Jedro

Za motenje posesti ne zadošča sprememba dejanske oblasti na stvari, pač pa mora biti izvajalcu očitno, da protipravno posega v tujo posest. Zgolj seznanitev z vložitvijo predloga v nepravdnem postopku ne utemeljuje protipravnosti očitanega motilnega ravnanja, ki ga je opravil v okviru svoje dejavnosti po izrecnem navodilu lastnikov, brez lastne koristi v smislu pridobitve posesti oziroma od spremembe posestnega stanja (tu ne gre za vprašanje finančne koristi). Toženec ni štel, da ravna v svojo korist. V motenjskih sporih bi dopuščanje pasivne legitimacije izvajalcem, ki se poklicno ukvarjajo z določeno dejavnostjo in zgolj izvršujejo pogodbeno naročilo, lahko onemogočilo nemoteno opravljanje njihove osnovne dejavnosti, saj bi bili nenehno izpostavljeni možnosti, da bo zoper njih vložena tožba. Zato mora sodišče vse okoliščine skrbno pretehtati, kar je v konkretnem primeru tudi storilo.

Vsakršne spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ. V ugoditev zahtevku vodi le tisto spremenjeno dejansko ali posestno stanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 280 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženca, da: 1.) povrne v prvotno stanje nepremičnino – hodnik pred njenim posameznim delom stavbe ID ..., na način, da odstrani kovinsko konstrukcijo – hidravlično ploščad in v prejšnje stanje vrne odprtino globine 15 cm, izmere 150 x 125 cm, ter sprosti svetlobni nadstrešek; 2) se njemu ali tretjim po volji ali naročilu etažnih lastnikov objekta Ulica A. 8, B., prepove v bodoče kršiti njeno posest s posegom v hodnik pred njenim posameznim delom z navedenim ID znakom in v neposredni bližini posameznega dela, sicer bo izrečena denarna kazen 5.000 EUR za vsako kršitev prepovedi ter 3.) povrne pravdne stroške (I. točka izreka) . Sklenilo je, da tožnica sama krije stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica navaja, da so podane vse predpostavke za uveljavljanje posestnega varstva. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila posestnica dela hodnika in da je toženec s postavitvijo ploščadi motil njeno posest. Napačen je zaključek, da je to storil na podlagi pogodbe z 18. 10. 2021, ki jo je sklenil z lastniki stanovanj sporne stavbe. Do prejema odgovora na tožbo te pogodbe ni videla. Iz nje tudi ne izhaja, kdo naj bi bili naročniki, temveč so razvidni le pooblaščenci. Pogodba ni bila sklenjena z lastniki stanovanj, temveč s posameznimi naročniki. Toženec na podlagi te pogodbe ni bil upravičen izvesti del, saj je ni podpisal upravnik, ki jo kot predstavnik etažnih lastnikov edini lahko sklene. Iz medsebojne pogodbe o določitvi solastništva, upravljanja in delitve stroškov dvižne ploščadi izhaja, da naj bi bili naročniki vsi stanovalci, razen etažni lastniki pritličnih stanovanj. Ker tožnici ni bilo znano, kdo so naročniki dvigala, je zaradi kratkega roka vložila tožbo zoper toženca, čigar ime je videla pred blokom.

Posestno varstvo mora biti učinkovito. Zato so nerazumljivi in napačni zaključki sodišča, da izvajalec postavitve dvižne ploščadi ni pasivno legitimiran. Neživljenjsko bi bilo, da bi tožnica morala tožiti vse etažne lastnike v stavbi. Sodna praksa stoji na stališču, da je v verigi od etažnih lastnikov, upravnika do izvajalca v motenjski pravdi vsak lahko pasivno legitimiran. Restriktivni pristop glede priznavanja pasivne legitimacije zato ni primeren.

V zvezi z odsotnostjo protipravnosti ravnanja toženca je napačno stališče sodišča, da ni bil dolžan preverjati, ali so imeli naročniki vsa upravičenja naročiti vgradnjo dvižne ploščadi. Toženec je bil obveščen o pomanjkanju soglasja, kar izhaja iz listinskih dokazov. Sodba glede protipravnosti nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka. Tožencu, ki je vgrajeval dvižne ploščadi tudi v drugih tovrstnih stavbah, je moralo biti znano, da lahko dela na splošnih skupnih prostorih podpiše zgolj upravnik, ki je zakoniti zastopnik, in ne posamezniki brez veljavnega pooblastila. Že dejstvo, da je bil obveščen o sprožitvi postopka na razveljavitev sklepov pod opr. št. N 212/2021, kaže, da pooblaščenci pooblastil niso imeli. Sklepi so bili sprejeti od 18. 1 do 17. 2. 2021, v tem času je veljala novela SZ-1A, ki je v drugem odstavku 29. člena SZ-1 določala, v katerih primerih je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Pod ta primer spada tudi vgradnja dvižne ploščadi. Protipravnost toženca je v tem, da bi moral počakati na dokončno odločitev sodišča. Napačna je ugotovitev sodišča v 22. točki obrazložitve, kjer navaja, da sklepi niso bili razveljavljeni, saj postopek še ni končan. Zmoten je tudi zaključek, da je bil toženec brez koristi od spremembe posestnega stanja. Njegova korist se kaže v plačilu izvedbe.

Zavrnitev zahtevka iz razloga, ker je bila ploščad v celoti prepuščena v last in posest etažnim lastnikom, zaradi česar toženec ne more vzpostaviti prejšnjega stanja, je neživljenjska. Posest dvižne ploščadi je v času vložitve tožbe imel toženec. Nedopustno je, da se zaradi dolgotrajnosti postopka reši odgovornosti.

3. Toženec je obrazloženo odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavni zadevi tožnica kot etažna lastnica posameznega dela večstanovanjske stavbe na naslovu Ulica A. 6-8 (stanovanja v pritličju) uveljavlja posestno varstvo zoper toženca kot izvajalca del, ki je v prvi polovici leta 2022 vgradil konstrukcijo dvižne ploščadi (to je vrsta dvigala) levo od vhodnih vrat njenega stanovanja, s čimer naj bi ji bil otežen nemoten prehod čez hodnik in ji bila prekomerno odvzeta svetloba.

6. Na podlagi 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sodišče daje (posestno) varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Temeljni namen posestnega varstva je preprečiti samovoljna ravnanja, s katerimi motilec želi spremeniti posestno stanje. Posestniku motenjska tožba zagotavlja začasno varstvo posesti le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Če protipravnosti ni, posestnik kljub motenju posesti v motenjski pravdi ne more uspeti. Sodno varstvo pred motenjem je mogoče zahtevati v 30 dneh, od kar je posestnik zvedel za motenje in storilca (23. člen SPZ).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do ključnih ugovorov pravdnih strank. Očitek o pomanjkanju razlogov glede odločilnih dejstvih zato ni utemeljen. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Glede na vztrajanje toženca v odgovoru na pritožbo, da je bila tožba vložena po poteku prekluzivnega roka za sodno varstvo, pritožbeno sodišče naprej odgovarja, da se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa o nasprotnem. V postopku ni bilo sporno, da je toženec z deli začel 18. 1. 2022 (preboj tlaka, plošče z vzpostavitvijo odprtine za vgradnjo železne konstrukcije, namenjene postavitvi dvižne ploščadi) v najvišjem nadstropju stavbe ter pred pritličnim stanovanjem tožnice z odstranitvijo telekomunikacijske omarice. S temi deli ni spremenil posestnega stanja, ker še ni posegel v hodnik pred njenim stanovanjem na način, da bi bil zožen za več kot polovico in da bi bila zmanjšana njegova osvetljenost, kar se je začelo šele 18. 3. 2002. Tožba, vložena 13. 4. 2022, je zato pravočasna.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje obširnim razlogom sodišča prve stopnje glede odsotnosti pasivne legitimacije in protipravnosti ravnanja toženca, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato jih ne ponavlja, temveč le odgovarja na pritožbene trditve.

10. Neprepričljivo je pritožbeno navajanje, da tožnica ni vedela, kdo so bili naročniki vgradnje dvižne ploščadi. Zanje se je vedelo že ob sprejetju sklepa etažnih lastnikov, kar potrjujejo tudi listine, ki so v spisu in so bile tožnici znane. Tožbo za posestno varstvo bi tožnica lahko vložila tudi na način, da bi etažne lastnike (kot naročnike dvižne ploščadi) zajela kot Skupnost etažnih lastnikov, kot je to storila leto prej v nepravdnem postopku (s predlogom za razveljavitev sklepa o vgradnji dvižne ploščadi v stanovanjskem bloku, sprejetim s strani 80,296 % etažnih lastnikov po solastniških deležih stavbe). Zato zatrjevana okoliščina, da pogodbe lastnikov (naročnikov) s tožencem kot izvajalcem spornih del ni videla pred vložitvijo tožbe, tudi če je resnična, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da toženec ni bil upravičen izvesti del, ker pogodba o vgradnji dvižne ploščadi ni bila podpisana s strani upravnika. Upravnik kot zastopnik po zakonu ni naročnik in v tej funkciji tudi ni bil dolžan podpisati pogodbe; pogodbo, ki se tiče večstanovanjske stavbe lahko podpišejo tudi pooblaščeni predstavniki lastnikov stanovanj. V nasprotju s pritožbenimi trditvami SZ-1 ne določa, da lahko pogodbo sklepa izključno upravnik v imenu etažnih lastnikov. Je predstavnik etažnih lastnikov stavbe, kar pa ne izključuje možnosti podpisa pogodbe s strani samih lastnikov ali njihovih pooblaščenih predstavnikov. Da ti niso imeli pooblastila, v postopku ni bilo ugotovljeno.

12. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča, da je toženec v okviru opravljanja svoje poslovne dejavnosti sprejel in izvršil naročeno opravilo etažnih lastnikov. Volja toženca je bila zgolj izpolniti naročilo. Drži, da je bil toženec s strani tožnice in etažnih lastnikov, ki niso soglašali z vgradnjo dvižne ploščadi (njihov idealni delež sestavlja 8,966 %), obveščen o predlogu za razveljavitev sklepov o izglasovani vgradnji dvižne ploščadi. A to tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje zatrjevanega očitka o protipravnosti posega v tujo lastnino. Zgolj trditev o seznanitvi s pomanjkanjem soglasja, ob tem, da je bil toženec s strani upravnika obveščen o preseženem zakonsko določenem pragu, ne pomeni, da ustreznega soglasja ni bilo. Ne le, da o predlogu v nepravdnem postopku sploh še ni odločeno (od leta 2021), temveč sta bila v njem tudi zavrnjena predloga nestrinjajočih se lastnikov za izdajo začasne odredbe o prepovedi vgradnje. Pritožbeno ni sporno, da je toženec, ko je bil obveščen o vložitvi predloga, začasno prenehal z deli, nato pa po zavrnitvi predlagane začasne odredbe nadaljeval, ker je bil zavezan z rokom izvedbe postavitve dvižne ploščadi. Ob tem, da sta bila dva predloga za izdajo začasne odredbe zavrnjena, pri čemer razlogi za takšno odločitev v tej pravdni zadevi niso pomembni, tožencu kot izvajalcu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine je pomembno tudi, da toženec ni bil dolžan in ni mogel preverjati, ali imajo etažni lastniki vsa upravičenja naročiti obravnavano storitev na svoji stvari. Izvajalec storitev nima dolžnosti in možnosti, nenazadnje tudi ne znanja in pristojnosti, presojati, ali je naročeno delo sprejeto po veljavnem sklepu etažnih lastnikov oziroma ali so podani pogoji za razveljavitev sprejetega sklepa. To presega meje razumnega in skrbnega ravnanja. Zato tudi pritožbeno povzemanje le določenega dela določbe zakona (29. člen SZ-1) in razlaga njene vsebine o večini, potrebni za posamezno sprejetje posla, na odločitev v motenjski pravdi ne vpliva.

13. V sodni praksi obravnavani primeri pasivne legitimacije neposrednega izvajalca so različni.2 Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev v konkretni zadevi obrazložilo glede na okoliščine primera, kar ne pomeni, da tožnici ni nudilo sodnega varstva. Za motenje posesti ne zadošča sprememba dejanske oblasti na stvari, pač pa mora biti izvajalcu očitno, da protipravno posega v tujo posest. Zgolj seznanitev z vložitvijo predloga v nepravdnem postopku ne utemeljuje protipravnosti očitanega motilnega ravnanja, ki ga je opravil v okviru svoje dejavnosti po izrecnem navodilu lastnikov, brez lastne koristi v smislu pridobitve posesti oziroma od spremembe posestnega stanja (tu ne gre za vprašanje finančne koristi). Toženec ni štel, da ravna v svojo korist. V motenjskih sporih bi dopuščanje pasivne legitimacije izvajalcem, ki se poklicno ukvarjajo z določeno dejavnostjo in zgolj izvršujejo pogodbeno naročilo, lahko onemogočilo nemoteno opravljanje njihove osnovne dejavnosti, saj bi bili nenehno izpostavljeni možnosti, da bo zoper njih vložena tožba. Zato mora sodišče vse okoliščine skrbno pretehtati, kar je v konkretnem primeru tudi storilo.

14. Bistvo zahtevka za varstvo pred motenjem posesti je vzpostavitev prejšnjega stanja. Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvam sodišča, da toženec nima več dostopa do vgrajene dvižne ploščadi, ker je bila izročena v posest etažnim lastnikom. Ker sodišče odloča po stanju zadeve ob zaključku glavne obravnave, stanje ob vložitvi tožbe ni pravno odločilno. Zato je ugotovitev sodišča, da toženec tudi ne more vzpostaviti prejšnjega stanja, pravilna. Če bo tožnica v nepravdnem postopku uspela, ji pravno varstvo ne bo odvzeto, saj bo lahko zoper etažne lastnike (in posestnike) uperila negatorno tožbo. Tožba zoper izvajalca pa glede na vse navedeno ni utemeljena.

15. V podkrepitev pravilnosti izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče še ocenjuje, da v konkretnem primeru ravnanja toženca tudi ni mogoče opredeliti kot motilnega. Vsakršne spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ. V ugoditev zahtevku vodi le tisto spremenjeno dejansko ali posestno stanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.3 V konkretni zadevi ne gre za takšen primer, saj je že iz listin v spisu (predvsem fotografij) razvidno, da ima tožnica kljub postavitvi dvižne ploščadi še vedno omogočen prehod po hodniku v stanovanje. Tudi osvetljenost ni občutno zmanjšana, saj je bil hodnik že pred postavitvijo ploščadi temačnejši, tam kjer naj bi bil svetlobni jašek pa je osvetlitev nadomeščena z osvetljeno konstrukcijo dvižne ploščadi. Obravnavani poseg ne predstavlja takšne obremenitve, da bi bila tožnica upravičena do posebnega posestnega varstva z odstranitvijo dvigala, ki zadovoljuje potrebe stanovalcev v štirih nadstropjih. Zahteva tožnice po posestnem varstvu je zato nesorazmerna.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa mora povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je skladno z veljavno Odvetniško tarifo priznalo stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19 OT) in materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znašajo stroški za zastopanje toženca v pritožbenem postopku 280 EUR, kar mu je tožnica dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1 Sodišče prve stopnje je v uvodu zmotno zapisalo sodba, a je to mogoče v okviru 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) popraviti z izdajo ustreznega sklepa. 2 Glej odločbe: VSM I Cp 183/2017, VSK 154/2018, VSL II Cp 773/2012. 3 Glej še odločbe: VSRS II Ips 669/2007, VSL I Cp 2089/2021, I Cp 540/2020, II Cp 181/2022, I Cp 1366/2018, I Cp 1836/2014, I Cp 2504/2017, I Cp 2695/2011.