Jedro

Za odločitev o stroških upravnega postopka po 113. členu ZUP je pomembno, ali se upravni postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno ali ne, zato je o pritožbenih stroških upravnega postopka mogoče odločiti šele, ko je odločeno o glavni stvari in je znan izid upravnega postopka. Postopka v zvezi s pritožbama tožnice zoper ugotovitveno odločbo o negativni uskladitvi pokojnine še nista pravnomočno zaključena, zato ni odločeno o povrnitvi nastalih pritožbenih stroškov upravnega postopka. Toženec bo moral najprej odločiti o tožničini pritožbi in nato o uveljavljanih pritožbenih stroških upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 7. 2015 in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje (I. točka izreka). S sklepom je tožbo v delu, ko tožnica zahteva povrnitev stroškov upravnega postopka po pritožbi z dne 31. 1. 2013 zoper ugotovitveno odločbo tožene stranke z dne 28. 1. 2013, zavrglo (II. točka izreka) ter naložilo tožencu povračilo stroškov postopka v znesku 100,35 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v I. in III. točki je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo dejstvo, da o tožničini pritožbi z dne 10. 9. 2012 še ni bilo odločeno. Vztraja, da se glede na to, da je tožnica dne 10. 9. 2012 vložila pritožbo zoper ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012, o kateri pa pritožnik ni izdal posebne odločbe, prav odločba z dne 24. 6. 2013 šteje za odločbo, s katero je bilo tožnici ugodeno. Zato je napotek prvostopnega sodišča, da bo moral toženec najprej odločiti o tožničini pritožbi z dne 10. 9. 2012 zoper ugotovitveno odločbo o negativni uskladitvi pokojnine z dne 27. 8. 2012, od česar bo odvisen zahtevek na povrnitev stroškov upravnega postopka, v nasprotju z odločbo z dne 24. 6. 2013. V skladu z določbo četrtega odstavka 3. člena Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF) se šteje, da je bilo z odločbo z dne 24. 6. 2013 že odločeno o pritožbi tožnice, pritožnik pa ne more o isti stvari odločiti dvakrat. Pripominja, da je odločba z dne 24. 6. 2013 postala dokončna in pravnomočna, saj se tožnica zoper njo ni pritožila. Ne glede na to, da formalni odločbi toženca z dne 27. 8. 2012 in z dne 28. 1. 2013 nista bili odpravljeni, ju je pravnomočna odločba toženca z dne 24. 6. 2013 nadomestila in za tožnico ne moreta imeti nobenih negativnih pravnih posledic več. Pritožba dodatno izpostavlja, da so bili vsi uživalci pokojnin, ki so bile usklajene po Zakonu o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF), obravnavani po uradni dolžnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12 z dne 23. 3. 2013 in določil ZOPRZUJF-a, ki pa v obravnavanem primeru pomenita novo upravno podlago za odločanje. Tožnici je bila izdana odločba z dne 24. 6. 2013 zgolj zaradi nove pravne podlage in ne zaradi njene pritožbe z dne 10. 9. 2012. Navedeno pomeni, da tožnica brez novega pravnega temelja s svojo pritožbo ne bi uspela. Ker v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožnica uspela s pritožbo, temveč je bila odločba izdana zaradi nove pravne podlage, posledično ni podlage za povračilo upravnih stroškov zastopanja. Vztraja, da je razlogovanje prvostopnega sodišča zmotno, posledično je bilo po določbi drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) nepravilno odločeno tudi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. V obravnavani zadevi je med drugim sporno, ali je tožnica upravičena do povračila pritožbenih stroškov upravnega postopka.

6. V določbi drugega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

7. Za odločitev o stroških upravnega postopka je torej pomembno, ali se upravni postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno ali ne. To pa pomeni, da je o pritožbenih stroških upravnega postopka mogoče odločiti šele, ko je odločeno o glavni stvari in je znan izid upravnega postopka.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožnici z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 28. 1. 2013 po uradni dolžnosti negativno uskladil družinsko pokojnino po določbah drugega in tretjega odstavka 143. člena ZUJF. Zoper obe odločbi je tožnica vložila pritožbi in sicer zoper odločbo z dne 27. 8. 2012, dne 10. 9. 2012 in zoper odločbo z dne 28. 1. 2013 dne 31. 1. 2013. V obeh pritožbah je tožnica uveljavljala odpravo odločb, izplačilo pokojnine in plačilo upravnih stroškov. Dne 24. 6. 2013 je toženec na podlagi ugotovljene neustavnosti določb ZUJF na podlagi ZOPRZUJF izdal odločbo, s katero je tožnici določil usklajeno družinsko pokojnino v višini, ki ji je pripadala pred negativno uskladitvijo in hkrati določil način izplačila (skladno z ZOPRZUJF-om in odločbo Ustavnega sodišča RS).

9. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2012 (Ur. l. RS, št. 25/2013) razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je odredilo način izvršitve svoje odločitve, toženi stranki, ki je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih določb zakona. Zakonodajalec je nato z ZOPRZUJF-om še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določil ZUJF-a tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vendar pa je ZOPRZUJF povračilo razlik uredil enako za tiste, za katere odločitev o znižanju pokojnine ni postala pravnomočna, kot tudi za tiste za katere je odločba postala pravnomočna že pred razveljavitvijo drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF-a. 10. V zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da jo je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 64/07, v nadaljevanju ZUstS) postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Poudarilo je, da je bila pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancev sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa z izpolnitvijo zavarovanec ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do akcesornih dajatev.

11. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ob upoštevanju navedenega, toženčeva odločba z dne 24. 6. 2013, ki je bila izdana na podlagi ugotovljene neustavnosti določb ZUJF in ZOPRZUJF, torej na novi podlagi, v ničemer ne vpliva na pritožbena postopka, ki ju je tožnica sprožila zoper ugotovitveni odločbi z dne 27. 8. 2012 in z dne 28. 1. 2013 o negativni uskladitvi družinske pokojnine. Čeprav je v upravnih aktih tudi povzet del četrtega odstavka 3. člena ZOPRZUJF-a, po katerem se šteje, da je z izdajo odločbe ugodeno pritožbi zavarovanca za izplačilo pokojnine brez negativne uskladitve po ZUJF-u, če o njej še ni bilo odločeno, pa je prvostopenjska protiustavna odločitev o negativni uskladitvi pokojnine še vedno ohranjena v veljavi. Zato imajo zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o negativni uskladitvi pokojnin in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi, ne glede na to, da je bila njihova pravica do plačila razlike pokojnine že realizirana na podlagi ZOPRZUJF. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS z izpolnitvijo niso izgubili pravice do odprave izpodbijanih odločb in torej do odločitve o glavni stvari in v obravnavani zadevi do odločitve o uveljavljanih pritožbenih stroških upravnega postopka.

12. Glede na to, da je toženec v dokončni odločbi z dne 23. 7. 2015 odločal zgolj o stroških pritožbenega upravnega postopka in ne tudi o glavni stvari, je sodišče prve stopnje pravilno citirano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v nov postopek in odločanje. Postopka v zvezi s pritožbama tožnice namreč še nista pravnomočno zaključena, to pa pomeni, da tudi ni odločeno o povrnitvi nastalih pritožbenih stroškov upravnega postopka. Zato bo moral toženec najprej odločiti o tožničini pritožbi z dne 10. 9. 2012 zoper ugotovitveno odločbo o negativni uskladitvi pokojnine z dne 27. 8. 2012 ter nato odločiti o uveljavljanih pritožbenih stroških upravnega postopka skladno z določbo 113. člena ZUP.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Glede na izid pravde je sodišče prve stopnje tudi pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožnici priznalo stroške postopka in jih naložilo v plačilo tožencu.