Jedro

V skladu z določilom drugega odstavka 15. člena ZST-1 mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik stranke, o čemer odloči sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog I P 661/2017 z dne 16. 12. 2019 zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni tako, da ugodi ugovoru zoper plačilni nalog z dne 16. 2. 2019. Tožencu ob podajanju ugovora ni bilo znano, katerih sodnih taks je bila tožnica oproščena in v kakšni višini. Navedeno je izvedel šele v izpodbijanem sklepu. Že v tem delu je bila tožencu kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj ni bilo niti jasno, kako je prvostopenjsko sodišče do izračuna prišlo. Tožencu tako ni bila omogočena kontradiktornost postopka. Sklicevanje na odločbo II Cp 2497/2018 je napačno. Tožnica je bila neupravičeno oproščena plačila sodne takse za pritožbo v višini 1.449,00 EUR, ker ni izpolnila svoje obveznosti in sodišča ni obvestila, da je dne 14. 6. 2017 prejela znesek 20.675,22 EUR, o čemer je toženec sodišče obvestil na obravnavi 13. 2. 2018 in sedaj prilaga še potrdilo o plačilu. Sodišče bi moralo navedbe, za katere trdi, da jim ne verjame, vsaj preveriti in uporabiti tretji odstavek 13. člena ZST-1. Ker ni ravnalo tako, je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Toženec se res ni pritožil zoper pravnomočno sodbo, vendar če bi vedel, da je bila tožnica oproščena plačila sodne takse v višini kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, bi zagotovo podal pritožbo zoper stroškovno odločitev, s čimer bi preprečil odmero naknadne sodne takse. Toženec ni imel nobenega vpliva na odmero sodne takse, ki se je očitno obračunavala od vrednosti spora 70.000,00 EUR, ki jo je samovoljno navedla tožnica. Napačna je odločitev sodišča, da je toženec v postopku uspel zgolj v višini 32.5%. Napačno je tudi stališče v točki 7, iz katere izhaja, da je sodišče upoštevalo dejstvo, da je pri odmeri sodne takse po plačilnem nalogu z dne 16. 12. 2019 upoštevalo znesek dveh sodnih taks, ki jih je bila tožnica oproščena, in sicer v skupnem znesku 2.766,00 EUR in je od tega zneska tožencu v plačilo odmerilo 67,5% vrednosti. Prvi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da so takse, ki jih je bila tožnica oproščena, del stroškov postopka. Del stroškov postopka so tudi takse, ki jih je plačala nasprotna stranka, torej toženec. Ne obstoji namreč prav nobena pravna podlaga, ki bi opravičevala neenakopraven položaj v primeru, ko je ena stranka oproščena plačila sodnih taks in v primeru, ko obe stranki v naprej plačata svoje takse. Takšna pravna praksa je vsekakor diskriminatorna in je v nasprotju z načelom enakosti. Glede na izpodbijan sklep je toženec napačno dolžan plačati sodno takso v skupni višini 3.316,05 EUR (1.867,05 EUR po plačilnem nalogu z dne 16. 12. 2019 in že plačano sodno takso v višini 1.449,00 EUR), tožnica pa zgolj 898,95 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določilom drugega odstavka 15. člena ZST-1 mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik stranke, o čemer odloči sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (tretji odstavek 15. člena ZST-1). Taksa se plačuje z namenom, da stranke vsaj delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišč. Plačajo se za vse postopke, za katere je tako predpisano. Če je tožeča stranka plačila sodnih taks oproščena, takse ne plača, vendar pa to ne pomeni, da taksne obveznosti za postopek ni. Takso za postopek je treba plačati, kdo jo bo plačal, pa je odvisno od uspeha v postopku. Tudi takse so namreč del stroškov postopka, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O stroških postopka pa se skladno z določili 154. člena ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če stranka, ki je v pravdi zmagala, ni oproščena plačila sodnih taks, je morala takse že plačati, zato ji mora strošek plačila taks povrniti nasprotna stranka. Če pa je bila stranka, ki je zmagala, plačila sodnih taks oproščena, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. 5. Pritožnik je pritožbi priložil dokazilo, da je tožnici tekom postopka nakazal glavnico v višini 20.675,22 EUR, zaradi česar meni, da bi moralo sodišče sklep o oprostitvi plačila sodne takse tožnici razveljaviti. Navedeno dokazilo predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Poleg tega navedena pritožbena navedba tudi sicer ni utemeljena, saj oprostitev plačila sodne takse tožnice na sam nastanek sodne takse in njeno višino ter posledično toženčevo obveznost plačila stroškov pravdnega postopka v skladu s končnim uspehom pravdnih strank v pravdi, ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sodna taksa tožnice za tožbo znašala 1.317,00 EUR in za pritožbo zoper sodbo 1.449,00 EUR, skupno tako 2.766,00 EUR. Upoštevaje skupni znesek sodnih taks, katerih plačila je bila tožnica oproščena, in toženčev 32,50% uspeh v pravdi, je sodišče prve stopnje tožencu v plačilo pravilno naložilo 67,50% sodne takse kot stroška postopka, ki torej znaša 1.867,05 EUR. Če tožnica plačila sodne takse ne bi bila oproščena, bi to pomenilo zgolj to, da bi bil toženec znesek sodne takse v višini 1.867,05 EUR dolžan plačati tožnici (ne pa državi). Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ker pri odločanju ni uporabilo določila 13. člena ZST-1, so za odločitev v tej zadevi posledično nerelevantne.

6. Ker se toženec zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni pritožil, so pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija višino uspeha pravdnih strank, neutemeljene, saj je odločitev o pravdnem uspehu strank že pravnomočna. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sodno takso, ki jo je toženec dolžan povrniti državi, zmanjšati za sodno takso, ki jo je že plačal toženec kot stranka v postopku za pritožbo zoper sodbo v zadevi, ki se je takrat še vodila pod opr. št. I P 286/2013 v znesku 1.449,00 EUR, je za odločitev v zadevi nerelevantna, kar je s pravilnimi razlogi pojasnilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve. Pritožbena navedba o previsoko določeni vrednosti spornega predmeta pa je glede na določilo 44. člena ZPP prepozna.

7. Pritožbeni očitek, da je določilo 15. člena ZST-1 diskriminatorno in v nasprotju z načelom enakosti, ni utemeljen. Oprostitev plačila sodne takse je namreč odraz načela socialne države, pravice do sodnega varstva in enakosti pred zakonom. Dolžnost države (in ne posameznika) je torej, da osebam slabega premoženjskega stanja omogoči sodno varstvo njihovih pravic in za to zagotavlja sredstva. Plačilo teh stroškov lahko prevali na nasprotno stranko, vendar načelo enakosti terja, da le v tistem obsegu, kot bi jih ta krila tudi sicer, torej če druga stranka ne bi bila oproščena plačila sodnih taks, kar je bilo pri izpodbijani odločitvi tudi upoštevano.

8. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da se vprašanje oprostitve plačila sodnih taks nanaša zgolj na razmerje med stranko, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, in državo ter da druga stranka v postopku odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne sodeluje in zakaj. Ker razlogom, s katerimi je že prvostopenjsko sodišče odgovorilo na navedbe toženca glede kršitve pravice do izjave in sodelovanja v postopku ter do informacije, pritožbeno sodišče nima kaj dodati, se sklicuje na izpodbijani sklep. Sklicuje pa se tudi na sklep VSL II Cp 2497/2018, ki potrjuje pravilnost stališč izpodbijanega sklepa in obširno pojasnjuje, zakaj je temu tako. Kot je obrazloženo v navedenem sklepu višjega sodišča, ima toženec pravno sredstvo, in sicer ugovor zoper plačilni nalog. S tem, ko je toženec šele sedaj izvedel, da je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks v tem postopku, mu ni bila odvzeta nobena procesna pravica po ZST-1 ali ZPP, niti ustavna pravica.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).