Jedro

Organ je tretji predlog za odlog izvršbe zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja prejel oziroma mu je bil posredovan pred vložitvijo oziroma prejemom zadnjega predloga za odlog (nanj se nanaša izpodbijani sklep), zato je z vidika vrstnega reda obravnavanja zadev ravnal pravilno, ko je najprej obravnaval prej prispeli predlog. Z njim sta tožnika izrazila svojo voljo oz. zahtevo, naj organ odloži izvršbo zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov (inšpekcijskih zavezancev zaradi nelegalne gradnje objekta) za odložitev izvršitve inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z odločbo št. 06122-1086/2013-9 z dne 11. 6. 2013 (1. točka izreka), in odločila, da stroškov postopka ni bilo (2. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila izvršba inšpekcijske odločbe, izdane zaradi nelegalne gradnje dvoapartmajskega počitniškega objekta s pomožnimi objekti in zunanjo ureditvijo na zemljišču parc. št. 402/13 k.o. ..., na podlagi prvega odstavka 156. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) že odložena s sklepom z dne 3. 11. 2014. Ker se sme izvršba po drugem odstavku omenjenega člena odložiti le enkrat, je bilo treba predlog tožnikov z dne 30. 10. 2014, ki ga je organ prejel po elektronski pošti 2. 11. 2014, naslednji dan pa še po pošti, zavreči. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnikov dopolnil 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, tako da je za datumom 11. 6. 2013 dodal: „po 3. alineji prvega odstavka 156. a člena ZGO-1“ in navedel številke uradnih listov omenjenega zakona, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil (1. točka izreka), prav tako tudi zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka). V obrazložitvi pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, ki pa je pravilna iz drugih razlogov. Po njegovem mnenju tožnika za obravnavani odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov, ki sta ga vložila iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 156. a člena ZGO-1, nimata pravnega interesa, saj je bila izvršba v času odločanja prvostopenjskega organa že odložena do dokončnosti odločbe o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvršbe zato ni mogoče odložiti, kar pomeni, da je treba tak predlog zavreči iz razloga po 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da bi moral gradbeni inšpektor, če se je odločil, da ne bo upošteval, da je bil v času vložitve predlogov za odlog izvršbe na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja in na podlagi dopolnjenega potrdila občine z dne 2. 11. 2014 že v teku pritožbeni postopek za odlog izvršbe na podlagi potrdila občine z dne 9. 10. 2014, najprej odločiti o predlogu za odlog izvršbe na podlagi dopolnjenega potrdila občine, šele nato pa o predlogu za odlog izvršbe na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. Trdita, da je upravni organ kršil vrstni red odločanja o predlogih in jima onemogočil, da dosežeta odlog izvršbe na podlagi dopolnjenega potrdila občine, ki bi jima omogočal odlog za obdobje treh let, po predlogu novele ZGO-1F pa celo za pet let. Glede na navedeno se ne strinjata niti s stališčem drugostopenjskega organa o pomanjkanju pravnega interesa, saj je zaradi (daljšega) trajanja odloga izvršbe na podlagi potrdila občine jasno, da ta interes obstaja.

Predlagata, naj sodišče razveljavi (pravilno: odpravi) upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Menita, da bi jima morali biti odvetniški stroški povrnjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je kasnejši specialni zakon glede na Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uporaba pravilnika iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 pa je v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS (URS), saj stranka v upravnem sporu, ki teče o vprašanju zakonitosti akta, dejansko ne dobi povrnjenih stroškov odvetniškega zastopanja, niti stroškov plačanih sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa je ZGO-1 v prvem odstavku 156. a člena določal, da poleg razlogov za odlog izvršbe, določenih zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, gradbeni inšpektor pri nelegalnih gradnjah na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže enega od v nadaljevanju alternativno naštetih razlogov, med drugim da: je inšpekcijski zavezanec dal pobudo za spremembo prostorskega akta, ki jo je občina že vključila v postopek sprememb tega akta in se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah (3. alineja), ali je inšpekcijski zavezanec vložil popolno zahtevo za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja (4. alineja). Po drugem odstavku istega člena se sme izvršba iz prejšnjega odstavka odložiti le enkrat, in sicer v primeru iz 3. alineje do uveljavitve prostorskega akta, vendar za največ 3 leta, v primeru iz 4. alineje pa do dokončnosti odločbe o zahtevi za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika na podlagi inšpekcijske odločbe z dne 11. 6. 2013 (izvršilni naslov) inšpekcijska zavezanca zaradi nelegalne gradnje, da je bil 9. 9. 2013 izdan sklep o dovolitvi izvršbe (v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 11. 9. 2013), da jima je bil v tem sklepu določen dodatni izpolnitveni rok za izvršitev odrejene obveznosti (odstranitev nelegalnih objektov in vzpostavitev prejšnjega stanja) do 30. 11. 2013 in da obveznosti nista izvršila, saj je upravni organ v nadaljevanju obravnaval (tudi z izpodbijanim sklepom) več njunih predlogov za odložitev izvršbe, vloženih na podlagi 156. a člena ZGO-1. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da sta 17. 7. 2014 vložila prvi tak predlog, in sicer iz razloga po 3. alineji prvega odstavka ter mu priložila potrdilo Občine Piran z dne 10. 7. 2014. Predlagani odlog izvršbe je bil s sklepom z dne 23. 7. 2014 zavrnjen, tožnika pa 10. 10. 2014 obveščena, da bo pooblaščeni izvršitelj na njune stroške 4. 11. 2014 začel z odstranjevanjem njunih nelegalnih objektov. Drugi odlog na podlagi iste alineje sta nato predlagala 10. 10. 2014 po elektronski pošti in mu priložila dopis Občine Piran z dne 9. 10. 2014, predlog pa 14. 10. 2014 še dodatno obrazložila. Organ ga je s sklepom z dne 17. 10. 2014 zavrnil, tožnika sta se pritožila, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 3. 11. 2014 pritožbi ugodil, izpodbijani sklep odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Pritožbeno odločbo je prvostopenjski organ prejel 4. 11. 2014, torej po odložitvi izvršbe. Poleg navedenega sta tožnika v vmesnem času (po vloženi pritožbi in pred odločitvijo o njej) vložila še dva predloga za odlog izvršbe na podlagi 156. a člena ZGO-1 (ponovno pa tudi po ZUP, kar za obravnavano zadevo ni pomembno): tretji predlog 30. 10. 2014 po elektronski pošti iz razloga vložene zahteve za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja (4. alineja prvega odstavka 156. a člena), 2. 11. 2014 pa po elektronski pošti še četrti predlog (razlog iz 3. alineje), tokrat s priloženim dopisom občine z dne 27. 10. 2014. Upravni organ je zadnja predloga prejel tudi 3. 11. 2014 po pošti, na katero sta bila priporočeno oddana dan prej. O tretjem predlogu z datumom 30. 10. 2014 je odločil s sklepom z dne 3. 11. 2014, mu ugodil in izvršbo odložil do dokončnosti odločbe o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvršba, napovedana za 4. 11. 2014, zato ni bila opravljena. Dne 7. 11. 2014 je bil izdan še v tem upravnem sporu izpodbijani sklep in z njim zavržen četrti predlog, ki ima prav tako datum 30. 10. 2014. Iz navedenega časovnega poteka vlaganja vlog tožnikov, s katerimi sta poskušala doseči odlog izvršbe, izhaja, da je upravni organ odločal v skladu z datumom prejetja predlogov. Pri tem je nepomembno, da sta bila zadnja dva na isti dan poslana še po pošti. Ker je organ tretji predlog za odlog izvršbe zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja prejel oziroma mu je bil posredovan pred vložitvijo oziroma prejemom zadnjega predloga za odlog (nanj se nanaša izpodbijani sklep), je z vidika vrstnega reda obravnavanja zadev ravnal pravilno, ko je najprej obravnaval prej prispeli predlog. Z njim sta tožnika izrazila svojo voljo oz. zahtevo, naj organ odloži izvršbo zaradi vložene zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno so neutemeljene tožbene trditve o kršitvi vrstnega reda odločanja in poskusu gradbenega inšpektorja, da prikaže drugačen datum prejemanja zahtev tožnikov ter s tem upraviči vrstni red odločanja o predlogih. S tem v zvezi gradbeni inšpektor tudi ni bil dolžan razmišljati o „logiki“ inšpekcijskih zavezancev glede vrstnega reda vlaganja predlogov, saj je razpolaganje z zahtevki v domeni strank. Zato ju tudi ni bil dolžan pozivati, naj se izjavita o razmerju med predlogi. Tožnika namreč po ugotovitvi, da bi bil odlog izvršbe iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 156. a člena ZGO-1 zaradi predpisanega trajanja odložitve zanju morebiti ugodnejši (sklicujeta se na predlog novele ZGO-1F o podaljšanju odloga na pet let), ne moreta naknadno zatrjevati, kakšen bi dejansko moral biti vrstni red odločanja in s tem utemeljevati nezakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je organ odločil o kasnejšem (sploh zadnjem) predlogu. Če sta tožnika, kot priznavata v tožbi, 29. 10. 2014 vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja izključno zato, da bi lahko predlagala odlog izvršbe in na ta način zadržala rušitev, predvideno za 4. 11. 2014, in jima je to uspelo zaradi ugodene zahteve, se ne moreta izogniti niti drugim posledicam take odločitve.

V predloženih upravnih spisih ni podlage za sum tožnikov, da je gradbeni inšpektor odločil o odlogu izvršbe na podlagi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja, ker bi želel obiti odločbo pritožbenega organa z dne 3. 11. 2014 in jima preprečiti odlog izvršbe na podlagi 3. alineje 156.a člena ZGO-1. Kot rečeno, je upravni organ po podatkih spisa to odločbo prejel po izdaji sklepa o odlogu izvršbe z dne 3. 11. 2014. Neupoštevna so tožbena stališča o tem, da bi bilo logično najprej obravnavanje ponovnega predloga za odlog izvršbe na podlagi 3. alineje prvega odstavka 156. a člena ZGO-1, ker da je bil na tej zakonski podlagi že predlagan odlog izvršbe in s tem v zvezi v teku pritožbeni postopek. Po tretjem odstavku 292. člena ZUP pritožba zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku namreč ne zadrži izvedbe izvršbe, torej tudi ne odločanja organa o nadaljnjih predlogih zavezanca, ki se nanašajo na izvajanje izvršilnega postopka.

Sodišče se strinja z razlogi pritožbene odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), da tožnika zaradi odložene izvršbe nista več izkazovala pravnega interesa za odlog, čeprav sta ga zahtevala na drugi pravni podlagi. Že odložene izvršbe v času trajanja odloga po naravi stvari ni mogoče odložiti. Ali drugače: ker je opravljanje dejanj prisilne izvršbe (v konkretni zadevi rušenje objekta) zaradi odloga prekinjeno, v tem času stranka z drugim predlogom ne more spremeniti (izboljšati) svojega pravnega položaja, torej zanj nima pravnega interesa. Upravni organ pa je dolžan na to procesno predpostavko za odločanje paziti po uradni dolžnosti.

Z vidika določb ZUP je nov predlog za odlog izvršbe iz istega razloga dopusten, če prejšnjemu predlogu zavezanca ni bilo ugodeno, pa se je spremenilo dejansko stanje (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), ali je bil prejšnji predlog zavržen. Prav tako zavrnitev predloga po eni od alinej 156. a člena ZGO-1 ne preprečuje zavezancu vložitve novega po kateri od ostalih alinej.

Ker za odločitev v zadevi ostale navedbe niso pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Tožnika sta predlagala, naj sodišče z odločitvijo v tej zadevi počaka do odločitve o njuni tožbi zoper sklep št. 0612-252/2013-45-00641124, s katerim je Ministrstvo za okolje in prostor 30. 12. 2014 zavrglo njuno pritožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja, da se izvršba odloži do dokončnosti odločbe o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (po podatkih vpisnika tega sodišča gre za zadevo I U 335/2015), ker da vztrajata pri predlogu za odlog na podlagi potrdila občine z dne 10. 10. 2014, kot tudi pri predlogu za odlog z dne 2. 11. 2014 na podlagi dopolnjenega potrdila občine z dne 27. 10. 2014. Sodišče meni, da je predlog neutemeljen, saj je podlaga za presojo zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje, ne pa kasneje nastale okoliščine. Če bo tožnikoma z drugimi pravnimi sredstvi uspelo doseči ponovno obravnavo katerega od svojih predlogov, vloženih iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, v tej zadevi obravnavani sklep o zavrženju ne bo ovira, da v takem odprtem postopku v dokaz svojih trditev, in sicer da sta dala pobudo za spremembo prostorskega akta, da jo je občina vključila v postopek sprememb prostorskega akta in da se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah, ne bi predložila vseh potrdil Občine Piran, s katerimi razpolagata.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).