pomoč. Situacija se je izboljšala tudi glede sprejemnih pogojev, saj je vsem prosilcem zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba. Navedene ugotovitve so potrjene tudi s poročilom ECRE iz aprila 2014. Ker tožena stranka ni našla nobenih novejših poročil, ki bi kazala na to, da obstajajo v Bolgariji sistemske pomanjkljivosti, ugotavlja, da jih ni in da ni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Tožnik tudi ni ranljiva oseba. Je mlad samski moški brez zdravstvenih težav.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala navodila upravnega sodišča v prvotnem postopku. Tožena stranka je navedla, da je tožnikov opis nemogočih razmer, ki jih je podal v upravnem postopku, nerelevanten, ker v Republiki Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Take trditve pa je kot neutemeljene potrdilo tudi vrhovno sodišče. Zaključilo je, da tožnik res ni bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, vendar je razmere, ki jih zatrjuje, dokazal s predloženimi dokazili. Tožena stranka je svoj zaključek, da v Bolgariji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom oprla zgolj na dve poročili, ki jih je v upravnem postopku predložil pooblaščenec tožnika. Tožena stranka je bila opozorjena na to, da mora pri presoji stanja v Bolgariji upoštevati splošno znano dejstvo, da v primeru Bolgarije ne gre zgolj za opazovanje in spremljanje s strani pristojnih organov EU, ampak je EASO z Vlado Republike Bolgarije sklenil operativni plan za reševanje krize na področju azilnih postopkov v Bolgariji, ki je še v teku. Ocena tožene stranke, da v Republiki Bolgariji ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom je pomanjkljiva in je zato tožena stranka kršila načelo materialne resnice. Dejansko stanje glede sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji je ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Hkrati s tožbo je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe, zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče sledilo in je s sklepom št. I U 1800/2014-8 z dne 19. 11. 2014 izvršitev sklepa odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Republiki Bolgariji, kjer je nezakonito prestopil mejo in bil vnesen v bazo EURODAC kot tujec. Dublinska uredba III v prvem odstavku 13. člena določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Vendar pa drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica (3. odstavek 3. člena Dublinske Uredbe III). V tem upravnem sporu je sporno to, ali je Republika Bolgarija taka država, kjer bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

V obravnavani zadevi je upravno sodišče že enkrat odločalo o zadevi in je izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, tako odločitev pa je potrdilo tudi vrhovno sodišče. Gre torej za odločanje v ponovljenem postopku. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi št. I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014 v zvezi s to zadevo navedlo, da je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, ko se v obrazložitvi tedanjega sklepa ni opredelila do dokazov, ki jih je predložil tožnik oziroma njegov pooblaščenec. Sklicevala se je na stališča UNHCR, ni pa se opredelila do ostalih trditev, v podkrepitev katerih je tožnik predložil odlomke iz več poročil in člankov, iz katerih med drugim izhaja tudi, da sta tako Belgija kot Danska prenehali vračati prosilce na podlagi Dublinske uredbe v Bolgarijo. Res je, da je UNHCR omilil svoje stališče ter da predlaga le previdnost pri vračanju in individualno presojo posameznih primerov, vendar pa tako Amnesty international kot druge organizacije še vedno pozivajo k nevračanju (točka 12 obrazložitve sodbe vrhovnega sodišča). S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se tudi v ponovljenem postopku tožena stranka ni opredelila do poročil ostalih organizacij, ki še vedno pozivajo k nevračanju prosilcev za azil v Bolgarijo. V sedaj izpodbijanem sklepu tako tožena stranka le precej natančno citira poročilo UNHCR iz aprila 2014, ki je omililo svoja stališča glede na poročilo iste organizacije iz januarja 2014, še vedno pa se ni tožena stranka opredelila do ostalih poročil, predloženih v upravnem postopku, to so poročila Amnesty international, ECRE, Pro Asyl. Pri slednjem gre za poročilo kasnejšega datuma, kot je poročilo UNHCR iz aprila 2014. Iz njega izhaja, da se je ponovno poslabšalo stanje v Bolgariji. To poročilo govori o tem, da so sirske družine po več dni zaprte v mrzlih celicah, kjer morajo spati na tleh, brez dostopa do hrane in celo do vode. V azilnih domovih ni dovolj hrane, higiena je zelo slaba, azilni domovi so prezasedeni ipd. Tožena stranka se je torej opredelila le do poročil UNHCR, ne pa tudi do ostalih, čeprav je bilo tako izrecno določeno s strani obeh sodišč. Iz navedenega razloga je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, ker se tožena stranka ni opredelila do vseh dejstev in okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, ki so pomembna za odločitev o zadevi. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče moralo sklep odpraviti že iz procesnih razlogov, se do vseh preostalih navedb v tožbi ni dodatno še posebej opredeljevalo.

V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede stališča, ki se tičejo postopka in glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).