Jedro

Glede na podano trditveno podlago (toženec je bil voden kot solastnik poslovnega prostora ter je tožeči stranki posredoval zahtevo, na podlagi katere so se vsi skupni stroški, obračunani za sporni poslovni prostor, glasili na toženčevo ime) bi bilo potrebno utemeljenost vtoževane terjatve presojati tudi na obligacijskopravni podlagi in ne zgolj na podlagi uporabe določb Stanovanjskega zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2004/15283 z dne 14. 12. 2004 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 2.152,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, s stroškovno posledico. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti znesek 481,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka za izpolnitev dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je presojalo veljavnost pogodbe o upravljanju, čeprav tožena stranka veljavnosti ni oporekala, navedla je le, da ni podpisala nobene listine o upravljanju. To dejstvo je treba šteti za nesporno. Sicer pa je bil v času sklepanja pogodbe G., d. d., edini lastnik, zato je pogodba veljavno sklenjena. Strinja se glede stvarnopravne pridobitve lastninske pravice, torej da se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Prodajna pogodba, ki sta jo z G., d. d., sklenila toženec in B. Š. in katere predmet je bil poslovni prostor, na katerega se nanašajo vtoževani stroški, je bila posredovana tožeči stranki zaradi obračunavanja stroškov novim lastnikom, poleg tega je toženec tožeči stranki poslal dopis, v katerem jo obvešča, naj vse stroške zaračunava njemu. Ker je med tožencem in B. Š. spor o višini solastninskega deleža, do vknjižbe lastninske pravice na podlagi navedene prodajne pogodbe ni prišlo. Meni, da za utemeljenost predmetnega tožbenega zahtevka ni potrebno, da je tožena stranka vknjižena kot lastnik v zemljiški knjigi. Togo stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi v praksi pripeljalo do nevzdržnih razmer. Sicer pa med navedenima ne gre za spor o obstoju lastninske pravice toženca v celoti, zato meni, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj v tistem delu, glede katerega med navedenima ni spora. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava je utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč za presojo utemeljenosti zahtevka, ob vprašanju pasivne legitimacije uporabilo zgolj določila Stanovanjskega zakona. Glede na to, da je tožeča stranka med drugim zatrjevala, da je bil toženec v času, iz katerega izvira vtoževani dolg, voden kot solastnik poslovnega prostora s površino 131,98 m2 ter da je tožeči stranki dne 8. 3. 1999 posredoval zahtevo, na podlagi katere so se od 1. 6. 1999 dalje vsi skupni stroški, obračunani za sporni poslovni prostor, glasili na toženčevo ime, bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojati tudi na drugi materialnopravni podlagi (na temelju obligacije). V potrditev svojih trditev je tožeča stranka med drugim predložila dopis toženca z dne 8. 3. 1999 (priloga A2), do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Obravnavana zadeva se tako razlikuje od zadeve, ki se je vodila pod opr. št. VI P 1302/2004, saj je tožeča stranka tam šele v pritožbenem postopku prvič navajala, da je toženca na podlagi predložene prodajne pogodbe v svoji evidenci vodila kot lastnika, in tako ni pravočasno podala ustreznih trditev za presojo utemeljenosti njenega zahtevka na drugi materialnopravni podlagi, kot je to mogoče ugotoviti v obravnavani zadevi (sodba VSL I Cp 433/2008 z dne 27. 8. 2008 – priloga B3). Pravna kvalifikacija spornega razmerja je naloga sodišča. Sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka v nakazani smeri ni izvajalo in ni ugotovilo vseh okoliščin pomembnih za presojo utemeljenosti zahtevka na tej podlagi, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Pritožba utemeljeno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje glede veljavnosti pogodbe o upravljanju (priloga A3). Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so pogodbo o upravljanju podpisali lastniki, katerih deleži skupaj predstavljajo več kot 50% solastniških deležev. Pogodba o upravljanju je veljavno sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko lastnikov, kateri deleži skupaj predstavljajo več kot 50% solastniških deležev glede na celoten objekt (49. in 53. člen SZ-1; prej 31. člen SZ). To pomeni, da lahko upravnika v določeni večstanovanjski hiši s pogodbo izberejo solastniki, katerih solastniški deleži skupaj znašajo več kot polovico solastniških deležev, ta pogodba pa potem zavezuje vse tiste solastnike, ki pogodbe o upravljanju niso podpisali. Sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo v korist in v breme pravnih naslednikov posameznega solastnika (67. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Iz trditvene podlage toženca ne izhaja, da bi oporekal dejstvu, da je tožeča stranka opravljala naloge upravnika v večstanovanjskem objektu, v katerem se nahaja sporni lokal, niti da med lastniki posameznih delov in tožečo stranko ni bila veljavno sklenjena pogodba o upravljanju. Trdil je le, da on sam ni sklenil s tožečo stranko, ne z lastniki ostalih lokalov, nobene pogodbe o upravljanju. Glede na navedeno je, ob upoštevanju pravila, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana (to izhaja iz členov: 286., 9., 212., 287. in 277. ZPP), treba v obravnavani zadevi šteti, da je tožeča stranka upravnik v navedenem večstanovanjskem objektu, in da ima z lastniki posameznih delov veljavno sklenjeno pogodbo o upravljanju. V tej smeri podan pritožbeni očitek je torej utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedena izhodišča sodišča druge stopnje, pravilno ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva in nato o zahtevanem plačilu ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve iz navedenih razlogov se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.