Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožba se zavrne.
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Hkrati mu je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije v izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.
2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz izvorne države je odšel zaradi revščine, brezposelnosti, premalo osebnega dohodka in rasizma.
3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.
4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo. Njegova prošnja je očitno neutemeljena, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi njegovih izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami, kar izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnik ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku je de facto delal (delal je kot brivec), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Njegovih navedb o ekonomski stiski in nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev ne gre povezati s preganjanjem. Tožnikove navedbe so nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je bila prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).
5. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, to pa je država, ki jo je Vlada RS 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Po pazljivi preučitvi vseh njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je imel v Maroku težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Navajal je sicer težave z rasizmom, vendar je glede tega le skopo povedal, da so ga poniževali in se norčevali iz njega zaradi očesne hibe. Svojih navedb o domnevnem rasizmu ni utemeljil, zato takšnim navedbam tožena stranka ne more slediti. Norčevanje zaradi očesne hibe ne izkazuje povezave z njegovo raso, da bi ga lahko povezali z rasizmom. Tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Njegovo prošnjo za mednarodno zaščito je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj prihaja iz varne izvorne države iz 61.člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s tem, da ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito za tožnika ni varna država. Opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tožnik si v lastni državi ne more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, da bi se preživel. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, stvarno in tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje tožnika, in v tem trenutku je tudi predvidljivo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjujemo, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo "zgolj možnost ali sum", vendar je lahko nižja od merila "zagotovo". Težave, ki jih je opisal, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. V državi bi mu grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Nadalje tožnik opozarja tudi na načelo nevračanje. Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da je vračanje prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, s katero tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.
7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do nje upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni nikoli navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik je kot glavni razlog, da je zapustil izvorno državo, navedel zgolj ekonomske razloge, ki pa niso pomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Navajal je sicer tudi težave z rasizmom, vendar je glede tega le skopo povedal, da so ga poniževali in se norčevali iz njega zaradi očesne hibe, ni pa konkretiziral oziroma utemeljil svojih navedb o domnevnem rasizmu. Norčevanje zaradi očesne hibe ne izkazuje kakršnekoli povezave z raso, da bi ga lahko povezali z rasizmom. Tožnik je bil tudi seznanjen, da je po odloku Vlade RS Kraljevina Maroko določena za varno izvorno državo in je imel možnost, da izkaže vse individualne okoliščine, zaradi katerih le ta zanj ne bi bila varna. Teh okoliščin pa tožnik ni izkazal. Treba je sicer tudi presoditi, kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, vendar pa se to lahko presodi na osnovi tega, kar je navedel v postopku za pridobitev mednarodne zaščite. Tožnik pa ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožena stranka predlaga naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
8. Sodišče v navedeni zadevi dne 9. 4. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.
9. Tožba ni utemeljena.
10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.
11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. čelna Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.
12. V zvezi s tožbenimi navedbami, da si tožnik v svoji lastni državi ne more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, da bi se preživljal in da zato ne bo mogel živeti dostojnega življenja, sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9. in 10. obrazložitve). Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Iz vseh navedenih razlogov sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje in bi bila nevarnost za nastanek resne škode, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. 13. Tožnik v tožbi opozarja tudi na načelo nevračanja. Sodišče se strinja, da je treba upoštevati prepoved vračanja v izvorno državo, če bi posamezniku grozilo mučenje ali nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Vendar pa - kot je bilo že pojasnjeno - tožniku kaj takega ne grozi. V izvorni državi ni bil s strani nikogar preganjan, saj je na osebnem razgovoru sam povedal, da v Maroku ni bil na kakršenkoli način ogrožen. Povedal je tudi, da je v Maroku delal kot brivec, pa čeprav z zelo nizkimi dohodki.
14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.