Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do pravnega varstva pred imisijo s svojim zahtevkom, da se ji dopusti zamenjava diletacije in estrihov s ciljem preprečitve zatrjevane imisije. Poleg tega ta del tožbenega zahtevka tudi ni pravilen. Izbira zaščitnih ukrepov je namreč prepuščena zatrjevanemu motilcu.

Povsem določen zahtevek je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Sicer mora tožbeni zahtevek obsegati stanje, kakršno mora biti doseženo, ne pa da tožeča stranka v tožbenem zahtevku navede način ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena plača 2.576,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje ter ji dopusti zamenjavo diletacijske obrobe v dolžini 16 m z odkritjem strešne kritine, demontažo stare diletacijske obrobe, montažo nove bakrene diletacijske obrobe ter pokrivanje z obstoječo kritino, demontažo obstoječega žleba ter montažo novega bakrenega žleba v dolžini 8,20 m. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da so tožniki dolžni plačati tožencema pravdne stroške v znesku 319,03 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v pritožbi opozorila na napačno navedbo tožencev v uvodu sodbe in napačno navedbo njene pooblaščenke. Navedene očitne napake v imenih je sodišče odpravilo s popravnim sklepom (328. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

4. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da predstavlja izpodbijana odločba sodbo presenečenja. Sodišče je bilo sprva mnenja, da je pravni prednik tožencev odgovoren za škodo, zato je tudi odredilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke glede njene višine. Ravnanje sodišča je nezakonito in zavajajoče, saj so bili tožniki prepričani, da bo njihovemu zahtevku ugodeno glede na to, da je sodišče že ugotavljalo višino škode. Ker je sodišče razsodilo nasprotno od tega, kar je dalo vedeti strankam, je poseglo v enakost orožij in tožeče stranke obravnavalo neenakopravno. Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju glede odločilnega dejstva, kdaj je bila zamenjana streha pri toženi stranki in kdaj pri tožeči stranki. Opozarja, da v sodbi sodišče enkrat navaja, da je bila streha tožencev zamenjana pred streho tožnikov, drugič pa, da je bila streha tožencev zamenjana kasneje od strehe tožnikov. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj je v odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da ni šlo le za enkratno puščanje strehe, poleg tega pa je tudi enkratno puščanje lahko posledica protipravnega ravnanja. Zaključek, da naj ne bi bil dokazan poseg tožene stranke v streho tožeče stranke in da je šlo za „nesrečen slučaj“, je povsem zmoten. Do zamakanja v hišo toženih strank je prišlo zaradi nestrokovnega in malomarnega posega tožene stranke v streho v letu 2002. Do leta 2008 očitno ni bilo tako močnega naliva, da bi do škode prišlo, je pa nedvomno ta škoda povezana s posegom tožene stranke v streho pri njeni menjavi. Pred toženčevo obnovo leta 2002 zamakanja ni bilo, po obnovi pa je do zamakanja prišlo in bo prišlo ob vsakem močnem nalivu. Do zamakanja je prišlo, ker razmik med diletacijo in slemenjakom ni bil izveden po pravilih stroke.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na to pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Okoliščina, da je sodišče začelo z izvajanjem dokazov glede višine v tožbi zatrjevane škode, nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem, ko je ugotovilo, da je že po temelju neutemeljen, lahko postavlja vprašanje smotrnosti in ekonomičnosti postopanja prvostopenjskega sodišča, nikakor pa ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Kako naj bi navedeno ravnanje sodišča predstavljalo kršitev načela kontradiktornosti postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožeča stranka razumno ne obrazloži. 7. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so si med seboj v nasprotju in po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče je res pri povzemanju izvedenčevih ugotovitev zapisalo, da je bila streha tožencev zamenjana pred streho tožnikov, vendar je iz nadaljevanja obrazložitve jasno razvidno, da gre za pomoten zapis povzetka njegovega mnenja, ki ga ob njegovi dokazni oceni in zaključku pravilno upošteva. Tako ne gre za nikakršno nasprotje o odločilnih dejstvih o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami oziroma za pomanjkljivost, zaradi katere se izpodbijana sodba ne bi mogla preizkusiti.

8. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta hiši pravdnih strank grajeni po sistemu dvojček in da je prišlo v območju stika obeh ostrešij v predelu diletacijske obrobe do vtekanja vode v prostore tožeče stranke. To se je zgodilo v letu 2008, čemur je sledila vložitev tožbe v tem postopku, s katero tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki je nastala zaradi vtekanja vode v znesku 1.068,18 EUR in hkrati, da naj tožena stranka tožeči stranki dopusti poseg na njeni nepremičnini zaradi preprečitve te imisije, za katerega naj ji plača 1.508,39 EUR, kolikor bi stala zamenjava diletacijske obrobe in estrihov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka opravila poseg v streho na svojem delu nepremičnine v letu 2002, ko je zamenjala strešno kritino in hkrati diletacijsko obrobo med njeno streho in streho tožeče stranke. Ugotovilo je tudi, da je šlo za enkratno vtekanje vode v nepremičnino tožeče stranke (v letu 2008), ki je bilo posledica „nesrečnega slučaja“, ko je bil naliv tako velik, da je bilo vode preveč in je streha ni bila zmožna odvesti. Slednji zaključek temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca, ki je navedel, da je bila obroba na strehi izvedena pravilno in po merilih stroke, čeprav so na desni strani slemenjaki do diletacijske obrobe nekoliko predaleč, da je edina možnost, da je prišlo do zamakanja v špici slemena in na preklopih strešnikov diletacijskih obrobij desne strani ter da je bil v času zamakanja ekstremen naliv z vetrom. Ko je bil izvedenec zaslišan, pa je še navedel, da je bilo zamakanje enkraten dogodek zaradi spleta okoliščin, da ni šlo za dolgotrajno zatekanje vode, saj bi se sicer poznali sledovi na letvah in na fugah in da ne verjame, da bi sedaj zamakalo oziroma da je to skoraj nemogoče. Ker je tudi tožeča stranka na sodničino izrecno vprašanje na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedla, da po omenjenem dogodku pa do dneva naroka ni prišlo do zamakanja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do vtekanja ni prišlo ne zaradi ravnanja tožene stranke ne zaradi njene opustitve in da zato zaradi odsotnosti enega od elementov odškodninske obveznosti – protipravnosti, ni odškodninske odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Če je bila obroba izvedena pravilno in po merilih stroke, pravnega prednika tožencev ni mogoče šteti za povzročitelja škode. Tudi za ugotovljeni slučaj, ki naj bi bil posledica ekstremnih vremenskih razmer se pravnemu predniku tožencev ne more pripisati krivda, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšen zaključek temelji na dokazni oceni, ki je upoštevala vse izvedene dokaze. Njena argumentacija je sprejemljiva in prepričljiva. Izpoved tožnika J. S. in A. A., ki jo izpostavlja pritožba in po kateri naj bi tožena stranka policistu priznala krivdo in povedala, da je zamenjala celo streho in diletacijo ter da bo streho sanirala, je bila ovržena z drugimi dokazi. Ni je uspel potrditi niti policist D. Š. v svoji izpovedi.

9. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno tudi pravilno zaključilo, da ne obstoji vir nevarnosti, od katerega bi tožeči stranki grozila škoda in da zato tudi ni utemeljen zahtevek za dopustitev dejanj s ciljem preprečitve v tožbi zatrjevane imisije (133. člen OZ in 75. člen Stvarnopravnega zakonika). Enkratni dogodek oziroma enkratni vpliv tudi ne pomeni imisije, saj enkratni vpliv ne presega krajevno običajne mere. Tožeča stranka zato tudi ni upravičena do pravnega varstva pred imisijo s svojim zahtevkom, da se ji dopusti zamenjava diletacije in estrihov s ciljem preprečitve zatrjevane imisije. Poleg tega ta del tožbenega zahtevka tudi ni pravilen. Izbira zaščitnih ukrepov je namreč prepuščena zatrjevanemu motilcu. Njemu naj bo prepuščeno, kako bo zatrjevane nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Povsem določen zahtevek je glede na našo sodno prakso možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način (1). Tudi če bi šlo za večkratno in dolgotrajno zamakanje, tožeča stranka ni niti zatrjevala, da bi ga bilo možno odpraviti zgolj z zamenjavo diletacije (ne morda s premikom slemenjakov ali strešnikov …). V takšnem primeru mora tožbeni zahtevek obsegati stanje, kakršno mora biti doseženo, ne pa da tožeča stranka v tožbenem zahtevku navede način ravnanja (2). V tem delu je bila tožba nesklepčna in zato tudi iz tega razloga neutemeljena.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Stvarnopravni zakonik s komentarjem str. 395

(2) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga str. 125.