Jedro

Odsotnost z dela, ko si delavec kar sam odredi, da ne bo prihajal na delo, ker bo koristil neplačane nadure, ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. 360/99 z dne 4.2.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 11.1.1999 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za razporeditev tožnika na delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim (točka I/2 izreka) ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 11.1.1999, vključno s plačo in zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/4 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da gre pri izdaji izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja za očitno šikaniranje tožnika in zlorabo instituta prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je namreč tožniku že pred tem 29.12.1998 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, v katerem je bilo navedeno, da je tožnik v odpovednem roku dan na čakanje na delo, kar je razumeti tako, da je razrešen z dela in da mu tudi ni potrebno prihajati na delo. Dejstvo, da je tožnik zoper navedeni sklep vložil ugovor, ne more spremeniti tega, da je bil tožnik z dela razrešen in da se ga je župan hotel znebiti tako, da bi mu takoj prenehalo delovno razmerje in da za župana ne bi več predstavljal ovire pri delu. Ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik in neizbira tožnika na prosta delovna mesta, potrjujejo izpovedbo obeh zaslišanih prič, to je M. L., predsednika občinskega sveta tožene stranke in A. L., nastarejšega člana občinskega sveta o tem, da je župan šikaniral tožnika ves čas, ko je ta opravljal delo sekretarja občinskega sveta. Tožnik je bil tako šikaniran v zvezi z opravljenimi nadurami; s sklepi občinskega sveta, ki jih župan ni realiziral; z zahtevo za komisijsko primopredajo, kar je bil izključni predmet županovega poziva z dne 18.1.1999; z nerazporeditvijo tožnika na prosto delovno mesto ob ukinitvi delovnega mesta sekretarja ter z onemogočanjem dela tožnika, s tem, da mu ni bila dodeljena ustrezna administrativna moč. Dejanski temelj izdaje izpodbijane odločbe naj bi bila zahteva po primopredaji ključev na zapisniški način, ki je bila pogojevana s strani prejšnjega izvršnega (pravilno občinskega) sveta, da bi se tako ugotovile nepravilnosti župana tožene stranke, kakor sta izrecno izpovedali priči A. L. in M. L.. Že iz sklepa tožene stranke z dne 29.12.1998 je razvidno, da za tožnika po ukinitvi delovnega mesta sekretarja občinskega sveta ni bilo dela, ki bi ga lahko opravljal. To je razvidno tudi iz naknadnega ugotovitvenega sklepa tožene stranke z dne 7.10.1999 o tem, da tožniku v šestmesečnem odpovednem roku ni bilo mogoče zagotoviti drugega dela. Tožnik je po 29.12.1998 dalje prihajal na delo, čeprav dejansko ni imel nobenega dela, ker je hotel zagotoviti ustrezno zakonito primopredajo arhiva in celotne dokumentacije. Ker pa drugega dela ni imel, niti ni bil na drugo delovno mesto razporejen, je toženi stranki sporočil, da bo koristil proste ure. Pri tem je odločilno dejstvo, da je tožnik 11.1.199 ključe predal A. L., tako da tudi ni mogel hoditi na delo. Župan je tožnika 18.1.1999 pozval, da opravi primopredajo, ne pa, da ponovno prične z delom, vendar je tožnik ključe dobil šele 20.1.1999. Sicer pa ni prezreti dejstva, da je tožena stranka izpodbijani sklep z dne 4.2.1999 sama razveljavila, tako da je tožniku na podlagi sklepov z dne 7.10.1999 in 15.10.1999 delovno razmerje prenehalo 29.6.1999 oziroma 3.9.1999. Sodišče se do navedenih sklepov ni opredelilo, čeprav jih je tožnik priložil odgovoru na pritožbo, navedeno pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v laičnemu dodatku k pritožbi podrobno kronološko povzel celotno sporno razmerje med strankama in vlogi priložil tudi večje število listin, ki podrobno prikazujejo dogajanje med tožnikom in toženo stranko v obdobju od januarja do aprila 1999 (priloge A-35 - A-56).

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat izpodbijani sklep tožene stranke z dne 4.2.1999 razveljavilo ter toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 11.1.1999 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, izhajajoče iz dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 29.12.1998, vključno z nadomestilom plače v višini 80 % osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo do dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi citiranega sklepa z dne 29.12.1998. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače. Pritožbeno sodišče je navedeno sodbo v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče navedlo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni bilo mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka tožniku zakonito izdala izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni zaporedoma, saj sploh ni ugotavljalo, iz kakšnih razlogov tožnik po 11.1.1999 ni prihajal na delo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitvenih sklepov tožene stranke o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika na podlagi sklepa, s katerim je bil tožnik opredeljen za trajno presežnega delavca. Ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 7.10.1999 in sklep o njegovi spremembi z dne 15.10.1999 (prilogi A5 in A6) nista in ne moreta biti odločilno dejstvo v tem sporu, v katerem se presoja zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika, zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Navedeno seveda pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana samo, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa je tožnik oba sklepa sodišču predložil šele z odgovorom na pritožbo tožene stranke, ne da bi pri tem izkazoval, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Tako je prvostopenjsko sodišče na podlagi listin v spisu in izpovedb prič M. L. in V. D. ter samega tožnika pravilno ugotovilo, da je bil tožnik, kot delavec občinske uprave, za svoje delo sicer odgovoren občinskemu svetu in njegovemu predsedniku, da pa je svoje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja lahko reševal samo pri svojemu nadrejenemu, to je pri županu. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnik zoper sklep župana z dne 29.12.1998 o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu tožnika vložil ugovor in da župan o tem ugovoru vse do izdaje novega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela ni odločil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da župan tožniku ni odobril odsotnosti z dela v času od 11.1.1999 do 4.2.1999. Ne morejo pa biti odločilna dejstva v sporu o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Tožnikove navedbe o tem, da ga je župan šikaniral s tem, da mu ni dodelil ustrezne administrativne moči, da ga ni razporedil na prosto delovno mesto, da mu ni izplačal opravljenih nadur in da ni uresničeval sklepov občinskega sveta. Tudi če je župan tožene stranke v resnici ravnal tako, kot mu očita tožnik, to tožnika še vedno ne opravičuje, da brez njegove odobritve izostane z dela.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati listin, ki jih je tožnik priložil pritožbi, vloženi po pooblaščencu (prilogi A 32 in A 34) ter prilog, ki jih je tožnik poslal z dodatkom k pritožbi (priloge A 35 - A 56). V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma priložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Tožnik z ničemer ni izkazoval, da teh listin brez svoje krivde ni mogel predložiti že prej, zato jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da mu že na podlagi nedokončnega sklepa tožene stranke z dne 29.12.1998 o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, ni bilo potrebno več prihajati na delo. Res je, da je v 6. točki tega sklepa navedeno, da bo delavec v šestmesečnem odpovednem roku na čakanju na delo doma, vendar ta rok začne teči šele z dokončnostjo sklepa, ki pa zaradi tožnikovega ugovora še ni nastopila. Sklep o prenehanju delovnega razmerja ne spada med v drugem odstavku 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) taksativno naštete izjeme, pri katerih ugovor delavca ne zadrži izvršitve sklepa. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 1588/99 z dne 25.5.2001, s katerim je delno razveljavilo prvo sodbo, ki jo je v tem individualnem delovnem sporu izdalo sodišče prve stopnje, navedlo, da 6. točka sklepa z dne 29.12.1998 ne predstavlja sklepa o odreditvi čakanja na delo, pri katerem ugovor v skladu s 6. alineo drugega odstavka 106. člena ZDR v resnici ne zadrži izvršitve. V 6. točki citiranega sklepa je namreč določen zgolj šestmesečni odpovedni rok iz prvega odstavka 36. e člena ZDR, ki začne teči šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sicer pa je tudi v šestem odstavku obrazložitve sklepa z dne 29.12.1998 izrecno navedeno, da se tožniku šele od dokončnosti (!) tega sklepa v šestmesečnem odpovednem roku, ko je dan na čakanje na delo doma, določi nadomestilo v višini 80 % plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Navedeno pomeni, da je bil tožnik do dokončnosti sklepa z dne 29.12.1998 dolžan hoditi na delo. Sicer pa je tožnik tudi po izdaji sklepa z dne 29.12.1998, vse do 11.1.1999 hodil na delo, kar že samo po sebi kaže na to, da navedenega sklepa ni razumel tako, da mu že kar takoj po njegovi izdaji ni več potrebno hoditi na delo. To je razvidno tudi iz tega, da je tožnik z dopisom z dne 11.1.1999 toženo stranko obvestil, da do nadaljnjega koristi tisoč opravljenih nadur. Takšne odsotnosti z dela, ko si delavec kar sam odredi, da ne bo prihajal na delo, ker bo koristil neplačane nadure, ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost z dela. Tožnika pri tem ne opravičuje okoliščina, da tožena stranka zatrjevanih nadur ni hotela plačati in tudi ne njegovo posvetovanje o tem vprašanju s predsednikom občinskega sveta M. L.. Sicer pa je ta, zaslišan kot priča, izrecno izpovedal, da je tožniku svetoval, da izrabi nadure, saj se je očitno tudi sam zavedal, da ni bil pristojen, da bi takšno izrabo odredil. To je razvidno tudi iz nadaljnje izpovedbe te priče, da ni bil tisti, ki bi tožniku lahko odrejal, kdaj lahko nastopi dopust, da pa je lahko presodil, da je tožnik lahko odsoten z dela.

Kot upravičeno odsotnost z dela je možno obravnavati samo tisto odsotnost, ki jo je odobrila pristojna oseba ali organ delodajalca oziroma, ki jo je po posebej predpisanem postopku odobril lečeči zdravnik ali pa odsotnost, do katere pride zaradi zahtev državnih organov. V konkretenem primeru takšne odobritve ni bilo, temveč je tožnik ravnal samovoljno, ko je toženo stranko zgolj obvestil, da do nadaljnjega koristi opravljene nadure. Tožnikova odsotnost tudi ni upravičena zgolj zaradi tega, ker je tožnik ključ svoje pisarne predal A. L. in zaradi tega potem ni mogel več vanjo, saj se je tožnik v tak položaj spravil sam.

V skladu z določbo točke a drugega odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) je na delodajalcu dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Med resne razloge za prenehanje delovnega razmerja zaradi obnašanja delavca spada tudi neupravičena odsotnost z dela, zato je bilo tudi v tem konkretnem primeru dokazno breme na toženi stranki. Tožena stranka je dokazala, da je za izdajo izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja imela resen in zakonit razlog v tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela v času od 11.1.1998 pa do izdaje sklepa 4.2.1999. Tožena stranka je tožnikovo odsotnost v navedenem obdobju utemeljeno štela za neupravičeno, saj tožnik ni predložil nobenega verodostojnega dokaza o tem, da je iz opravičenih razlogov izostal z dela. Tožena stranka je zato tožniku zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Pri tem je v skladu s 6. točko prvega odstavka 100. člena ZDR odločila, da tožniku delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti z dela, saj se tožnik ni vrnil na delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.