Jedro

Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve in sicer, da spornega dne ni prevzel službenega vozila, da toženi stranki ni predložil ustreznega seznama aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in tudi ne poročila o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih na njegovem območju. S tem je kršil delovne obveznosti po določbah 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi, po kateri se s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezuje, da bo delo, za opravljanje katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal vestno in strokovno, na način, ki je v dobrobit delodajalcu in zaposlenim ter s primerno skrbnostjo, vestno, pošteno, odgovorno in učinkovito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjena dne 1. 9. 2011, ki je bila redno odpovedana iz krivdnega razloga dne 11. 5. 2016, nezakonita in se razveljavi ter na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo ter še vedno traja; da traja delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 do odločitve sodišča prve stopnje in je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 in aneksom št. ... z dne 1. 9. 2011, na ta znesek vse dodatke in neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati ustrezno denarno povračilo v višini 9.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2016, do plačila, v roku 15 dni ter tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, t.j. bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se nastali stroški tožeče stranke štejejo kot stroški tega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj je na podlagi pravilnika o uporabi službenih vozil ugotovilo, da je tožnik kršil določbe pravilnika in sicer da ni obvestil vodje skladišča ali vodje regije o potrebnih popravilih na vozilu oziroma o škodnem dogodku ni sestavil zapisnika o nezgodi na kraju dogodka. Pravilnik je tožena stranka v spis vložila šele s pripravljalno vlogo z dne 12. 4. 2017, pred tem pa so bili opravljeni že trije naroki za glavno obravnavo. S tem ko je sodišče prve stopnje ta pravilnik uporabilo, je bistveno vplival na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče na podlagi tega pravilnika štelo, da je podan razlog v opozorilu z dne 22. 4. 2016, da je tožnik kršil določila 7. člena pogodbe o zaposlitvi, kar je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in je že iz tega razloga potrebno sodbo razveljaviti.

Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da s pravilnikom ni bil seznanjen, tega pa tudi ni vedela priča A.A., ki je bil v spornem obdobju direktor tožene stranke. Priča B.B. pa je izpovedal, da mu ni znano, da bi pri toženi stranki obstajal pravilnik v zvezi z uporabo službenega avtomobila. Tožnik torej z določbami pravilnika ni bil seznanjen, zato tudi ni mogel ravnati v nasprotju z njegovimi določbami, dolžnost tožene stranke pa je bila, da bi ga z njim seznanila. Tožnik je izpovedal, da je bila na vetrobranskem steklu le majhna pikica, s tem pa je seznanil C.C., ki je službeni avtomobil prevzel. Ker je do škode prišlo le dan pred predajo službenega vozila, o tem ni mogel obvestiti niti zavarovalnice pa tudi ne nadrejenih. Ker se sodišče o tej izpovedi tožnika ni izreklo, je to kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da sodišče ni zaslišalo C.C., ki je bil tožnikov nadrejeni, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka sploh ni imela možnosti uveljavljanja bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, saj sodišče sploh ni navedlo, da tega dokaza ne bo izvedlo. Razlogov za neizvedbo tega dokaza pa tudi ni navedlo v sodbi. Ker je tožnik ob predaji avtomobila C.C. o poškodbi obvestil, je s tem nezavestno izpolnil določbe pravilnika. Tako ni dokazano, da je tožnik to kršitev storil, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Po stališču pritožbe pa tožnik tudi ni storil kršitev, ki se mu očitajo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik prejel pisno opozorilo 22. 4. 2016, se mu lahko očitajo le kršitve, ki jih je storil po tem datumu. Tako bi bila kršitev neprevzema službenega avtomobila le neprevzem dne 4. 5. 2016, za katerega pa je tožnik prepričljivo pojasnil, zakaj do njega ni prišlo. Tožena stranka je službeno vozilo tožniku odvzela dne 1. 4. 2016 v D., tožnik pa bi ga moral prevzeti v E. Tožnik je toženo stranko obvestil, da nima ustreznega prevoza in ji predlagal, da plača akontacijo za stroške, ki bi mu s tem nastali, poleg tega pa je tudi zahteval, da se mu vozilo dostavi v D., kjer mu je bilo tudi odvzeto. Po stališču tožnika pa to tudi ni takšna kršitev, da bi bila potrebna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tudi v zvezi z očitano kršitvijo, da dne 21. 4. 2016 na sestanek ni prinesel seznama aktivnih strank, vključno s kontakti in poročilom o vseh novih nastavitvah piva od 1. 1. 2016, tožnik poudarja, da je pisno opozorilo prejel 22. 4. 2016, zato se ta kršitev ne more upoštevati. Upošteva se lahko le poziv tožene stranke z dne 3. 5. 2016, za katerega pa je tožnik prepričljivo pojasnil, da ga do 17.00 ure, kot mu je to določila tožena stranka, ni mogel poslati, ker je bil ves čas na terenu. Poslal ga je 4. 5. 2016 in ta seznam je bil ustrezen. Tožnik je istega dne poslal tudi poročilo o vstavljenih vrstah piva, zato sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da tožnik tega poročila ni podal. Ker je tožena stranka tožnika šikanirala z zahtevami, da pošlje določena poročila, na način, da tega ni mogel storiti v roku, ne gre za kršitve delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožniku pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu ter izpovedi tožnika in prič A.A. in B.B. pravilno ugotovilo, da je pisno opozorilo zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 22. 4. 2016 utemeljeno in izdano skladno z določbo 1. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnik je storil eno izmed treh očitanih kršitev. Na službenem vozilu, ki ga je uporabljal pri delu, mu je počilo vetrobransko steklo, o tej poškodbi pa ni obvestil predpostavljenih. S tem je kršil določbe Pravilnika o uporabi službenih vozil z dne 9. 10. 2009, ker kot uporabnik službenega vozila ni takoj obvestil vodje skladišča ali vodje regije o potrebnih popravilih na vozilu in v primeru škodnega dogodka ni sestavil zapisnika o nezgodi na kraju dogodka in ni takoj javil škodnega dogodka vodji skladišča ali vodji regije, ki bi obvestila pristojno zavarovalnico, uredila ocenitev škode in zapisnik.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je uporabilo Pravilnik o uporabi službenih vozil, ki ga je tožena stranka v spis vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj naj bi bila tožena stranka s predložitvijo tega dokaza prekludirana. Tožena stranka se je na ta pravilnik sklicevala že v odgovoru na tožbo in vpogled v to listino tudi predlagala s pripravljalno vlogo z dne 6. 12. 2016, tako s predložitvijo tega dokaza ni bila prekludirana.

8. Prav tako je v zvezi s to kršitvijo neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik s tem pravilnikom ni bil seznanjen. Iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 (A2 in B2) namreč izhaja, da se je tožnik s podpisom pogodbe zavezal, da bo, med drugim, spoštoval splošne akte delodajalca, ki določajo pogoje in način dela delavca, da bo obveščal delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti - posebej to velja za vsako grozečo nevarnost za življenje ali zdravje ali za nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu ter da ima kot delavec osebno in materialno odgovornost za službeno vozilo in upoštevanje cestnoprometnih predpisov. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da je od delodajalca zahteval predložitev splošnih aktov (in s tem tudi navedenega pravilnika), pa mu delodajalec tega ni omogočil. Glede na določbe iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil s pravilnikom seznanjen.

9. Neutemeljeno tožnik v pritožbi očita sodišču, da je s tem, ko se ni opredelilo do njegove izpovedi, da je o poškodbi službenega vozila seznanil C.C., storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Tožnik je res predlagal zaslišanje C.C., vendar je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 8. 6. 2017, kar izhaja iz zapisnika na listovni številki 123, predlagal, da sodišče glavno obravnavo zaključi in izda sodbo, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot umik tega dokaznega predloga, tudi glede na to, da tožnik do konca naroka za glavno obravnavo ni uveljavljal kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče priče ni zaslišalo. Zato se sodišču ni bilo potrebno opredeliti do tožnikove izpovedi o tem, da je C.C. obvestil o poškodbi službenega vozila, saj tega ni dokazoval. Ker je tožnik sam umaknil ta dokazni predlog, pa sodišču tudi ni bilo potrebno v sodbi navesti razlogov, zakaj tega dokaza ni izvedlo.

10. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožnik storil tudi vse tri v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2016 očitane kršitve in sicer, da dne 4. 5. 2016 ni prevzel službenega vozila, da 3. 5. 2016 in tudi kasneje toženi stranki ni predložil ustreznega seznama aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in tudi ne poročila o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih na njegovem območju. S tem je kršil delovne obveznosti po določbah 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in določbo 11. (pravilno: 7.) člena pogodbe pogodbe o zaposlitvi, po kateri se s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezuje, da bo delo, za opravljanje katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal vestno in strokovno, na način, ki je v dobrobit delodajalcu in zaposlenim ter s primerno skrbnostjo, vestno, pošteno, odgovorno in učinkovito.

11. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za kršitve, ki naj bi jih tožnik storil po izdaji opozorila z dne 22. 4. 2016, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Tožena stranka je v postopku dokazala, da tožnik ni imel opravičljivega razloga, da službenega vozila niti 4. 5. 2016 ni mogel prevzeti, da od tožene stranke ni zahteval akontacije za potne stroške, ki bi mu nastali s prihodom po vozilo v E., in tudi ni zahteval, da mu tožena stranka dostavi vozilo v D. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je tožena stranka tožnika šikanirala, ker je od njega zahtevala seznam aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in poročilo o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka želela od tožnika dobiti te podatke, ker je med njo in tožnikom prišlo do pogovorov, da bo tožnik prenehal z delom, zaradi tega je tožena stranka potrebovala te podatke, da bo vedela, s kom komunicirati po tožnikovem odhodu. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik poročila in seznama strank do 17. ure ni mogel poslati toženi stranki. Glede na to, kolikokrat ga je tožena stranka k predložitvi pozivala, je, po stališču pritožbenega sodišča, imel na razpolago dovolj časa za pripravo teh listin.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).