Jedro

Terjatev tožnika za reparacijo oziroma plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ni zastarala, saj so od dneva pravnomočnosti sodbe v sporu, v katerem je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja, do dneva vložitve tožbe v tem sporu minila manj kot 3 leta.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 3. točki izreka o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 5.9.2002 do 5.6.2003 spremeni tako, da se zahtevku tudi v tem delu ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 11. in 12. alineji 1. odstavka spremeni tako, da se zahtevek v tem delu zavrne, izpodbijani del sodbe pa se sedaj v 1. odstavku 1. točke izreka in v 3. točki izreka spremenjen v celoti na novo glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 7.8.2002 do 2.6.2003, obračunati za tožnika neizplačane bruto plače za čas od 7.8.2002 do 2.6.2003, za čas od 7.8.2003 do 9.5.2006 pa razliko v plači, vse v bruto znesku 16.711,95 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek 10.556,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 477,32 EUR od 5. 9.2002 do plačila, 564,18 EUR od 5.10.2002 do plačila, 566,38 EUR od 5.11.2002 do plačila, 566,43 EUR od 5.12.2003 do plačila, 568,39 EUR od 5. 1.2003 do plačila, 590,31 EUR od 5. 2.2003 do plačila, 596,55 EUR od 5. 3.2003 do plačila, 589,75 EUR od 5. 4.2003 do plačila, 586,76 EUR od 5. 5.2003 do plačila, 587,94 EUR od 5. 6.2003 do plačila,“

3. Zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 3.6.2003 do 6.8.2003 in zahtevek za obračun plače za junij in julij 2003 ter izplačilo neto zneskov v višini 589,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2003 do plačila in 590,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.8.2003 do plačila se zavrne.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za obračun in izplačilo plač za junij in julij 2003 se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača neizplačane plače za čas od 7.8.2002 do 6.8.2003 in mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od 7.8.2002 do 2.6.2003. Naložilo ji je tudi, naj mu obračuna za čas od 7.8.2003 do 9.5.2006 vse zaostale in neizplačane bruto razlike med plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki, vse v skupnem bruto znesku 18.518,05 EUR, od tega zneska obračuna in plača prispevke in davke, tožniku pa izplača neto znesek 11.736,66 EUR in sicer v mesečnih zneskih za čas od avgusta 2002 do julija 2003 brez obresti, za čas od avgusta 2003 do maja 2006 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku izplača razliko v bruto regresu v znesku 242,29 EUR, odvede pripadajoče davke in plača tožniku neto razliko v znesku 177,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 176,78 EUR od 1.8.2003 do plačila in od zneska 0,33 EUR od 1.8.2006 do plačila. Kar je tožnik zahteval več in drugače (vpis delovne dobe v delovno knjižico po 3.6.2003 do 6.8.2003 in zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznih zneskov plač oziroma razlik za čas od 7.8.2002 do 6.8.2003) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.293,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podala ugovor o pravnomočno razsojeni stvari. Tega ponovno podaja v pritožbenem postopku. Pojasnila je že, da je bilo o tem zahtevku že odločeno v zadevi I Pd 1339/2002 z dne 29.10.2003. V tej zadevi je tožeča stranka vtoževala, da ji delovno razmerje ni prenehalo 6.8.2002, od navedenega dne pa je vtoževala tudi vse pripadajoče pravice, vključno z izplačilom zapadle neto plače. Zahtevku tožnika je bilo ugodeno in s tem, ko v predmetnem sporu ponovno odloča o izplačilu zapadlih plač, sodišče prve stopnje nedovoljeno poseže v že pravnomočno razsojeno stvar. Podrejeno tožena stranka še navaja, da je bil tožnik zaposlen v K.L. od 3.6.2003 do 9.5.2006, tožena stranka pa naj bi mu celotno plačo po izpodbijani sodbi plačala tudi za mesece junij, julij in delno avgust 2003. V tem je odločitev sodišča prve stopnje napačna in je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je s tako odločitvijo neupravičeno obogaten, enako pa velja tudi za vpis tožnikove delovne dobe v delovno knjižico, saj bi imel namreč od 3.6.2003, ko se je zaposlil pri K.L., v knjižico vpisano delovno dobo dveh delodajalcev. Poleg tega pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo 8. odstavek 100. a člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/2004 – UPB). Tožnik bi moral zahtevati ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice pri delodajalcu, šele nato pa bi lahko vložil tožbo. Ker tega ni storil, je prekludiran in bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Zoper zavrnilni del se pritožuje tožnik in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti in zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo 347. člen Obligacijskega zakonika, ki res določa, da je triletni zastaralni rok določen za obresti. Vendar pa je sodišče spregledalo, da je bila tožba vložena 15.5.2007, zato je zastaral kvečjemu zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 15.5.2004, ne pa vseh. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo o stroških postopka, saj jih je prisodilo tožniku v znatno nižjem delu, kot jih je priglasil. Nadalje je sodišče prve stopnje na prvi obravnavi v nasprotju z določili ZPP, ne da bi pozvalo toženo stranko, naj posreduje konkretne pripombe na postavljeni tožbeni zahtevek, naložilo tožniku, da založi predujem za postavitev izvedenca. V izogib zavlačevanju je tožnik to tudi storil, vendar pa je sodišče postopalo nenavadno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Če bi že bilo potrebno komu naložiti v plačilo stroške izvedenca, bi jih moralo naložiti vsekakor toženi stranki, saj se le-ta do konkretno postavljenega tožbenega zahtevka ni opredelila. Na izvedeniško mnenje tudi ni imela nobenih pripomb in zato glede na takšen potek dokaznega postopka tožniku ni jasno, zakaj je sodišče izvedenca povabilo še na zaslišanje na zadnji obravnavi z dne 20.6.2008. Takrat izvedenec ni povedal nič novega, z njegovim zaslišanjem pa so se stroški samo nepotrebno povečali. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča na naroku, ko je dodatne stroške izvedenca naložilo v plačilo njemu. Dodatnega zaslišanja ni predlagal in tudi ni potreboval, zato ni bil dolžan kriti stroškov, ki jih je povzročilo sodišče z zaslišanjem. Stroški so bili nepotrebni ali pa bi morali iti kvečjemu v breme tožene stranke. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj se zadeva dodeli drugemu sodniku v odločanje, saj je v predmetni zadevi predsednica senata postopala skrajno pristransko v korist tožene stranke. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki jih navajata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi strani nezakonito prenehalo 6.8.2002, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo z opr. št. I Pd 1339/2002 (Pdp 25/2004). Po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja se je tožnik zaposlil dne 3.6.2003 v K.L., po pravnomočnosti navedene sodbe pa je uveljavil reintegracijo k toženi stranki z dnem 10.5.2006. S tožbo v tem delovnem sporu je dne 15.5.2007 prvič zahteval od tožene stranke obračun in izplačilo neizplačanih plač za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 7.8.2002 do 6.8.2003, saj je bilo (opisno) o obveznosti obračuna in izplačila plač odločeno le za čas od 7.8.2003 dalje. Prvič je tudi zahteval vpis delovne dobe v delovno knjižico. Teh zahtevkov predhodna tožba oziroma sodba v navedeni zadevi ni zajemala.

O zahtevku za obračun in izplačilo plač za čas od 7.8.2003 do ponovne reintegracije v delovno razmerje je odločeno pravilno. Tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S sodbo opr. št. I Pd 1339/2002 (Pdp 25/2004) je bilo o istem zahtevku odločeno le po temelju, kar pa ni ovira za vložitev nove tožbe s specificiranim zahtevkom. O tem je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto povsem jasno stališče (npr. sodba in sklep VIII Ips 235/2002). Glede na to, da je bil tožnik od 3.6.2003 do 9.5.2006 zaposlen v K.L., je za to obdobje upravičen (v kolikor to zahteva) do razlike med plačo, ki jo je pri tem delodajalcu prejemal in plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da niso izpolnjene vse procesne predpostavke za vložitev tožbe. Zahtevek za izplačilo plač oziroma razlike v plači, v primeru, če je ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, je denarni zahtevek za katerega uveljavljanje pravic po 100. a členu Zakona o obrambi ni potrebno (tako tudi sklep VS RS opr. št. VIII Ips 189/2007). Po 1. odstavku 88. člena ZObr za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Določba 8. odstavka 100. a člena ZObr, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na postopek v zvezi z odločitvijo delodajalca o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, o katerih na prvi stopnji odloča minister ali druga od njega pooblaščena oseba. Po 2. odstavku 100. a člena ZObr ima namreč delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Gre za zahtevo za uveljavljanje pravic oziroma ugovor v zvezi z odločitvami delodajalca, medtem ko pri denarnih zahtevkih ne gre za odločitev delodajalca, ki bi jo bilo potrebno izpodbijati z ugovorom oziroma zoper njo zahtevati varstvo pravic, pač pa za terjatev, ki jo je v skladu s 7. odstavkom 100. a člena ZObr in na podlagi 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem.

Očitek, da bo imel tožnik v delovno knjižico vpisano delovno dobo dveh delodajalcev je nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je odredilo vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od prenehanja delovnega razmerja z dne 7.8.2002 do zaposlitve pri drugem delodajalcu – vključno do 2.6.2003. Zahtevek za vpis delovne dobe od 3.6.2003 do 9.5.2003 (čas zaposlitve drugje) je zavrnilo. Zato je pritožbeni očitek neutemeljen.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila zneskov plač za junij in julij 2003. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu dne 3.6.2003. Zato bi mu bila dolžna tožena stranka za čas od 3.6.2003 (do 7.8.2003) izplačati kvečjemu razliko med plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki. Vendar pa je tožnik zahtevek za plačilo razlike v plači postavil šele za čas od 7.8.2003 dalje. Izvedenec je v mnenju, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhajal iz napačne predpostavke, da se je tožnik šele v avgustu 2003 zaposlil pri drugem delodajalcu, saj kot izhaja iz izračunov, je za junij in julij 2003 izračunal le plačo, ki bi jo tožnik prejel pri toženi stranki, prejemkov pri drugem delodajalcu pa pri izračunu razlik ni upošteval. Zato je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo za junij in julij celo plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki. Do te plače ni upravičen, prav tako pa tudi ne do razlike, saj je za ta čas ni zahteval. Zato pritožbeno sodišče v tem delu ugotavlja napačno uporabo materialnega prava, konkretno 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v povezavi s 126. členom ZDR. Iz teh določb izhaja obveznost plačila plače le za čas trajanja (obstoja) delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo izplačilo plače za junij in julij 2003, ko obstoja delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki ni mogoče priznati, saj je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, je pritožbeno sodišče izpodbijani del 1. točke izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo plač za junij in julij 2003 zavrnilo.

Utemeljena je tudi tožnikova pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje glede obresti, ki jih je zahteval od zneskov, zapadlih v plačilo od septembra 2002 do julija 2003. Pravilno je sicer stališče glede triletnega zastaralnega roka, ki pa ne more imeti za posledico zavrnitve zahtevka za plačilo vseh obresti. Kadar je del obresti zastaral, to ne pomeni, da v času, ki ga zastaranje ne zajema, ne tečejo več. Ker je bila tožba vložena 15.5.2007, bi upoštevaje triletni zastaralni rok zastarale lahko le obresti, zapadle v plačilo pred 15.5.2004, od tega dne dalje pa bi morale biti priznane. Vendar pa v spornem primeru ne glavnica ne obresti niso zastarale -ne v celoti in niti delno. Predhodna sodba je postala pravnomočna 12.6.2005 (priloga A1). Šele s pravnomočnostjo odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je začel teči zastaralni rok za reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tako stališče je zavzelo vrhovno sodišče v številnih primerih (npr. sklep VIII Ips 322/2005). Ob vložitvi tožbe torej še ni potekel triletni zastaralni rok za terjatev iz naslova obresti, zato jih je tožnik upravičeno zahteval v celoti. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, konkretno 347. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 – 40/2007) o zastaranju občasnih terjatev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v 3. točki izreka del, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 5.9.2002 do 5.6.2003 spremenilo tako, da je tudi te obresti prisodilo. Zavrnilni del glede obresti je pustilo v veljavi le za zneska, ki ju je tožnik vtoževal neupravičeno – torej od plač za junij in julij 2003. O stroških postopka je odločeno pravilno. Sodišče prve stopnje je na podlagi 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP tožniku priznalo vse za pravdo potrebne stroške. Prav je, da sodišče prve stopnje ni priznalo vseh priglašenih stroškov, saj je bila od tožnikovih vlog potrebna le tožba in pripravljalna vloga z dne 19.5.2008, druge vloge tožnika pa niso bile potrebne. „Vlog“ z dne 14.2.2008 in 11.3.2008 ni mogoče šteti za pripravljalne vloge, saj gre le za spremna dopisa k predloženi dokumentaciji, na katero se je tožnik skliceval že v tožbi in bi jo lahko sodišču predložil že tedaj. Pritožbena izvajanja v zvezi s stroški izvedenca pa so nerazumljiva, saj so ti v celoti tožniku priznani. Tožnik se v pritožbi ne more sklicevati na to, da dokaza z izvedencem ni predlagal in da ni bil dolžan založiti predujma, saj se na sklep sodišča prve stopnje z dne 6.5.2008, s katerim je bila izvedencu odmerjena nagrada, ni pritožil. Na podlagi sklepa z dne 1.2.2008 je predujem tudi plačal. V kolikor je menil, da izvedba dokaza ni potrebna ali da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ga je postavilo po uradni dolžnosti oziroma na ugovor tožene stranke, bi lahko odklonil plačilo predujma. V tem primeru se dokaz ne bi izvedel, sodišče pa bi moralo odločiti ob upoštevanju predloženih dokazov in dokaznega bremena. Ker so stroški odmerjeni pravilno in ker se kljub delni spremembi izpodbijane sodbe uspeh strank v postopku ni bistveno spremenil, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka potrdilo.

Ker je pritožbama delno ugodeno, je pritožbeno sodišče zaradi večje jasnosti spremenjeni del – 1. odstavek 1. točke izreka in 3. točko izreka oblikovalo na novo. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sta s pritožbo le delno uspeli, vsaka v približno enakem deležu, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper odločitev glede nadomestila plače za junij in julij 2003 revizija po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.