Jedro

V predmetni zadevi je po mnenju pritožbenega sodišča ključen odgovor na vprašanje, ali je nepremoženjska škoda pravno priznana škoda kot predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti na račun Okrožnega sodišča na Ptuju 651,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 22,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila, v roku 15 dni.“

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni plača znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku za znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 500,00 EUR za čas od 26. 4. 2017 do 25. 4. 2018 je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), v stroškovnem delu pa je odločilo, da je dolžna toženka v roku 15 dni tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 661,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer terjatev tožnice preide na Republiko Slovenijo (II. točka izreka).

2. Toženka s pravočasno pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del (I. in II. točka izreka) uvodoma navedene sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je v dokaz podanim trditvam o pretrpljenih telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem tožnica predložila del medicinske dokumentacije ter predlagala, da se v dokazne namene pritegne izvedenca medicinske stroke, ki naj si po potrebi pridobi preostalo medicinsko dokumentacijo. V skladu s 7. in 212. členom ZPP je bilo na tožnici, da predloži vso zdravstveno dokumentacijo, za katero meni, da je potrebna v dokaz njenim trditvam, in ne da to svojo obveznost preloži na izvedenca. Tako je bilo toženki onemogočeno, da se seznani in izjavi do dokazov, na podlagi katerih je nato izvedenec izdelal izvid in mnenje, kot tudi da se substancirano opredeli do izvida in mnenja izvedenca. Nadalje navaja, da je bilo glede na zdravstveno stanje tožnice pred škodnim dogodkom za obravnavanje odškodninskega zahtevka ključno, da tožnica razmeji zdravstvene težave, ki so jo pestile pred nastankom škodnega dogodka in pojasni, kako so te povzročale telesne bolečine. V sklopu materialnega procesnega vodstva je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2019 s sklepom pozvalo tožnico, da poda navedbe glede zdravstvenega stanja in njenih omejitev v zvezi s tem do škodnega dogodka, sicer bo sodišče kasnejše navedbe in dokaze v tej smeri upoštevalo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v danem roku ali če to ne bo zavleklo reševanja spora. Z drugo pripravljalno vlogo, ki jo je v spis vložila po naroku, tožnica trditvenih pomanjkljivosti ni odpravila, zato bi moralo sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z izvedencem zavrniti. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila o prekluziji iz prvega odstavka 286. člena ZPP kot tudi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu iz 7. v povezavi z 212, členom ZPP, s čimer je zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Manjkajočo trditveno podlago je tožnica nadomestila z izvedencem, kar predstavlja nedovoljen informativni dokaz (prav tako dodatno pridobljena medicinska dokumentacija). Izvedenec je zanikal obstoj telesnih bolečin in nevšečnosti, kot jih je zatrjevala tožnica, zato ni uspela dokazati, da je škoda iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin, ki jih zatrjuje, posledica nastalega škodnega dogodka. Med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo ni izkazan obstoj vzročne zveze ampak so na nastanek škode v večji meri vplivali drugi dejavniki, pri tem sodišče prve stopnje ni ocenilo, v kolikšni meri je sam škodni dogodek povzročil prilagoditveno motnjo glede na to, da je izvedenec ocenil, da je na njen nastanek v enaki meri vplival tudi disfunkcionalni odnos s partnerjem, prav tako se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, ali bi ta motnja nastala tudi neodvisno do škodnega dogodka ob upoštevanju ostalih za tožnico neugodnih življenjskih situacij, s katerimi se je soočala v tistem času. Prilagoditvena motnja blage intenzitete ni dosegla takšne stopnje intenzivnosti, da bi kot nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ali kot pretrpele telesne bolečine po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) opravičevala prisojo odškodnine. Pravdni stranki sta bili v času škodnega dogodka v pogodbenem razmerju, odškodninska odgovornost, ki izvira iz pogodbenega odnosa pravdnih strank pa je lahko le pogodbena in ne deliktna, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje, ki je bilo dolžno utemeljenost vtoževanega odškodninskega zahtevka presojati po pravilih OZ o poslovni odškodninski odgovornosti (239. do 246. člen OZ). V tem okviru je sodišče prve stopnje tudi izpeljalo materialno procesno vodstvo, če pa je tekom postopka ugotovilo, da bi v konkretnem primeru prišla v poštev druga pravila (o neposlovni odškodninski obveznosti), bi moralo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva pravdni stranki na to opozoriti in pozvati, naj navajanje dejstev in dokazov prilagodita tej pravni podlagi, česar pa ni storilo in je s tem kršilo določbo 285. člena ZPP in izdalo sodbo presenečenja. Pritožba vztraja na stališču, da nepremoženjska škoda v primeru kršitev pogodbenih obveznosti ni pravno priznana oblika škode, drugačna interpretacija določil OZ pa lahko privede do življenjsko nesprejemljivih situacij, v katerih bodo sodišča prisojala odškodnino za nevšečnosti, ki jih doživljajo stranke pri sklepanju poslov v vsakdanjem življenju. Osnovno pravilo prvega odstavka 243. člena OZ omejuje škodo, ki nastane s kršitvijo pogodbenih obveznosti na premoženjsko škodo, celotna škoda, na katero se nanaša drugi odstavek 243. člena OZ je prav tako premoženjska škoda, in ne nepremoženjska škoda, ki bi morebiti pogodbi zvesti stranki nastala, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Pri tem se pritožba sklicuje tudi na stališče dela pravne teorije, da je pravno priznana škoda kot predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti le premoženjska škoda (N. Plavšak in F. Ocepek), ter sodno prakso, ki temu pritrjuje (I Cpg 1056/2010 z dne 25. 11. 2010). Upoštevajoč stališča določenih teoretikov, ki menijo, da je oškodovanec v primeru kršitev pogodbe upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa pritožba sklepa, da v primeru, kadar je nepremoženjska škoda nastala zaradi nezadovoljstva ali trpljenja zaradi kršitve pogodbe, katere namen ni bil zagotavljanje nepremoženjskih koristi (kot v obravnavanem primeru) in ko ta ni povzročila fizičnih poškodb ali smrti, je odgovornost za povzročeno nepremoženjsko škodo izključena. Posledično je po mnenju pritožbe sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nerelevantna. Prav tako se sodišče neustrezno sklicuje na evropsko zakonodajo. Uredba evropskega parlamenta in sveta o skupnem evropskem prodajnem pravu je prenehala veljati z dnem 29. 9. 2020 in tudi vsebinsko ni bila ustrezna za obravnavano zadevo, Direktiva (EU) 2015/2302 pa se uporablja samo za turistične pakete, kadar jih trgovci potnikom ponujajo v prodajo ali jih potnikom prodajajo in za povezane potovalne aranžmaje, ki jih trgovci omogočajo za potnike in ni uporabna za obravnavano pogodbeno razmerje, pa tudi sicer je bila ta direktiva prenesena v nacionalno pravo z novelo Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-H). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da jo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritrditi je pritožbi, da je v primerih, ko je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode, pravilno izhajati iz pravil pogodbene odškodninske odgovornosti,1 pri čemer pa drugačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje na pravilnost odločitve ni vplivalo. OZ ureja pogodbeno odškodninsko obveznost v posebnem poglavju (239. do 246. člen OZ), pri čemer pa se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe o povrnitvi nepogodbene škode, če ni drugače določeno (246. člen OZ). Temelj pogodbene oziroma poslovne odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti (ki je prej ni bilo, vzpostavila jo je prav pogodba ali drugi pravni posel), ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena OZ, ki določa, da je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Tudi pri pogodbeni odškodninski obveznosti tako morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, ki je v tem primeru kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer se domnevni oškodovalec ne more razbremeniti odgovornosti z dokazovanjem, da je škoda nastala kljub njegovemu skrbnemu ravnanju (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), ampak zgolj na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ.2

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem odnosu na podlagi Pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa fizične osebe (priloga B8 spisa), toženka pa je kršila določila navedene pogodbe s tem, ko ni izvršila preklica pooblastila B. B. ter mu dne 10. 5. 2015 kot nepooblaščeni osebi izplačala sredstva z računa tožnice. Prvi element odškodninske odgovornosti (kršitev pogodbe) je tako izpolnjen, drugi pa prav tako, saj toženka ni zatrjevala, da vzrok za kršitev pogodbe ne izvira iz njene sfere.

8. V predmetni zadevi je po mnenju pritožbenega sodišča ključen odgovor na vprašanje, ali je nepremoženjska škoda pravno priznana škoda kot predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. V tej zvezi je že sodišče prve stopnje obrazložilo, da v teoriji obstajajo različna mnenja glede vprašanja, ali OZ (zlasti 243. člen) omejuje pravico do povračila škode v primeru poslovne odškodninske odgovornosti le na premoženjsko škodo, ali pa se lahko prisodi tudi nepremoženjska škoda. Nekateri menijo, da je namen določila 243. člena OZ omejiti obseg povračila premoženjske škode na predvidljivo škodo, drugi pa, da je s tem pravilom izključena možnost, da bi upnik zaradi kršitve pogodbe zahteval od dolžnika povrnitev nepremoženjske škode. Pritožba se primarno sklicuje na slednje stališče, ki pa mu po mnenju pritožbenega sodišča ne gre pritrditi. Tudi Vrhovno sodišče RS se je v odločbi Sodba in sklep II Ips 765/2007 z dne 30. 10. 2008 že izreklo, da ni mogoče pritrditi stališču, da kršitev pogodbe nikoli ne more povzročiti pravno priznane nepremoženjske škode, saj je treba odgovor na to poiskati v vsakem primeru posebej, odvisno od vrste pogodbe in posledic, nastalih zaradi kršitve pogodbe. Na tem mestu je na načelni ravni pritrditi pritožbi, da sklicevanje na sodno prakso v zvezi z medicinsko napako in pojasnilno dolžnostjo oziroma turističnimi aranžmaji v predmetni zadevi ni povsem relevantno ter da je bil predlog Uredbe evropskega parlamenta in sveta o skupnem evropskem prodajnem pravu dne 29. 9. 2020 umaknjen, vendar pa navedenega tudi ne gre spregledati, saj kaže na razvoj prava v smeri priznavanja odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi v primeru poslovne odškodninske odgovornosti.

9. Nadalje pritožba navaja, da je tudi upoštevaje stališča teoretikov, ki menijo, da je oškodovanec v primeru kršitve pogodbe upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo, v predmetni zadevi odgovornost za povzročeno nepremoženjsko škodo izključena, saj kršitev pogodbe ni povzročila telesnih poškodb ali smrti, prav tako namen pogodbe ni bil zagotavljanje nepremoženjskih koristi.

10. Pravna teorija se na zagotavljanje nepremoženjskih koristi sklicuje v zvezi z načelom predvidljivosti škode oziroma vzročno zvezo. Prvi odstavek 243. člena OZ načelo popolne odškodnine kot osnovno merilo odškodnine omejuje z načelom predvidljivosti škode, ko določa, da dolžnik odgovarja za celotno škodo le, če je nastanek takšne škode lahko vnaprej predvidel oziroma bi ga bil moral predvideti.3 Doc. dr. Špelca Mežnar4 se zavzema za jasno in nedvoumno priznanje povrnitve nepremoženjske škode v primeru kršitve pogodbe ob splošni omejitvi, da je obseg povrnjene škode omejen z njeno predvidljivostjo ob sklenitvi pogodbe, kar pomeni, da mora biti nepremoženjski interes ob sklenitvi bistven za obe stranki, podobno tudi prof. dr. Damjan Možina5 navaja, da razočaranje in neugodje, ki lahko prerasteta v duševne bolečine, na splošno nista nepredvidljivi posledici kršitve pogodbe, namen katere je bil (tudi) zagotavljanje nepremoženjskih koristi. Dr. Ana Božič Penko6 pa zagovarja stališče, da omejitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, na njen vnaprej predvidljivi obseg, ni določena, opozarja pa na pravno priznano vzročno zvezo med škodnim dejanjem (kršitvijo pogodbe) in škodo - pri pogodbah, katerih predmet je zagotovitev nepremoženjskih dobrin, je nepremoženjska škoda adekvatna (tipična, predvidljiva, pričakovana) posledica, pri drugih pogodbah taka posledica ni izključena, je pa redkejša. 11. Res je, da je predmet pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa (primarno) opravljanje plačilnih storitev, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča nepremoženjskega elementa ne gre enostavno izključiti z argumentom, da si finančno varnost zagotovi vsak posameznik sam z ustvarjanjem finančnih sredstev, kot razlaga pritožba. Ne zgolj obstoj finančnih sredstev, bistveno za finančno varnost je namreč tudi zaupanje posameznika, da so njegova finančna sredstva »na varnem« ter da bo lahko razpolagal z njimi takrat in tako, kot bo želel, le-to pa se lahko zagotovi tudi s pogodbo med komitentom7, ki banki zaupa svoj denar, in banko, ki gradi svoj ugled tudi na tem, da je tega zaupanja vredna.

12. Ne glede na navedeno pa v primeru, ko je bila pogodba kršena iz hude malomarnosti, ni omejitve obsega odškodnine (drugi odstavek 243. člena OZ8). Pri presoji obstoja hude malomarnosti gre za presojo skrbnosti dolžnikovega ravnanja.9 Hudo malomarnost se povzročitelju škode lahko očita le, če je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje (bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi glede na skrbnost strokovnjaka, odvisno od konkretne situacije). Ali je ta pogoj izpolnjen, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.10 Glede na dejstvo, da je tožnica s tem, ko je preklicala pooblastilo B. B., ukrenila vse kar je mogla, da bi le-temu preprečila dvig sredstev s svojega računa, uslužbenka toženke pa tega preklica ni izvršila, posledično pa so bila navedenemu neutemeljeno izplačana sredstva z računa tožnice, pritožbeno sodišče meni, da je bila pogodba kršena iz hude malomarnosti, saj je uslužbenka toženke opustila vso potrebno skrbnost strokovnjaka.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvida in mnenja izvedencev (podali so ga na podlagi anamnestičnih podatkov ob pregledu tožnice in na podlagi medicinske dokumentacije11) ter izpovedbe tožnice (pravilno) ugotovilo, da se je pri tožnici ob izpostavitvi stresorjem v povezavi z obravnavano kršitvijo pogodbene obveznosti pojavila prilagoditvena motnja, ki je trajala najdlje do novembra 2015 (torej približno 6 mesecev).12 Po pojasnilu izvedencev predstavlja psihično motnjo, ki sodi v skupino s stresom povezanih psihičnih motenj, gre za stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki navadno motijo socialno funkcioniranje in učinkovitost. Pojavna slika variira in vključuje depresivno razpoloženje, tesnobo in zaskrbljenost, ali mešanico obeh, občutek nesposobnosti za izvajanje vsakdanjih opravil. Kaže se z relativno blagim znižanim razpoloženjem, v intenziteti, ki je manjša kot pri blagi depresivni epizodi. V času prilagoditvene motnje je tožnica trpela zaradi negativnih čustvenih stanj znižanega razpoloženja in povečane anksioznosti, kar je neprijetno in predstavlja duševno bolečino. Navedeno čustveno stanje je bilo izraženo v relativno blagi intenziteti, vendar pa je intenziteta čustovovanja večja od običajnega znižanega razpoloženja in povečane anksioznosti, ki se pojavlja v okviru reakcije na stresorje. V času prilagoditvene motnje pa je bilo okrnjeno tudi njeno funkcioniranje, kar ji je povzročalo duševne bolečine v blagi intenziteti.

14. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se je po oceni izvedencev navedena prilagoditvena motnja razvila v polovici kot posledica obravnavane kršitve pogodbe, v preostali polovici pa v povezavi z disfunkcionalnim medpartnerskim odnosom (manj pa zaradi izgube službe), pri čemer pa ni pričakovati, da bi se pojavila tudi brez izpostavitve tem stresorjem (stresorji, izhajajoči zgolj iz medpartnerskega odnosa, namreč ne bi zadoščali za razvoj te psihične motnje). Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje glede vzročne zveze pravilen. Prav tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da navedena nepremoženjska škoda predstavlja adekvatno posledico kršitve pogodbe, zaradi katere je bivši zakonec tožnice z njenega računa neupravičeno dvignil za njo visok znesek denarja, pri čemer je bila brez zaposlitve in drugih sredstev. Tako ni pritrditi pritožbenim navedbam, da med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo ni izkazan obstoj vzročne zveze, da sodišče prve stopnje ni ocenilo v kolikšni meri je škodni dogodek povzročil prilagoditveno motnjo ter da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, ali bi ta motnja nastala tudi neodvisno od škodnega dogodka.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prve stopnje, da je navedena nepremoženjska škoda dosegla takšno stopnjo intenzivnosti, ki opravičuje prisojo odškodnine, ter v tej zvezi povzema pravilne razloge zadnjega odstavka 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na zgoraj navedene značilnosti prilagoditvene motnje gre v obravnavani zadevi po mnenju pritožbenega sodišča za nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ter s tem povezane nevšečnosti, satisfakcija za le-to pa se v skladu z ustaljeno sodno prakso dosoja v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja,13 pri čemer odmera odškodnine ustrezno upošteva načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v smislu 179. člena OZ.

16. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnica zaradi obravnavane kršitve pogodbe utrpela telesne bolečine ter s tem povezane nevšečnosti med zdravljenjem, so nerelevantne pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah pravil postopka pri upoštevanju trditev in izvajanju dokazov, ki jih je v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami predlagala tožnica.14 Prav tako se glede na vse navedeno kot nerelevantna izkaže pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila o materialnem procesnem vodstvu, ko pravdnih strank ni opozorilo, da namerava opreti razrešitev njunega spora na pravila o neposlovni odškodninski obveznosti, ter ju pozvalo, naj navajanje dejstev in dokazov prilagodita tej pravni podlagi.

17. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava pa je bilo potrebno poseči v odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno priznalo strošek sodne takse v znesku 32,60 EUR, katere plačila je bila oproščena. Takse nastanejo zaradi postopka, zato so del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. ZPP), o katerih se odloča glede na doseženi uspeh v postopku (154. člen ZPP). Če stranka ni oproščena plačila sodnih taks in je v pravdi (deloma) zmagala, ji mora ta strošek postopka (deloma) povrniti nasprotna stranka. Tudi takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so del stroškov postopka (prvi odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1), stranki pa jih plačata sodišču glede na uspeh v postopku, pri čemer jima plačilo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 15. člena ZST-1 naloži sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke (drugi odstavek 15. člena ZST-1). Ob delnem uspehu pa sodno takso plačata obe stranki, vsaka v skladu z (ne)uspehom v postopku, pri čemer stranka, ki je bila plačila sodne takse oproščena, svoj del plača le, če je na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks (četrti odstavek 15. člena ZST-1). Glede na tožničin delni uspeh je torej toženka dolžna plačati temu ustrezen del takse, za kar ji bo poslan plačilni nalog, tožnici pa bo naložen le preostali del takse, če bodo za to obstajali zgoraj navedeni pogoji.

18. Tožnici je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči15. Tako mora toženka povrniti na račun Okrožnega sodišča na Ptuju 651,10 EUR16 pravdnih stroškov, ki so bili izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči oziroma iz sredstev sodišča, tožnica pa toženki 22,50 EUR17 pravdnih stroškov, obe v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

19. Pravilna uporaba materialnega prava tako narekuje spremembo stroškovne odločitve (II. točka izreka izpodbijane sodbe), zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), v presežku je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka (353. člen ZPP).

20. Pritožba je uspela s sorazmerno majhnim delom in le v delu stroškovne odločitve, ki predstavlja stransko terjatev, zato toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Tako tudi Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem obligacijskem pravu, PB št. 4/2013, str. 25-36 in Sklep II Ips 94/2013 z dne 15. 5. 2014. 2 Primerjaj Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem obligacijskem pravu, PB št. 4/2013, str. 25-36 in VSRS Sklep II Ips 94/2013 z dne 15. 5. 2014. 3 Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. 4 Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem obligacijskem pravu, PB št. 4/2013, str. 25-36. 5 D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2/2016. 6 A. Božič Penko, Razmislek in sodna praksa Vrhovnega sodišča o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo, Pravni letopis, 2016. 7 Pri tem je tudi upoštevati, da je tožnica sklenila pogodbo kot potrošnica. 8 V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. 9 VSL sodba I Cp 396/2016 z dne 8. 6. 2016. 10 VSRS Sklep II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018. 11 Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnica zadostila svojemu dokaznemu bremenu, ko je v dokaz svojih navedb pravočasno predložila del medicinske dokumentacije ter predlagala postavitev izvedenca, ki naj po potrebi pridobi dodatno medicinsko dokumentacijo, relevantno za izdelavo izvida in mnenja. Za ugotovitev pravno relevantnih dejstev v predmetni zadevi je bilo potrebno tudi strokovno znanje več izvedencev različnih strok (243. člen ZPP). Izvedenci so na podlagi pooblastila sklepa sodišča pridobili dodatno medicinsko dokumentacijo in jo nato na podlagi strokovnega znanja, s katerim niti sodišče niti stranki ne razpolagajo, ter v skladu s pravili znanosti in stroke upoštevali pri izdelavi izvida in mnenja. S tem po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni prišlo do kršitve toženkine pravice do izjavljanja, saj so izvedenci vsebino vsake pridobljene listine povzeli v izvidu in mnenju, na katerega je toženka lahko podala svoje pripombe. 12 Tožnica je v tožbi glede vtoževane odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti med drugim navajala, da se je zaradi kršitve pogodbe začasno zmanjšala njena življenjska aktivnost, in sicer od 10. 5. 2015 do 8. 12. 2017, zaradi česar je duševno trpela, njeno psihično stanje se je poslabšalo, povečala se je depresija in nespečnost, zaradi česar je bila primorana izvesti antidepresivno terapijo, v tej zvezi se je sklicevala na ambulantni izvid z dne 9. 7. 2015 ter zdravniško potrdilo z dne 8. 1. 2018 ter predlagala postavitev izvedenca. 13 Primerjaj npr. VSL sodba II Cp 916/2012 z dne 17. 10. 2012. 14 Toženka je v tej zvezi uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu (7. člen v zvezi z 212. členom ZPP), o pravici do izjavljanja v postopku (5. člen ZPP) in pravil o prekluziji (prvi odstavek 286. člena ZPP). 15 O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. 16 Kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, razen sodne takse, kot zgoraj obrazloženo. 17 Kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.