Jedro

Dejstvo je, da obdolženca kot državljana A. na ozemlje naše države ne vežejo nobene okoliščine, kar glede spričo teže očitanega mu kaznivega dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje konkretno nevarnost, da bi na prostosti zapustil našo državo in se s tem izognil uspešni izvedbi kazenskega postopka.

Očitno je obdolženec tudi glede na to, da naj bi zaradi izvršitve kaznivega dejanja prišel iz B. v našo državo, zelo mobilen, kar bi še dodatno oteževalo zagotovitev njegove navzočnosti, kolikor bi se znašel na prostosti. Zato se ne gre strinjati s pritožnikom, da bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo morebitnih milejših ukrepov, katerih pa pritožba tudi ne konkretizira in jih v tej smeri spričo tega ni bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom uvodoma navedenemu obdolžencu pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolžencu pripor podaljšalo po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Podan je utemeljen sum, da naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje, prav tako pa so pri njemu še vedno prisotne okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost, da bi na prostosti pobegnil. Ker je pripor neogibno potreben zaradi izvedbe kazenskega postopka in ga ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi, je predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi tudi ugodilo.

5. Navedene ugotovitve, ki so v izpodbijanem sklepu podrobno in prepričljivo obrazložene, obdolženčev zagovornik ne more ovreči z zgolj posplošenimi navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja kakor tudi, da niso konkretizirane okoliščine, ki utemeljujejo begosumno nevarnost. Vsa odločilna dejstva so v izpodbijanem sklepu, podrobno obrazložena in sicer obstoj utemeljenega suma v 6. in 7. točki izpodbijanega sklepa, begosumno nevarnost pa je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 9. točki sklepa tako, da k temu, kar je bilo povedano, ni treba prav ničesar novega dodati. Dejstvo je, da obdolženca kot državljana A. in ne državljana C., kot to zatrjuje pritožba, na ozemlje naše države ne vežejo nobene okoliščine, kar glede spričo teže očitanega mu kaznivega dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje konkretno nevarnost, da bi na prostosti zapustil našo državo in se s tem izognil uspešni izvedbi kazenskega postopka. Ne drži, da obdolženec prebiva v A. kot to zopet napačno navaja pritožba, pač pa v B., kjer pa po podatkih, kot jih je podal preiskovalnemu sodniku, nima redne zaposlitve. Očitno je obdolženec tudi glede na to, da naj bi zaradi izvršitve kaznivega dejanja prišel iz B. v našo državo, zelo mobilen, kar bi še dodatno oteževalo zagotovitev njegove navzočnosti, kolikor bi se znašel na prostosti. Zato se ne gre strinjati s pritožnikom, da bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo morebitnih milejših ukrepov, katerih pa pritožba tudi ne konkretizira in jih v tej smeri spričo tega ni bilo mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijana odločitev povsem pravilna in je pritožbena izvajanja niso ovrgla, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.