Jedro

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper izpodbijani sklep z dne 2. 11. 2021; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 613/2018-98 z dne 2. 11. 2021. 2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka ob sklicevanju na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) presojala kriterij razumnosti zadeve. Uvodoma je ugotovila, da je tožnik v zadevi I U 613/2018 dne 18. 6. 2021 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče zavrnilo s sklepom I U 613/2018 z dne 1. 9. 2021. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je sodišče z izpodbijanim sklepom (I U 613/2018-98 z dne 2. 11. 2021) zavrglo kot nedovoljeno.

3. V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na drugi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), iz katerega je razvidno, da lahko stranka v postopku s pritožbo (in izrednimi pravnimi sredstvi) opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Poudarila je, da je Ustavno sodišče že presodilo, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo (npr. odločba št. U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008, Uradni list RS, št. 119/08, in druge), in izpostavila, da sme ob uporabi četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku dejanja v postopku s pritožbo (in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) opravljati tudi stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ima opravljen pravniški državni izpit. 4. Nato je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa ugotovila, da je sodišče pritožbo, ki jo je tožnik vložil sam, zavrglo, ker iz nje ni razvidno tožnikovo zatrjevanje in dokazovanje, da ima opravljen pravniški državni izpit. Menila je, da je takšno postopanje skladno z ustaljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče, da izpodbijani sklep temelji na pravilni pravni podlagi in da na podlagi ugotovitev v njegovi obrazložitvi postopek s pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh, zaradi česar ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP. Zato je tožnikovo prošnjo zavrnila skladno s prvim odstavkom 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP.

5. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri je navedel, da je bila sodba I U 613/2018-98 očitno neutemeljena, zaradi česar uspeh v postopku ni vprašljiv. Meni, da je upravičen do BPP tudi z vidika materialnega pogoja.

6. Tožena stranka je poslala spis, ki se nanaša na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da tožnik v zadevi očitno nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo. Njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je torej zavrnila zaradi neizpolnitve pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Skladno z navedeno določbo se pri presoji namreč upošteva tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.1

10. To presojo organ za BPP (tožena stranka) opravi na podlagi prosilčevih navedb v prošnji ter podatkov oziroma listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči. Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam postopek brezplačne pravne pomoči ne more pridobiti te pomoči, namreč ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh (z rednimi pravnimi sredstvi zoper sodbo); ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper izpodbijani sklep I U 613/2018-98 z dne 2. 11. 2021; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Kljub temu pripominja, da je stališče tožene stranke v zvezi s postulacijsko sposobnostjo skladno s stališčem Vrhovnega sodišča (npr. v zadevi I Up 252/2021).

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), zgolj posplošeno nasprotovanje izpodbijani odločbi pa za drugačno presojo ne zadošča. 1 Iz sodne prakse Evropskega sodišče za človekove pravice je razvidno, da je treba v sistemu brezplačne pravne pomoči paziti, da odločanje v njem ne bo arbitrarno (Sialkowska proti Poljski, 8932/05, 22. 3. 2007). Pri tem pa ni nedopustno, če sodišče predlogu ugodi le, če presodi, da ima zadeva razumne možnosti za uspeh, odločitev o tem pa ne sme biti arbitrarna (Herma proti Nemciji, 54193/07, sklep 8. 12. 2009).