Jedro

Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal kot pravni temelj odškodninske odgovornosti prve tožene stranke protiustavno vmešavanje ZK v samostojnost dela sodišča. Posledica tega vmešavanja je bil po njegovih trditvah nezakonit postopek za uvedbo tožnikovega pripora. Vsa tožniku nastala škoda izvira po tožnikovih navedbah in izpovedbah iz nezakonitega in neupravičenega pripora v času od 2.12.1981 do 29.1.1982 in nezakonitega dela sodnikov v zvezi s tem. Tožnik je tako opredelil tudi posamezne vrste škode in njihovo višino, kar vse je nerazdelno zahteval od vseh toženih strank. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovili, da ni bilo nezakonitega dela sodišča v kazenskem postopku, v katerem je bila tožniku odvzeta prostost. Za odškodninsko odgovornost prve tožene stranke zaradi vpliva na delo sodišča spričo vseh ugotovljenih okoliščin ni pravne podlage, kar sta pravilno ocenili in obrazložili sodišči prve in druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki Republika Slovenija in Stranka demokratične prenove plačati tožniku znesek 11.961.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.6.1991 dalje do plačila. Tožbo proti toženi stranki Odvetniški zbornici Slovenije je zavrglo. Tožnikovi pritožbi proti odločitvam sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje toliko ugodilo, da je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti toženi stranki Republiki Sloveniji in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sklepa sodišča prve stopnje (o zavrženju tožbe proti Odvetniški zbornici Slovenije in zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks). Tožnik je z revizijo izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvi toženi stranki Stranki demokratične prenove. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 385.čl. Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče odločbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da so bila v postopku na prvi stopnji kršena temeljna načela pravdnega postopka (dispozitivnosti, zbornosti, ustnosti in neposrednosti). Podana je tudi kršitev po 13.tč. 2.odst. ZPP, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so delno tudi protispisni. V zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je tožena stranka povzročila tožniku škodo tudi neposredno. Sodišče ni opredelilo oblik in vrst škod, zato je preuranjeno sklepanje o vzročni zvezi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Skupaj z revizijo je tožnik vložil tudi pritožbo proti sklepu predsednice Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.3.1993, Su 29/93, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izločitev sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlogi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso podani. Izpodbijana sodba vsebuje po ugotovitvah revizijskega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi pa tudi niso taki, da bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Kršitve načel dispozitivnosti, zbornosti, ustnosti in neposrednosti ter kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zaslišanjem tožnika kot stranke je tožnik uveljavljal že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je o vseh teh pritožbenih razlogih zavzelo stališče, da ne predstavljajo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1.odst. 354.čl. ZPP. Z izčrpnimi razlogi pritožbenega sodišča se revizijsko sodišče strinja. Sodišče druge stopnje tako z zavrnitvijo teh pritožbenih razlogov ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.odst. 354.čl. ZPP, kar bi predstavljalo revizijski razlog po 2.tč. 1.odst. 385.čl. ZPP.

Ker po 5.odst 74.čl. ZPP proti sklepu, s katerim se zavrne zahteva za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe, je revizijsko sodišče tožnikove navedbe iz vloge z dne 20.8.1993 obravnavalo skupaj z drugimi revizijskimi razlogi. Kolikor bi predmetno zadevo obravnaval na drugi stopnji sodnik, ki bi moral biti izločen, bi bil to lahko revizijski razlog po 385.čl. ZPP. Tožnik je v pritožbi izločal po 6.tč. 71.čl. ZPP vse sodnike Višjega sodišča v Ljubljani, ki so bili ali so člani ZK ali Stranke demokratične prenove. Zahteva za izločitev je bila pravilno zavrnjena že iz razloga, ker tožnik sodnikov ni navedel poimensko in tako ni bilo mogoče presoditi, če obstaja dvom o sodnikovi nepristranosti, katero bi bilo treba posebej obrazložiti (4.odst. 73.čl. ZPP). V reviziji zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka omenjeni sklep ne vsebuje.

Z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 3.odst. 385.čl. ZPP ni revizijski razlog. Revizijsko sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Če se upoštevajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, pa je bilo pri odločanju o zahtevku proti prvi toženi stranki materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal kot pravni temelj odškodninske odgovornosti prve tožene stranke protiustavno vmešavanje ZK v samostojnost dela sodišča. Posledica tega vmešavanja je bil po njegovih trditvah nezakonit postopek za uvedbo tožnikovega pripora. Vsa tožniku nastala škoda izvira po tožnikovih navedbah in izpovedbah iz nezakonitega in neupravičenega pripora v času od 2.12.1981 do 29.1.1982 in nezakonitega dela sodnikov v zvezi s tem. Tožnik je tako opredelil tudi posamezne vrste škode in njihovo višino, kar vse je nerazdelno zahteval od vseh toženih strank. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovili, da ni bilo nezakonitega dela sodišča v kazenskem postopku, v katerem je bila tožniku odvzeta prostost. Zaradi razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje je še vedno v teku postopek proti toženi stranki Republiki Sloveniji, ki odgovarja za škodo zaradi neutemeljenega odvzema prostosti po čl. 545/1 tč.1. Zakona o kazenskem postopku. Za odškodninsko odgovornost prve tožene stranke zaradi vpliva na delo sodišča spričo vseh ugotovljenih okoliščin ni pravne podlage, kar sta pravilno ocenili in obrazložili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, da bi mu prva tožena stranka povzročila škodo neposredno. Zadevne revizijske trditve predstavljajo navajanje takih novih dejstev, ki po 387.čl. ZPP ni dovoljeno.

Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

O tožnikovem predlogu za oprostitev plačila taks revizijsko sodišče ni odločalo, ker je po 1.odst. 173.čl. ZPP za to pristojno sodišče prve stopnje.