Jedro

Nezakonitost razveljavitve pogodbenega razmerja je dejstvo, ugotovitev katerega se v skladu s 181. čl. ZPP sploh ne more zahtevati z ugotovitveno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 240.000,00 EUR in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške. Sodišče je obenem s sklepom ustavilo postopek v delu, kjer je tožnik zahteval plačilo nepremoženjske škode v znesku 100.000,00 EUR s pripadki in zavrglo tožbo v delu, v katerem je zahteval, naj sodišče ugotovi, da je toženka nezakonito razveljavila pogodbeno razmerje z njim.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik s predlogom za spremembo oziroma razveljavitev ter novo sojenje. Formalno uveljavlja vse pritožbene razloge, svojih pritožbenih stroškov pa ne opredeljuje. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Glede delnega zavrženja tožbe zatrjuje, da mu je toženka s tem, ko ga je odpustila, kršila pravice, ki so zanj izhajale iz pogodbe za območje S.. Predmetna pogodba je obstajala, saj je bila na njeni podlagi opravljena prijava tožnika v delovno razmerje v R., vendar tožnik s to pogodbo ne razpolaga. Pritožba nadalje graja tudi odločitev sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka. Zatrjuje, da je tožnik v celoti dokazal, da je za toženo stranko opravljal delo v S.. Sodišče ni upoštevalo izpovedb obeh zaslišanih prič, ki sta povedali, da je tožnik za toženko opravil dogovorjena dela, uredil kredite, ipd.. Pogodba o poravnavi medsebojnih obveznosti z dne 01. 12. 2006 pa je urejala zgolj plačilo za delo v S., saj je tožnik zaradi operacije in bolniškega staleža izvedel, da je odjavljen iz delovnega razmerja, šele leta 2008, zato leta 2006 s sklenitvijo pogodbe ni mogel biti poplačan.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev postopka pa pri tem ni storilo. Pritožba jih konkretno niti ne zatrjuje.

6. Pritožba glede delnega zavrženja tožbe ni utemeljena. Tožnik v pritožbi ponovno navaja, da pogodba obstoji in da je ni mogel predložiti. Očitno ne razume povsem pravilne odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je nezakonitost razveljavitve pogodbenega razmerja dejstvo, ugotovitev katerega se v skladu s 181. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sploh ne more zahtevati z ugotovitveno tožbo.

7. Ni (bilo) sporno, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, kot tudi ne, da sta 01. 12. 2006 sklenili pogodbo o poravnavi medsebojnih obveznosti. Sporno je, ali je ta zajemala tudi terjatve, ki naj bi jih tožnik do toženke imel iz naslova dela, ki ga je zanjo opravil v S...

8. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni podrobneje opredelilo do izpovedb obeh zaslišanih prič, ki sta vedeli povedati o tem, da je tožnik v S. dejansko opravljal dela za toženko. Med pravdnima strankama pa niti ni bilo sporno, da je tožnik sodeloval pri ustanovitvi podružnice tožene stranke v B., kar sodišče v sodbi tudi izrecno zapiše. Sodišče je kot sporno med pravdnima strankama pravilno obravnavalo (le) vprašanje, ali pogodba o poravnavi medsebojnih obveznosti, ki sta jo pravdni stranki sklenili leta 2006, zajema tudi plačilo za delo, opravljeno v S.. O navedenem, kot to pravilno izhaja iz razlogov sodbe, priči nista vedeli izpovedati nič, zato se sodišče do njunih izpovedb glede tega ni opredeljevalo.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o poravnavi medsebojnih obveznosti nanaša tudi na delo, opravljeno v S., saj izrecno omenja vse obveznosti in nobenih ne izključuje, zatrjevana sporna terjatev pa je tedaj že obstajala. Kršitev, ki naj bi jih sodišče storilo pri ugotavljanju vsebine navedene pogodbe, pritožba ne omenja. Razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča so tudi v tem delu pravilni in skrbno obrazloženi. Kdaj je tožnik izvedel, da je odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je trditev, ki niti ni sklepčna, a je tožnik pred sodiščem prve stopnje sploh ni podal. Gre torej za pritožbeno novoto (337. čl. ZPP), ki je tožnik tudi ni opravičil. 10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu ni našlo napak, ju je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. in 2. tč. 365. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je opredelila le toženka, temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranki mora sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je bil ta strošek glede na vsebino te toženčeve vloge in ob očitni neutemeljenosti pritožbe nepotreben (155. čl. ZPP).