Jedro

Verjetnost obstoja terjatve je izkazana s tožnikovo navedbo, da je bila njegova osnovna mesečna bruto plača po individualni pogodbi o zaposlitvi določena v višini 6,3 kratnika minimalne plače, da tožnik v spornem obdobju takšne plače ni prejemal, ter z navedbo, koliko je v posameznem mesecu znašala dogovorjena plača in koliko je tožnik prejel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo svoj sklep I Pd 1415/2011 z dne 31. 8. 2010, s katerim je izdalo predlagano začasno odredbo (točka I izreka). Zavrnilo je predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev v izreku navedenih nepremičnin z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu s tem, da bi začasna odredba stopila v veljavo takoj in trajala še 30 dni po pravnomočnem koncu postopka (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je v tožbi zatrjeval, da ni prejemal dogovorjene plače. Gre za dokazovanje negativnega dejstva, zato bi tožena stranka morala dokazati, da je vse plače po pogodbi o zaposlitvi izplačala. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi plačilne liste moral predložiti tožnik, saj celo v primeru, če bi jih predložil, to še vedno ne bi dokazovalo, koliko plač je dejansko prejel na svoj račun. Tožnik je navedel dejstva, ponudil dokaze, tožena stranka pa v ugovoru ni ponudila nobenih dokazov. Navedeno pomeni, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve, saj je bolj gotovo to, kar je trdil tožnik. Tožnik je pritožbi priložil plačilne liste za obdobje od marca do maja 2010 in za obdobje od decembra 2010 do marca 2011 ter plačilno listo za julij 2011 in potrdilo o neizplačani plači za leto 2010. Iz vsega navedenega izhaja, da tožena stranka tožniku dolguje toliko, kolikor je tožnik v tožbi zahteval. Iz potrdila o neizplačani plači pa celo izhaja, da tožena stranka obstoj terjatve celo sama priznava. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja vtoževane terjatve, češ da bi jo moral objektivno izkazati s predložitvijo plačilnih list. Takšno stališče je napačno. V skladu s prvim odstavkom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Zakon ne zahteva, da bi upnik dokazal obstoj terjatve, temveč zadošča, da izkaže verjetnost obstoja terjatve. V konkretnem primeru je verjetnost obstoja terjatve izkazana s tožnikovo navedbo, da je bila njegova osnovna mesečna bruto plača po individualni pogodbi o zaposlitvi določena v višini 6,3 kratnika minimalne plače, kot jo določajo vsakokratni veljavni predpisi v Republiki Sloveniji; da tožnik v spornem obdobju takšne plače ni prejemal ter z navedbo, koliko je v posameznem mesecu znašala dogovorjena plača in koliko je tožnik prejel. Iz teh navedb, ki so podprte s predloženo pogodbo o zaposlitvi, je izkazana verjetnost obstoja terjatve iz naslova razlike v plači. Z navedbo, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu je tožena stranka v času od marca 2010 do januarja 2011 izplačevala bistveno znižano plačo ter s predloženo izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi izkazana verjetnost obstoja terjatve iz naslova odškodnine in odpravnine. Res pa je, da je tožba v tem delu izredno skromno substancirana, kar velja tudi za vtoževani regres za letni dopust. Zaradi zmotnega stališča, da verjetnost terjatve ni izkazana, sodišče prve stopnje ni preverjalo obstoja nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je izpolnitvene nevarnosti, kakor tudi ne, ali je tožnik izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Izpodbijani sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanja tožnika, da tožena stranka odtujuje premoženje, kakor tudi ne do navedb o tem, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Zaradi navedenega izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je po svoji naravi takšna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti v smislu določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, zato je bilo izpodbijani sklep potrebno razveljaviti.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče opozarja, da je zmotno tožnikovo stališče, da je izpolnitveno nevarnost izkazal že z navedbo, da ima tožena stranka blokirane transakcijske račune pri bankah, ki so navedene v predlogu za izdajo začasne odredbe. Kako mora upnik izkazati izpolnitveno nevarnost, je opredeljeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Ta določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Likvidnostne težave in blokirani žiro računi ne izkazujejo, da tožena stranka z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s premoženjem ogroža uveljavitev tožnikove terjatve.

Tudi ni mogoče trditi, da obstoj izpolnitvene nevarnosti izkazuje ponudba tožene stranke ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Nasprotno, ponudba tožene stranke, ki je gradbeno podjetje in zato kupcem prodaja zgradbe in stanovanja, da ministrstvu na podlagi javnega povabila za zbiranje informativnih ponudb za nakup objekta z namenom povečanja študentskih bivalnih zmogljivosti, ponudi objekt s ponudbeno ceno 2.900.000,00 EUR, pomeni v primeru uspešne realizacije olajšanje možnosti tožniku za poplačilo njegove terjatve. Z uspešno prodajo objekta uveljavitev terjatve tožnika ne bi bila onemogočena ali precej otežena, temveč ravno nasprotno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje znova moralo znova odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. V kolikor se bo strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje glede izkazanosti verjetnosti terjatve pa bo moralo presoditi tudi, ali je podana naslednja predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je izkazanost verjetnosti izpolnitvene nevarnosti v smislu določbe 2. odstavka 270. člena ZIZ, seveda v kolikor ne bo poprej ocenilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tretji odstavek 270. člena ZIZ namreč določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na protislovnost tožnikovih navedb o tem, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nobene škode oziroma da bi bila ta škoda neznatna, ne da bi pri tem navedel, koliko so vredne nepremičnine, na katere se nanaša predlagana začasna odredba ter kaj v naravi sploh predstavljajo. Brez takšnih navedb niti ni možno oceniti, ali je podana sorazmernost med predlagano začasno odredbo in terjatvijo, ki naj bi jo izdana začasna odredba zavarovala.