Jedro

Pri odločanju o pravdnih stroških mora sodišče izhajati iz določb 151. do 173. člena ZPP, v katerih mora enakopravno obravnavati obe stranki; odločati o stroških, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka; ter odločati o stroških (1) na podlagi uspeha v pravdi, (2) na podlagi krivde ali naključja, ki se je primerilo eni od strank ali (3) na podlagi posebnih pravil. Splošno določilo o povrnitvi stroškov na podlagi uspeha v pravdi je uzakonjeno v 154. členu ZPP, ki sta ga sodišči pravilno uporabili. V prvem odstavku 154. člena ZPP je namreč navedeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (in ne tista ki propade, kot v ZPP 1977), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu pravdne stroške.

Glede na to, da intervenient vstopi v pravdo, dokler sodišče ne izda sklepa o zavrnitvi intervencije (samo proti temu je po tretjem odstavku 200. člena ZPP mogoča pritožba), ima zavarovalnica, ki je priglasila intervencijo na strani tožene stranke, tak položaj, kot če bi zahtevala povrnitev stroškov tožena stranka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila nepopolno tožbo dne 29.5.1998, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki je veljal do uveljavitve novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99) dne 14. julija 1999. Sodišče je s posebnim sklepom tožniku vrnilo vlogo v popravo. Po dopolnitvi tožbe je listine vročilo toženi stranki, pa tudi predlagani intervenientki na strani tožene stranke. Slednja je prijavila intervencijo in odgovorila na tožbo, za kar je plačala sodno takso. Dne 20.7.1999, torej po uveljavitvi ZPP, je sodišče tudi tožniku poslalo opomin za plačilo takse za tožbo, z opozorilom na pravne posledice iz 180. člena ZPP. Sledila sta tožnikova prošnja za oprostitev plačila pravdnih stroškov in ponoven opomin za plačilo sodne takse za tožbo. Ker tožnik ni plačal sodne takse za tožbo, je sodišče 22.9.1999 izdalo dva sklepa: v sklepu pod opr.št. III P 716/98-21 je ustavilo postopek po tretjem odstavku 188. člena v zvezi s četrtim odstavkom 180. člena ZPP, ker tožnik niti po opominu ni plačal predpisane takse; v sklepu pod opr. št. III P 716/98-22 pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks od vložitve predloga dalje.

Sklepa sta bila vročena tožeči stranki, toženi stranki in osebi, ki je priglasila intervencijo. Tožnik sklepov ni izpodbijal, zavarovalnica, ki je priglasila intervencijo, pa je pravočasno predlagala povrnitev stroškov za sestavo odgovora na tožbo, za sodno takso in materialne stroške, kar je sodišče kritično odmerilo. V sklepu pod opr. št. III P 716/98-24 je dne 16.11.1999 sklenilo, da mora tožnik povrniti stranski intervenientki 346.132 tolarjev pravdnih stroškov. Sklep je utemeljilo s prvim odstavkom 158. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje s sklepom pod opr. št. I Cp 120/00 dne 2.2.2000 zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka ne vlaga zahteve proti tema sklepoma o ustavitvi postopka in o oprostitvi plačila sodnih taks, ker navaja, da je bila prepozno obveščena in sklepov ne more več izpodbijati. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga samo proti pravnomočnemu sklepu pritožbenega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov, v zvezi z enakim sklepom prvostopenjskega sodišča. Sklepa izpodbija v celoti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči v materialno-pravni in procesno-pravni vsebini nepravilno uporabili: - prvi odstavek 158. člena ZPP, v zvezi s četrtim odstavkom 180. člena ZPP; in - prvi odstavek 154. člena ZPP, ker nista uporabili 2.točke prvega odstavka 270. člena ZPP.

Pri tem pojasnjuje, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi oblikovanja sodne prakse o pravilni odmeri pravdnih stroškov, kadar sodišče (zaradi neplačane takse) šteje tožbo za umaknjeno. Vrhovna državna tožilka pojasnjuje, da 158. člen ZPP predvideva povrnitev stroškov nasprotni stranki v primeru umika tožbe, toda v obravnavani zadevi tožeča stranka ni umaknila tožbe, niti ni bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Šlo je za primer, ko njena vloga ni obsegala, kar je treba, da se lahko obravnava (prvi odstavek 180. člena v zvezi s 105. členom ZPP). Vloge, ki kljub opozorilu sodišča ne izpolnjuje procesnih predpostavk za obravnavo, pa sodišče ne vroča nasprotni stranki. Četrti odstavek 180. člena ZPP, ki vsebuje domnevo o umiku tožbe, kadar tožeča stranka ne plača takse za tožbo, predvideva, da tožba še ni bila vročena nasprotni stranki, da torej še ni litispendence. Zato je treba po oceni vrhovne državne tožilke prvi odstavek 158. člena ZPP razlagati tako, da mora toženi stranki povrniti stroške samo tista tožeča stranka, ki je dejansko umaknila vloženo tožbo. Izdaja sklepa po četrtem odstavku 180. člena ZPP namreč predvideva, da tožena stranka še ni bila obveščena o pravdi in da niso nastali nobeni stroški. Obravnavani primer se je res začel v času veljavnosti ZPP 1977, izpodbijana sklepa pa sta izdana po uveljavitvi ZPP, ki ne vsebuje ustreznih prehodnih določb, toda vrhovna državna tožilka meni, da je treba dolžnost povrnitve stroškov razlagati v korist tožeče stranke in ne z gramatikalno razlago prvega odstavka 158. člena ZPP. Meni tudi, da sodišči nista pravilno uporabili prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti pravdne stroške. Opozarja, da sodišče še ni odločilo o stranski intervenciji in je opustilo odločitev o vlogi tožene stranke in o vlogi zavarovalnice, ki je priglasila intervencijo. Zato njena procesna dejanja še niso pravno učinkovala in torej niso mogla povzročiti dolžnosti povračila pravdnih stroškov. Odgovora na tožbo in vloge za intervencijo sodišče sploh še ni vročilo tožniku, kar je v skladu s 180. členom ZPP, po katerem sodišče v primeru nepopolnih vlog komunicira z vsako stranko posebej, kontakt pa vzpostavi šele, ko so njune vloge sposobne za obravnavanje. Glede na to vrhovna državna tožilka meni, da je sodišče neutemeljeno ugodilo zahtevi za povračilo stroškov zavarovalnice, ki še ni bila intervenient, v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP.

Po 375. členu ZPP je bila v zvezi s 391. členom ZPP zahteva za varstvo zakonitosti vročena obema pravdnima strankama in stranki, ki je priglasila intervencijo, a nanjo niso odgovorile.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije uvodoma poudarja, da se je po določilu prvega odstavka 391. člena ZPP omejilo samo na preizkus sklepa o povrnitvi pravdnih stroškov, ki ga izpodbija Državno tožilstvo Republike Slovenije in mu v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti očita opisane kršitve. Zato ni moglo presojati pravilnosti pravnomočnega sklepa, s katerim je sodišče ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo.

Vrhovno sodišče je presojalo samo sklep, s katerim je sodišče naložilo tožniku, da mora povrniti intervenientki na strani tožene stranke njene pravdne stroške. Ta sklep je pravilen, saj pravdni postopek temelji na sistemu dveh strank, ki nastopata druga proti drugi z nasprotujočimi si interesi (pri čemer ni izključena možnost, da se na eni strani dvostranskega razmerja pojavlja več oseb v isti vlogi). Njun položaj temelji na ustavnem načelu enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave -Republike Slovenije, URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I), ki se odraža v tem, da imata obe pravdni stranki enake procesne pravice.

Pri odločanju o pravdnih stroških mora sodišče izhajati iz določb 151. do 173. člena ZPP, v katerih mora enakopravno obravnavati obe stranki; odločati o stroških, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka; ter odločati o stroških (1) na podlagi uspeha v pravdi, (2) na podlagi krivde ali naključja, ki se je primerilo eni od strank ali (3) na podlagi posebnih pravil. Splošno določilo o povrnitvi stroškov na podlagi uspeha v pravdi je uzakonjeno v 154. členu ZPP, ki sta ga sodišči pravilno uporabili. V prvem odstavku 154. člena ZPP je namreč navedeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (in ne tista ki propade, kot v ZPP 1977), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu pravdne stroške. V konkretni pravdi tožnik ni uspel. Pri tem sklicevanje vrhovne državne tožilke na to, da sodišče še ni odločilo o stranski intervenciji, ni pomembno. ZPP vsebuje določila o udeležbi intervenienta v pravdi v 199. do 203. členu. V njih predvideva, da pravdni stranki lahko oporekata intervenientu pravico do udeležbe v pravdi, zaradi česar se njegova vloga vroči obema strankama (tretji odstavek 199. člena ZPP in prvi odstavek 200. člena ZPP), intervenient pa se do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi intervencije lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti (drugi odstavek 200. člena ZPP). Glede na to, da intervenient vstopi v pravdo, dokler sodišče ne izda sklepa o zavrnitvi intervencije (samo proti temu je po tretjem odstavku 200. člena ZPP mogoča pritožba), ima zavarovalnica, ki je priglasila intervencijo na strani tožene stranke, tak položaj, kot če bi zahtevala povrnitev stroškov tožena stranka.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 391. členom ZPP zavrnilo neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti.