Jedro

Ni utemeljena pritožba, če je zadoščeno s prostorskim aktom predpisanemu odmiku prizidka od sosednjih parcelnih meja, v obsegu katerega soglasje mejašev ni potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 3. 2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 5. 4. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje investitorjema A.A. in B.B. izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo prizidka in spremembo namembnosti prizidka za frizerski salon in bivanje ter legalizacijo opornega zidu na zemljišču parc. št. 15 k.o. ...

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). V ponovnem postopku sta si investitorja v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS U 410/2000-13 z dne 13. 6. 2001 pridobila zahtevano dopolnitev lokacijske dokumentacije, iz katere so razvidni odmiki predmetnega objekta od sosednjih parcelnih meja, zato jima je prvostopni upravni organ pravilno in zakonito izdal novo lokacijsko dovoljenje.

3. Tožnika v laični pritožbi navajata, da jima bo novi objekt zmanjšal kvaliteto bivanja in da bo zelenjavni vrt, ki ga imata severovzhodno od novega objekta, zaradi tega dobival manj sončnih žarkov. Iz odgovora v radijski oddaji, ki ga je na vprašanje poslušalca podal strokovnjak iz Ministrstva za okolje in prostor, pa izhaja, da soglasje ni potrebno, če je odmik objekta od meje manjši od 6 metrov.

4. Stranki z interesom, v korist katerih je bilo izdano sporno lokacijsko dovoljenje, v odgovoru na pritožbo navajata, da prizidek tožnikoma ne bo v ničemer zmanjševal kvaliteto njunega bivanja in da bo prizidani dograjeni objekt nižji od sedanje stanovanjske hiše. Tudi vhod in nadstrešje bosta oddaljena več kot 3 m od njihove meje in zelenjavnega vrta.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava kot pritožbe po tem zakonu, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Glede na navedene kriterije se pritožba tožnikov, vložena še po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je pravnomočno lokacijsko dovoljenje pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, v katerem območju urejanja leži predmetna lokacija in kateri materialni predpis (Odlok o PUP) velja za to območje, sporni pa so po mnenju tožnikov odmiki prizidka, za katerega se izdaja sporno lokacijsko dovoljenje, od meja s sosednjimi zemljišči. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz lokacijske dokumentacije, predvsem pa iz njene dopolnitve iz januarja 2002, izhaja, da je zadoščeno zahtevanemu trimetrskemu odmiku prizidka od sosednjih parcelnih meja, kot ga to določa 39. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Novo mesto (izven mestnega jedra) in predmestna središča – Odlok o PUP (Ur. l. RS, št. 7/92, 32/93, 22/95, 37/95, 41/95 in 35/97), po katerem morajo biti stanovanjske stavbe in pomožne stavbe odmaknjene od parcelnih meja najmanj 3 m, da soglasje sosedov – mejašev v takem primeru ni potrebno. Prav tako pa se pridružuje sodišču prve stopnje v zvezi s tožbenim in tudi pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na zmanjšanje kvalitete bivanja in uporabnosti parcele tožnikov, da iz poročila o meritvah in strokovne ugotovitve Zavoda za zdravstveno varstvo N.m. z dne 16. 2. 1999 izhaja, da prizidek ne bo zastiral prekomerno prosti kot neba v bivalnih prostorih sosednjih hiš in da morebitno zmanjšanje osončenja samega sosednjega zemljišča (zelenjavnega vrta) ter zaradi tega posledično eventualna zmanjšana vrednost tega zemljišča ne moreta biti predmet tega postopka, pač pa drugih organov in postopkov.

9. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.