5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., Republika Ž., ki jo zastopa B. B. odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 379/2004 z dne 29. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica ni uspela v upravnem sporu, v katerem je izpodbijala odločitev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je z odločbo zavrnilo pritožbo njenega pokojnega moža zoper odločitev upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene njegovemu stricu. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališčem Upravnega sodišča (in posredno obeh upravnih organov), da je bilo premoženje, katerega vrnitev se je zahtevala, podržavljeno z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), in to z dnem uveljavitve tega odloka, to je dne 22. 11. 1944. Ob tem je navedlo, da bi oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca morala izpolnjevati še pogoj jugoslovanskega državljanstva po prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen); ta pogoj je morala taka oseba izpolnjevati v času podržavljenja, to državljanstvo pa ji je moralo biti priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo tudi po 9. 5. 1945. Ker je bilo v posebnem ugotovitvenem postopku, ki se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 455/99 z dne 10. 10. 2001, ugotovljeno, da se pravni prednik pritožnice v času od 28. 8. 1945 ­ do svoje smrti ni štel za državljana Slovenije in Jugoslavije, Vrhovno sodišče take osebe v upravnem sporu, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, ni štelo za denacionalizacijskega upravičenca. Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da kazenska sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja št. 1094/45 z dne 22. 8. 1945 (v nadaljevanju kazenska sodba), s katero sta bili pravnemu predniku pritožnice izrečeni sankciji odvzema državljanstva in odvzema premoženja, v delu, ki se nanaša na odvzem premoženja, ni imela pravnega učinka, ker je to premoženje bilo zaplenjeno že prej na podlagi Odloka AVNOJ. Vrhovno sodišče je stališče, da je bilo premoženje podržavljeno že s tem aktom, utemeljevalo z zaplembno odločbo Okrajne zaplembne komisije v Prevaljah št. 274/45 z dne 29. 8. 1945 ter z ugotovitvijo, da so na podlagi te odločbe v zemljiški knjigi izvršili lastniške spremembe pri podržavljenem premoženju.

Pritožnica izpodbija v izreku tega sklepa navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Vrhovnemu sodišču očita arbitrarnost, ki naj bi bila v tem, da ni pojasnilo, zakaj je kljub dvema pravnima naslovoma za odvzem premoženja (Odlok AVNOJ, kazenska sodba) pravilno le stališče, da je pravnemu predniku pritožnice bilo premoženje odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, z vsemi posledicami, ki jih tako stališče ima za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca. Meni, da je Vrhovno sodišče kazensko sodbo uporabilo v njeno škodo in sicer tako, da je upoštevalo le tisti del izreka, ki zajema kazensko sankcijo izgube državljanstva, ni pa upoštevalo dejstva, da je istočasno bila izrečena sankcija odvzema premoženja. Upoštevanje obeh sankcij pa naj bi bilo bistveno, ker bi se pravnemu predniku status denacionalizacijskega upravičenca lahko priznal, saj bi se ob upoštevanju četrtega odstavka 9. člena ZDen štelo, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Pritožnica oporeka sodni razlagi, da je kazenska sodba postala pravnomočna dne 22. 8. 1945, to je 6 dni pred uveljavitvijo ZDrž/45, ker naj bi zoper tako sodbo ne bilo možno uporabiti redno pravno sredstvo. Zatrjuje pa tudi, da se Odlok AVNOJ ni nanašal na pravnega prednika, ker je bil med vojno preganjan in interniran v nemškem taborišču.

B.

Pritožnica očitek o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave, ki se v postopkih pred sodišči kaže kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, utemeljuje z navedbo, da Vrhovno sodišče v sodbi ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je bilo njenemu pravnemu predniku premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ in ne s kazensko sodbo, s katero mu je bila izrečena tudi kazenska sankcija izgube državljanstva. Ta očitek ne drži. Vrhovno sodišče je pritožnici pojasnilo, da tako stališče potrjujejo zaplembna odločba in postopek, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Prevaljah izvršilo v zemljiški knjigi lastniške spremembe pri podržavljenih nepremičninah. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi izhaja, da so zaplembne odločbe, ki so jih pristojni organi izdajali na podlagi Odloka AVNOJ, imele le ugotovitveni značaj, kar pomeni, da je podržavljenje učinkovalo že z uveljavitvijo Odloka AVNOJ. Neutemeljen je tudi očitek, da je Vrhovno sodišče pri odločitvi upoštevalo le del kazenske sodbe in sicer del, ki se nanaša na izgubo državljanstva. Vrhovno sodišče se v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba glede državljanstva pravnega prednika pritožnice, ni sklicevalo na kazensko sodbo, pač pa na ugotovitve upravnega organa, ki je v posebnem postopku ugotovil, da tej osebi po 9. 5. 1945 ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Iz istega razloga tudi ni utemeljen očitek (kolikor se smiselno nanaša na izpodbijano sodbo), da je Vrhovno sodišče kazensko sodbo razlagalo tako, da je postala pravnomočna takoj, ker zoper njo ni bilo rednega pravnega sredstva. Z navedbo, da se Odlok AVNOJ ni nanašal na njenega pravnega prednika, pritožnica zatrjuje, da ta predpis v času njegove veljave ni bil pravilno uporabljen, kar naj bi potrjevalo njeno stališče, da bi Vrhovno sodišče moralo šteti, da je bilo premoženje podržavljeno s kazensko sodbo. Ta trditev pomeni nestrinjanje z dokazno oceno Vrhovnega sodišča o tem, kaj je bila podlaga za podržavljenje premoženja, in z na tako dokazno oceno uporabljenim materialnim pravom. V dokazno oceno sodišča in v uporabljeno materialno pravo se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne more spuščati. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in iz same ustavne pritožbe pa tudi ne izhaja, da bi tako trditev pritožnica uveljavljala že v okviru upravnega spora.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Gre za datum uveljavitve Zakona o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45 – v nadaljevanju ZDrž/45).

[2]Ta postopek je bil končan s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 455/99 z dne 10. 10. 2001.