Jedro

Glede na ugotovitev, da toženci in vsi člani njegove družine kot uporabniki spornega stanovanja tega stanovanja ne uporabljajo več kot šest mesecev, ker tam ne stanujejo, je odločitev sodišča materialno pravno pravilna. Je skladna z določbo prvega in drugega odst. 58.čl. ZSR. Stališče o tem, kaj pomeni uporabljati stanovanje v smislu določb ZSR, pa je v skladu z določbo drugega odst. 1.čl. ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženec izprazniti stanovanje v L., S. ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je toženec zaposlen v ZR Nemčiji od maja 1988. Otroka tam hodita v šolo. Toženčeva žena je v letu 1989 odpovedala delovno razmerje v Sloveniji in tudi ona odtlej prebiva v ZRN. Ker so toženec in člani njegove družine prenehali uporabljati stanovanje v L. in v njem ne zadovoljujejo svojih stanovanjskih potreb, je tožencu na podlagi 58.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih prenehalo stanovanjsko razmerje za sporno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno. Tako kot sodba prve stopnje je namenila največ pozornosti sporni okoliščini, ali se je tudi toženčeva žena odselila v Nemčijo. V ta namen je analiziralo izvedene dokaze in potrdilo prvostopne ugotovitve.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Sodbama očita, da sta na podlagi nespremenjenih dokazov odločili drugače kot prvič. Napačno je uporabljeno materialno pravo. Določba drugega odst. 1. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih namreč zagotavlja imetnikom stanovanjske pravice, da trajno uporabljajo stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Obe sodbi pa govorita o zadovoljevanju osnovnih stanovanjskih potreb. Zaradi take razlage navedene določbe sta sodišči v ponovljenem postopku prišli do napačnih ugotovitev.

Zatrjuje, da ni prenehala uporabljati stanovanja in ga uporablja enako, kot ob prvem sojenju dne 10.2.1993. V podporo tej trditvi se sklicuje na priče, ki so bile zaslišane v postopku. Izpodbija verodostojnost priče I.K., ki sta ji sodišči verjeli. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je izrek v nasprotju z dokaznim gradivom o odločilnih dejstvih in so razlogi med seboj v nasprotju. Razlogi pa so tudi v nasprotju z zapisniki.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. V odgovoru zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V ponovljenem postopku sta bila ponovno zaslišana priča D. E. in toženec, zapisniki o zaslišanju ostalih prič pa so bili v soglasju s strankama prebrani. Dokazi z listinami so bili ponovno izvedeni. Vse to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 11.11.1994, ki sta se je udeležila tudi toženec in njegov pooblaščenec, ki sta s takim načinom izvedbe dokazov soglašala. Sodišče je torej postopalo v skladu z določbo 3. odst. 315.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP).

Revizija očita izpodbijani sodbi zmotno uporabo materialnega prava, ker govori o zadovoljevanju osnovnih stanovanjskih potreb, kar ni v skladu z opredelitvijo zakonitega izvajanja stanovanjske pravice po 2. odst. 1. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljnjem ZSR). Navedena zakonska določba res ne govori o osnovnih stanovanjskih potrebah, vendar sodbi druge in prve stopnje s takim načinom izražanja nista zmotno uporabili materialnega prava. V kontekstu ugotavljanja dejanskega stanja v tej zadevi, ko je bilo sporno, ali toženčeva žena živi v spornem stanovanju ali pa pri tožencu v Nemčiji in ko je bilo nadalje ugotovljeno, da pogosto prihaja v sporno stanovanje, je bilo treba ugotoviti, kje torej zadovoljuje svoje stanovanjske potrebe. Zaradi razlikovanja med tako uporabo stanovanja, ki pomeni trajno zadovoljevanje osebnih stanovanjskih potreb v smislu 2. odst. 1.čl. ZSR in med občasnim prihajanjem v stanovanje zaradi raznih opravkov, govorita sodbi o osnovnih stanovanjskih potrebah. Vendar so ugotovitve obeh sodb povsem jasne: toženčeva žena svojih stanovanjskih potreb ne zadovoljuje v spornem stanovanju. To je bistvena dejanska ugotovitev, s katero sodbi odgovarjata na vprašanje, ali so prihodi toženčeve žene v stanovanje taki, da pomenijo zadovoljevanje osebnih stanovanjskih potreb, ali pa to niso. Ugotovitev, da gre le za občasne prihode, stanovanjske potrebe pa D. E. zadovoljuje skupaj z ostalo družino v Nemčiji, je dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odst. 385.čl. ZPP). Dokazne ocene, na kateri temelji ta ugotovitev, revizijsko sodišče vsebinsko ne more preizkušati. Procesni preizkus glede na uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izvajanju dokazov, pa je pokazal, da te kršitve ni bilo, kakor je bilo že prej obrazloženo.

Nadaljnji očitki glede bistvene kršitve določb postopka imajo v mislih kršitev po 13. točki drugega odst. 354.čl. ZPP, saj smiselno povzemajo zakonski tekst te določbe, čeprav je izrečno ne citirajo. Vendar na tak način procesnih kršitev ni mogoče uveljavljati.

Zatrjevana neskladja in nasprotja namreč niso konkretizirana in zato ni mogoče ugotoviti, kaj ima revizija v mislih. Zato je v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče pa po uradni dolžnosti preizkusi izpodbijano sodbo samo glede kršitev po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, vendar teh kršitev ni.

Glede na ugotovitev, da toženci in vsi člani njegove družine kot uporabniki spornega stanovanja tega stanovanja ne uporabljajo več kot šest mesecev, ker tam ne stanujejo, je odločitev sodišča materialno pravno pravilna. Je skladna z določbo prvega in drugega odst. 58.čl. ZSR. Stališče o tem, kaj pomeni uporabljati stanovanje v smislu določb ZSR, pa je v skladu z določbo drugega odst. 1.čl. ZSR.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker tožeča stranka stroškov revizijskega odgovora ni prijavila.