Jedro

14.V pogledu dejanskega stanja pa iz spisov sledi, da so bili gotovinski dvigi denarja s TRR družbe A., ki se obravnavajo v konkretnem primeru, nesporno opravljeni. Spora tudi ni o tem, da evidentiranje dvigov v poslovnih knjigah omenjene družbe ni bilo izkazano, ne v postopku DIN in tudi ne v postopku obnove. Iz podatkov, zbranih v postopku DIN in v obnovljenem odmernem postopku, pa je, kot ugotavljata že davčna organa, razvidno, da je zadevna sredstva s TRR družbe dvigal tožnik, saj je bil v času od 27. 8. 2014 do konca leta 2014, in s tem v času, ko so bili dvigi opravljeni, edini pooblaščen za dvige denarja pri banki. To namreč sledi iz podatkov, pridobljenih od B., d.d., konkretno iz tam deponiranih podpisov za družbo A. in kar med strankama niti ni sporno. Zato tožnik z zanikanjem svoje aktivne vloge pri obravnavanih dvigih in pri prejemu denarja ne more biti uspešen. Kar se tiče vračil, pa je bil glede zneska 45.000,00 EUR uspešen in se mu je (kot vračilo posojila) upošteval pri odmeri, medtem ko mu zatrjevano vračilo v znesku 40.000,00 EUR utemeljeno ni bilo upoštevano, saj prepričljivih dokazov v tej zvezi tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, ni uspel predložiti.

Iz spisov sledi, da so bili gotovinski dvigi denarja s TRR družbe nesporno opravljeni. Spora tudi ni o tem, da evidentiranje dvigov v poslovnih knjigah omenjene družbe ni izkazano, ne v postopku DIN in tudi ne v postopku obnove. Iz podatkov, zbranih v postopku DIN in v obnovljenem odmernem postopku, pa je razvidno, da je zadevna sredstva s TRR družbe dvigal tožnik, saj je bil v času od 27. 8. 20214 do konca leta 2014, in s tem v času, ko so bili dvigi opravljeni, edini pooblaščen za dvige denarja pri banki. To namreč sledi iz podatkov, pridobljenih od B., d.d., konkretno iz tam deponiranih podpisov za družbo A. in kar med strankama niti ni sporno. Zato tožnik z zanikanjem svoje aktivne vloge pri obravnavanih dvigih in pri prejemu denarja ne more biti uspešen.

Izrek

15.Uspeti pa tudi ne more z zahtevano prekvalifikacijo drugih dohodkov v prikrito izplačilo dobička in s tem v dohodek iz kapitala, ki podleže ugodnejši obdavčitvi. Davčni organ je sicer res zavezan, da v davčnih postopkih ugotavlja materialno resnico in da pri tem ugotavlja tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek. Vendar pa, enako na ravni načela, obstaja tudi dolžnost zavezanca, da davčnemu organu daje resnične, pravilne in popolne podatke. Te svoje dolžnosti pa tožnik ni izpolnil, saj je, kot sledi iz spisov zadeve in iz izpodbijane odločbe, prejem dohodkov sprva zanikal, ko se je izkazalo, da to ne drži, pa je zatrjeval njihovo drugačno kvalifikacijo ter s tem nadaljnje ugotavljanje dejstev ter pravnih podlag, potrebnih za odločitev. S takšnim ravnanjem tožnika pa se po presoji sodišča zahteva več, oziroma večja skrbnost od tiste, ki se pričakuje od davčnega organa v pogledu uresničevanja načela materialne resnice, in zato davčni organ zahtevi tožnika po prekvalifikaciji drugih dohodkov v prikrito izplačilo dobička že iz tega razloga ni bil dolžan slediti. Sicer pa obstoja posojilnih razmerij in s tem obveznosti iz tega naslova tožnik ni uspel dokazati, saj o tem ni predložil nobenih dokazov in zato tudi odpust obveznosti (iz naslova posojilnih razmerij) kot zatrjevano prikrito izplačilo dobička ni in ne more biti izkazan.

I.Tožba se zavrne.

16.Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Z ozirom na povedano pa tudi ni slediti očitkom tožbe o kršitvi pravic iz Ustave.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

17.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1.Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2014, odpravila odmerno odločbo št. DT 01-06561 z dne 31. 3. 2015 in tožniku za leto 2014 odmerila dohodnino v znesku 55.719,36 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 32.295,28 EUR znaša 23.424,08 EUR. Po odpravljeni odločbi je bilo tožniku dne 25. 5. 2015 vrnjenih 49,82 EUR, zato mora tožnik kot zavezanec po tej odločbi plačati razliko 23.473,90 EUR v postavljenem roku in na podračun, ki sta navedena v tretjem odstavku izreka. Po poteku postavljenega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali, tožnik pa trpi svoje stroške postopka. S tem, da pritožba ne zadrži izvršitve.

18.Obstoj relevantnih dejanskih okoliščin (tj. dvigov denarja s TRR družbe A. in pooblastila tožniku za dvige denarja), ki narekujejo sklep o dejanskem stanju (tj. o dohodkih tožnika) med strankama ni sporen. Sporna je pravna kvalifikacija dohodkov. Sodišče je zato v zadevi odločilo brez obravnave.

2.Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku sprva odmerjena dohodnina za leto 2014 v višini 3.287,96 EUR in da je odločba postala dokončna. Nakar je davčni organ zaradi novih dejstev in dokazov na podlagi prvega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) uradoma začel z obnovo postopka. Obnovo je začel na podlagi ugotovitev, ki jih vsebuje zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki je bil sestavljen v postopku DIN pri družbi A., d.o.o. iz Ljubljane (v nadaljevanju: družba A.). Iz ugotovitev, zbranih v postopku DIN pri omenjeni družbi, namreč po navedbah davčnega organa sledi, da je tožnik v inšpiciranem obdobju dvigoval gotovino s TRR omenjene družbe ter da denarja ni porabil za namen poslovanja podjetja, katerega direktor (v času od 27. 8. 2014 do 10. 3. 2016) je bil. Zato je davčni organ dvige sredstev štel kot porabo sredstev za zasebne namene tožnika in s tem kot izplačane druge dohodke iz 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter mu na tej podlagi odmeril davek od drugih dohodkov. Enako, tj. da gre pri obravnavanih dvigih denarja za druge dohodke tožnika, ugotavlja davčni organ tudi v tem, obnovljenem postopku odmere dohodnine tožniku. Ugotavlja namreč, da gre tudi v tem postopku, za isto (relevantno) dejansko stanje, kot v postopku DIN pri že omenjeni družbi, na tej in takšni podlagi pa ugotavlja, da tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, ki bi dokazovala poslovni namen opravljenih dvigov denarja v letu 2014, niti ni dokazal vračila domnevno posojenih sredstev. Odreče pa davčni organ tožniku tudi možnost, da bi izbiral način oziroma vrsto opravljene obdavčitve z namenom, da doseže ugodnejši rezultat, kakršna bi bila v konkretnem primeru obdavčitev izplačanih sredstev kot prikritega izplačila dobička, in za katero davčni organ meni, da tudi sicer, z ozirom na dejanske ugotovitve, ki jih pojasni, v konkretnem primeru ne bi bila ustrezna. In ker v davčno osnovo za odmero dohodnine za leto 2014 glede na povedano ni bil vključen drug in s tem ves dohodek tožnika, davčni organ v obnovljenem postopku, ob upoštevanju preostalih drugih dohodkov v znesku 115.830,00 EUR, ugotavlja drugačno - višjo davčno osnova ter na tej podlagi ponovno in v skladu z določbami ZDoh-2 opravi davčno odmero.

3.Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT 499-01-511/2020-3 z dne 5. 2. 2021 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom davčnega organa prve stopnje. Strinja se tako z ugotovitvijo, da gre pri zadevnih dvigih denarja za povečanje ekonomske blaginje tožnika in s tem za njegove dohodke, kot tudi z njihovo pravno opredelitvijo kot drugih dohodkov iz 105. člena ZDoh-2. Pritožbene očitke kot neutemeljene obrazloženo zavrne. Pri tem pojasni, da tožnik nemožnosti udeležbe v postopku DIN ne more uveljavljati v tem postopku, in obenem poudari, da je tožnik v postopku obnove to možnost imel. Kot nesporne nadalje povzema ugotovitve davčnega organa o dvigih gotovine z računa že omenjene družbe, ter da je bil tožnik pooblaščen za opravljene dvige. Kot nesporno šteje tudi ugotovitev, da je dvige dejansko opravljal tožnik, ter da je v letu 2014 z računov podjetja osebno dvignil skupno 115.830,00 EUR, od tega 18.330,00 EUR kot gotovino in 87.500,00 EUR kot posojila. Strinja se tudi z ugotovitvijo prve stopnje, da za dvige gotovine v poslovnih knjigah ni obstajala pravna podlaga, ter da je tožnik dokazal le vračilo posojil v skupni višini 45.000,00 EUR, in da vračila posojila v znesku 42.000,00 EUR ni uspel dokazati. Dokazal tudi ni porabe sredstev za poslovne namene. S tem ko uveljavlja napačno kvalifikacijo dohodkov, pa tožnik, po navedbah toženke, sam priznava, da ni šlo dejansko za posojila. To je bilo razvidno že ob dvigu denarja, ko niso bile sestavljene posojilne pogodbe niti niso bila opravljena tozadevna knjiženja v poslovnih knjigah. Ker ni šlo za posojila, pa ocenjuje toženka kot nesmiselno tudi dokazovanje zneska 40.000,00 EUR kot vračila posojila. Dokaz o vračilu oziroma o pologu gotovine v blagajno pritožbeni organ tudi sicer zavrača kot nezadosten ter obenem obrazloženo zavrne trditev tožnika, da so bile v postopku podane nemogoče dokazne zahteve.

Prim. 5. člen ZDavP-2 - načelo materialne resnice v davčnih zadevah.

4.Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja ter predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Prim. 10. člen ZDavP-2 - načelo dolžnosti dajanja podatkov.

5.Za bistveno kršitev pravil postopka šteje neudeležbo pooblaščene osebe, ki vodi oziroma je vodila postopek obnove, pri tožnikovem vpogledu v upravne spise zadeve DIN pri družbi A.

6.V pogledu dejanskega stanja pa se v tožbi poudarja, da je davčni organ svoje ugotovitve o prejetih dohodkih oprl na ugotovitve v zapisniku DIN, ki je kot listina nepopoln in v kopiji ter kot dokaz neustrezen, odločba, izdana na tej in takšni podlagi pa nezakonita. Iz zapisnika naj bi namreč ne bilo mogoče razbrati, na katerih dokazih temeljijo dejanske ugotovitve o tem, da je tožnik dvigal denar s TRR že omenjene družbe. V spisih zadeve DIN naj bi bilo po navedbah tožnika najti samo dva dokumenta, ki to dokazujeta, in to dva zneska (20.000,00 in 15.000,00 EUR). Za ostale dvige obstaja zgolj sporočilo, ki vključuje tabelo s popisom transakcij in nič o tem, da gre za dvige s strani tožnika. Gre za tabelo, ki jo je sestavil davčni organ in torej sporočilo kot takšno ne predstavlja dokaza. Poleg tega naj bi po podatkih zapisnika dvige opravljali dve osebi in je zato tudi iz tega razloga vzpostavljen vsaj dvom v zadevne ugotovitve davčnih organov.

-------------------------------

7.Pa tudi če bi bil prejem denarja s strani tožnika v zadostni meri izkazan, bi morali biti dvigi v skupnem znesku 97.500,00 EUR obravnavani kot izplačila posojil. Da gre za izplačila posojil, naj bi po navedbah v tožbi izhajalo iz namena, ki je razviden iz bančnega nakazila, da gre za izplačilo posojil, pa je pojasnil, kot sledi iz zapisnika DIN in iz izpodbijane odločbe, tudi davčni organ. Izplačila posojil, ki se ne vrnejo, pa pomenijo odpust obveznosti, ki se z davčnega vidika kvalificira kot prikrito izplačilo dobička, če so izplačana osebi, ki je hkrati lastnik v družbi in kot je to bila situacija v konkretnem primeru. V obdobju od 13. 10. 2014 do 10. 12. 2014 je bil namreč tožnik edini družbenik v družbi A., kot to sledi iz podatkov Sodnega registra. Zato v konkretnem primeru pri obravnavanih izplačilih ne gre za druge dohodke, temveč za prikrito izplačilo dobička, katerega obdavčitev z akontacijo je dokončna, in se zato prejeti dohodek ne vključi v letno osnovo za odmero dohodnine, kot je bilo to storjeno z izpodbijano odločbo v konkretnem primeru in s tem (zaradi nepravilne kvalifikacije dohodka) napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik se pri tem sklicuje še na sodno prakso Vrhovnega in naslovnega sodišča. Kvalifikacija dohodka, kakršna je bila opravljena v postopku DIN pri pravni osebi, pa na odločitev v tem - drugem postopku zoper drugega davčnega zavezanca, ne more imeti vpliva.

Zveza:

8.Oporeka pa tožnik tudi dokazni oceni listinskih dokazil, ki jih je predložil kot dokaz o vračilu prejetih posojil v višini 40.000,00 EUR. Vztraja, da sta listini ustrezen dokaz in obenem trdi, da se mu z zahtevo davčnih organov po predložitvi poslovnih evidenc pravne osebe nalaga prekomerno dokazno breme, saj na vodenje evidenc oziroma na njihovo predložitev nima nobenega vpliva. Navedbo davčnega organa o tem, da bi overitev podpisov na dokumentu o prevzemu kredita oz. gotovine z dne 26. 12. 2014 pomembno prispevala k dokazovanju poslovnih dogodkov, pa šteje za nerazumljivo. Argumente davčnega organa zato šteje za arbitrarne, saj se brez utemeljenih razlogov zavrača vsebina, ki jo izkazuje predložena listina, to je blagajniški prejemek o vračilu posojila v višini 40.000,00 EUR.

9.V sklepnem delu tožbe se davčnima organoma očita še kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter neupoštevanje načel zakonitosti in materialne resnice iz Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 89, 89/1

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pridruženi dokumenti:*

11.Tožba ni utemeljena.

12.Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, ki jih vsebujeta davčni odločbi in se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Pri tem ugotavlja, da so tožbeni ugovori enaki pritožbenim in da je nanje pravilno odgovorila že tožena stranka. Zato se sodišče v tem pogledu sklicuje na razloge tožene stranke.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

13.Enako kot tožena stranka tudi sodišče kršitev pravil postopka, ki se zatrjujejo v tožbi, ne ugotavlja, oziroma ugotavlja, da se je postopek obnove vodil pravilno in skladno s predpisi. Tožniku je bila zagotovljena udeležba v postopku ter seznanitev z vsemi podatki, ki so podlaga za odločitev v zadevi, vključno, kot tožnik sam pove, z vpogledom v spise zadeve, ki se je vodila pri družbi A. in s tem v ugotovitve, ki so bile podlaga za začetek postopka obnove. Nenavzočnost pooblaščene osebe, ki je vodila postopek obnove, pa pri zadevnem vpogledu v spise ni bistvena in zato ne predstavlja kršitve pravil postopka, še zlasti ne bistvene in s tem takšne, ki bi vplivala na odločitev.