Jedro

Toženec – posrednik ni (bil) pogodbena stranka in zato ni odgovoren za vrnitev (dvojne) are, ki je bila izročena na podlagi spornega dogovora. Znesek dane oziroma dvojne are ne pomeni škode, ker je predmet zahtevka zoper prodajalca (kot sopogodbenika tožnika) na podlagi drugega odstavka 65. člena OZ. Tožniku zatrjevana škoda še ni nastala, ker ima pravnomočno prisojeno terjatev do prodajalcev, pri čemer tudi ni v zadostni meri gotovo, da bo do nastanka te škode (sploh) prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik (kot kupec) ter prvotna prva toženka I. M. in drugi toženec V. M. (kot prodajalca) so s posredovanjem prvotnega tretjega toženca (v nadaljevanju toženec) sklenili Dogovor o kupoprodaji nepremičnin z dne 14. 5. 2002 (v nadaljevanju Dogovor), na podlagi katerega je tožnik prodajalcema izročil aro v višini 15.000 EUR. Ker je naslednjega dne ugotovil, da so nepremičnine, na katere se je nanašal Dogovor, obremenjene s hipotekami, je od njega odstopil oziroma zavrnil sklenitev glavne pogodbe. Z obravnavano tožbo je od prodajalcev zahteval vrnitev dvojne are (v znesku 28.216,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2002 dalje do plačila), od toženca pa plačilo odškodnine v istem znesku. Zoper prodajalca je sodišče (prve stopnje) 27. 10. 2003 izdalo zamudno sodbo (ki je pravnomočna), zoper toženca pa je v nadaljevanju postopka tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je toženec zamolčal bistvene okoliščine v zvezi s predmetom kupoprodaje, nasprotuje pa njuni presoji, da sam ni izkazal nastanka in obsega škode. Poudarja, da je škoda vsakršno zmanjšanje aktivnega premoženja ene stranke. Takšno zmanjšanje je zatrjeval in tudi izkazal; nesporno je, da je prodajalcema izročil znesek 15.000 EUR kot aro, s čimer se je zmanjšalo njegovo aktivno premoženje. Njegovo škodo torej predstavlja najmanj znesek 15.000 EUR. Ker pa pravni posel ni bil realiziran, je upravičen do dvojnega zneska are. Tega ni dobil povrnjenega, ker sta bila prodajalca že ob prejetju are prezadolžena in brez aktivnega premoženja. Toženec je skupaj s prodajalcema napeljal tožnika k sklenitvi Dogovora in ga s prevaro oškodoval. Toženec je dobro vedel, da prodajalca are ne moreta vrniti, kar pomeni, da nastanek uveljavljane škode izvira iz njihovega enotnega ravnanja z namenom prevare tožnika; njihova obveznost plačila odškodnine je v skladu z določbo 186. člena in drugega odstavka 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarna. Okoliščina, da tožnik že razpolaga s pravnomočno sodbo zoper prodajalca za plačilo dvojne are, ne izključuje obveznosti toženca povrniti nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je tudi nepravilno zaključilo, da zaslišanje tožnika ni (bilo) potrebno, ker naj temu zatrjevana škoda ne bi nastala, drugih okoliščin v zvezi s škodo pa ni navajal. Tožnik poudarja, da je nastanek in višino škode jasno opredelil, zato bi moral biti predlagani dokaz z njegovim zaslišanjem izveden, saj bi bilo le tako lahko dejansko stanje popolno ugotovljeno. Prav tako je obrazložitev pritožbenega sodišča pomanjkljiva; to sodišče namreč ni podalo nobene tehtne razlage, zakaj naj škoda tožniku ne bi nastala, ampak le navaja, da ima tožnik pravnomočno sodbo zoper prodajalca, ter pojasnjuje, da odgovornost toženca in prodajalcev ni solidarna. Sodišče druge stopnje se z ničimer ne opredeli do dejstva, da so vse te tri osebe sodelovale v prevari tožnika, s čimer je storilo absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je revident s tožbenim zahtevkom od (prvotnih treh) tožencev zahteval (nesolidarno) plačilo zneska 28.216,30 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2002 dalje do plačila), in sicer od (prvotnih) prve toženke in drugega toženca kot vrnitev dvojne are,(1) od toženca pa kot povračilo (premoženjske) škode. Pravilno je stališče sodišč nižjih stopenj, da odgovornost prodajalcev in toženca ni solidarna.(2) Medtem ko je zahtevek za vrnitev dvojne are v enem delu kondikcijski (glede plačanega zneska are), v drugem delu pa gre za uveljavljanje pogodbene kazni zaradi neizpolnitve, je tožnikov zahtevek zoper toženca odškodninski. Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi odškodninskega delikta, torej nedopustno ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna – krivdna ali objektivna), in sicer hkrati – kumulativno. To pomeni, da že odsotnost enega izmed njih v konkretnem primeru izključi odškodninsko obveznost zatrjevanega oškodovalca. Pritrditi je treba presoji sodišč prve in druge stopnje, da v obravnavanem primeru škoda, katere povračilo uveljavlja tožnik, (še) ni nastala, zato je tožbeni zahtevek zoper toženca neutemeljen.

6. Vrhovno sodišče posebej poudarja, da toženec – posrednik ni (bil) pogodbena stranka Dogovora in zato ni odgovoren za vrnitev (dvojne) are, ki je bila izročena na njegovi podlagi. Znesek dane oziroma dvojne are ne pomeni škode, ker je predmet zahtevka zoper prodajalca (kot sopogodbenika tožnika) na podlagi drugega odstavka 65. člena OZ. Sodišči nižjih stopenj sta že pravilno pojasnili, da tožniku zatrjevana škoda še ni nastala, ker ima pravnomočno prisojeno terjatev (za plačilo spornega zneska) do prodajalcev,(3) pri čemer tudi ni v zadostni meri gotovo, da bo do nastanka te škode (sploh) prišlo.(4) Tožnik namreč v konkretni pravdi (sploh) ni navajal, da je poizkušal pravnomočno prisojeno terjatev do prodajalcev izterjati v izvršilnem postopku, prav tako ni (drugače) dokazal njune prezadolženosti.(5)

7. Tudi revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane sodbe (pritožbenega sodišča) je neutemeljen .

Pojasniti je treba, da se je s odišče dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena.

Ni torej nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav

na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče (druge stopnje) je zelo jasno obrazložilo, zakaj tožniku škoda, katere povračilo uveljavlja, (še) ni nastala, s čimer se je tudi opredelilo do njegovih (drugačnih) stališč (da jih torej ne sprejema).

V zvezi z revizijskim opozarjanjem na obstoj prevare (49. člen OZ) in neopredelitev pritožbenega sodišča do tega Vrhovno sodišče poudarja, da tožnik v pritožbi ustreznih trditev v tej smeri niti ni podal, zgolj pri utemeljevanju toženčeve (odškodninske) odgovornosti je citiral (napačni) 48. člen OZ. Bistveno pa je, da se sodišču ob presoji, da eden izmed elementov odškodninskega delikta ni podan, z ostalimi ni treba (posebej) ukvarjati, saj morajo biti ti podani kumulativno; ključna je torej (že) pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da tožniku (še) ni nastala zatrjevana škoda. Pri tem je bil d okazni predlog za njegovo zaslišanje utemeljeno zavrnjen, saj mora

s odišče (v skladu z načelom procesne ekonomije) izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka.

Tožnik v zvezi z obstojem škode ni navajal ničesar drugega kot to, da ta predstavlja znesek dvojne are, ki pa (kot že povedano) v konkretnem primeru še ne (more) pomeni(ti) (pravno priznane) škode.

Vsako (nadaljnje) izvajanje drugih dokazov v zvezi s to predpostavko odškodninskega delikta je (bilo) odveč. Namreč, četudi bi tožnik, zaslišan kot stranka, potrdil obstoj zatrjevanih dejstev v zvezi s tem, bi bilo tožbeni zahtevek –

ob prej navedenem (pravilnem) materialnopravnem stališču o neobstoju (pravno priznane) škode –

še vedno treba zavrniti.

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Gre za uveljavljanje pravice (možnosti), določene v drugem odstavku 65. člena OZ.

Op. št. (2): Pripomniti velja, da je tožnik v postopku pred sodiščema nižjih stopenj sam navajal, da je odgovornost toženca subsidiarna; tudi s tožbenim zahtevkom ni uveljavljal solidarnega plačila spornega zneska.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 188/2002 z dne 18. 12. 2002. Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 449/2001 z dne 9. 5. 2002. Op. št. (5): Na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj je Vrhovn o sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano in jih v tej v tej fazi sojenja ni (več) mogoče izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati .