Jedro

Navedba v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati določene priče in da je, ker tega ni storilo, dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ne ustreza procesno korektno vloženemu dokaznemu predlogu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 33/2009 z dne 15. 6. 2009 obsojenega F. S. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu ob uporabi določil iz 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ izreklo kazen osem mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II K 602/2009 z dne 5. 11. 2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov drugega odstavka 371. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in do poštenega sojenja, ker ni zaslišalo ostalih učiteljev, ki naj bi oškodovanko in obsojenca videvali v različnih delih šole, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodba »ves čas govori o enem dogodku«, čeprav se obsojencu očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja, da izpovedba oškodovanke za obsojenca ne more biti obremenilna, da so ostale priče le posredno izpovedovale, kar so slišale od drugih oseb, da je obsojenec želel oškodovanko poljubiti na čelo v znak hvaležnosti »kot hčer«, ker je pomagala njegovemu sinu ter da v izvedenskih mnenjih ni navedeno, da je bilo oškodovankino vedenje (poslabšanje tikov) v vzročni zvezi z obsojencu očitanim ravnanjem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru navaja, da je sodišče izvedlo vse dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter da ni točna trditev zahteve, da sodba ves čas govori o enem samem dogodku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjasnila.

B.

5. Vložnik v zahtevi trdi, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe in poštenega sojenja, ker ni zaslišalo drugih učiteljev, ki naj bi, po izpovedbi priče A. S., obsojenca skupaj z oškodovanko videvali na različnih delih šole. Poudarja, da ugotovljeno dejansko stanje za obsojenca ni bilo v tolikšni meri obremenjujoče, da bi sodišče lahko zavrnilo zaslišanje omenjenih učiteljev.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je priča A. S. na glavni obravnavi dne 26. 3. 2008 na vprašanje obsojenčevega zagovornika, ali ji je znano, kdo naj bi videl obsojenca z oškodovanko na šolskem hodniku, odgovorila, da misli, da sta ju videli dve učiteljici; razredničarka obsojenčevega sina in gospa K. 7. Obsojenčeva obramba pred sodiščem prve stopnje izvedbe dokaza z zaslišanjem navedenih učiteljic ni predlagala, zato ga sodišče ni moglo zavrniti, kot v nasprotju s podatki spisa trdi vložnik zahteve. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik navedel, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker v skladu z 299. členom ZKP ni zaslišalo ostalih učiteljev, ki so bili neposredne priče dogodku.

8. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 233/2009 z dne 6. 5. 2009 presodilo, da obdolženec pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza. Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije ni kršena. Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, mnenje, sugestijo, priporočilo, ki pa nima pravnega učinka. Po četrtem odstavku 369. člena ZKP sme v pritožbi navajati pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Če se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dokazovala, ko se sklicuje na nove dokaze pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Taka zakonska ureditev je namenjena preprečitvi prepoznih predlogov za izvedbo dokazov in s tem zagotovitvi koncentracije dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.

9. Vložnik je v pritožbi navedel le, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 299. členom ZKP zaslišati še druge učitelje na osnovni šoli, ki naj bi videli obsojenca in oškodovanko, ker pa tega ni storilo, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tako formulirana navedba ne ustreza procesno korektno vloženemu dokaznemu predlogu, ampak pomeni stališče pritožnika, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti po uradni dolžnosti in da je zaradi tega, ker ga je opustilo, zmotno ugotovilo dejansko stanje.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva obramba dokaznega predloga za zaslišanje ostalih učiteljev, ne pred sodiščem prve stopnje, ne pred pritožbenim sodiščem, ni podala, zato so neutemeljene trditve zahteve, ki na tej podlagi merijo na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe in poštenega sojenja.

11. Zagovornik obsojenega F. S. zatrjevano bistveno kršitev določb »pravdnega« (očitno mišljeno kazenskega) postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da iz kazenskopravnega očitka obsojencu izhaja, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje tako, da je oškodovanko neugotovljenega dne poljubil na usta in jo otipaval, nato pa jo je še v dveh primerih neugotovljenega dne poljubil na usta, sodba pa v razlogih »ves čas govor le o enem dogodku«.

12. Tudi v tem pogledu zahteva ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v četrtem in petem odstavku na 17. strani sodbe navedlo, da je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ, v okviru katerega je oškodovanko neugotovljenega dne poljubil na usta in jo otipaval po zadnjici, nato pa jo je še v dveh primerih neugotovljenega dne ponovno poljubil na usta. Navedeno zlasti izhaja iz izpovedbe oškodovanke, ki je med drugim izpovedala, da sta se z obsojencem trikrat poljubljala. Kolikor pa vložnik trdi, da je šlo za enega in ne tri izvršitvena dejanja uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Vložnik v zahtevi trdi, da v izvedenskih mnenjih ni ugotovljeno, da naj bi bilo oškodovankino vedenje (poslabšanje tikov) v vzročni zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem, s čimer nakazuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana.

14. Sodišče prve stopnje je v četrtem odstavku na 21. strani sodbe ugotavlja, da je bila oškodovanka po obravnavanih dogodkih z obsojencem zbegana in v stiski, izguba njenega duševnega ravnovesja pa se je pokazala s pojačanjem tikov, zaradi česar je morala spet prejemati zdravila.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšen zaključek sodišča temelji na izvedenskih mnenjih izvedenke doc. dr. Z. R. z dne 3. 4. 2008 (na listovni številki 203 spisa) in prof. dr. M. T. z dne 19. 5. 2008 (na listovni številki 232 spisa), ki ugotavljata, da se je škoda, povzročena oškodovanki s storjenim kaznivim dejanjem, pokazala neposredno v psihomotorični in psihosomatski čustveni stiski, s pojačanim neugodjem, negotovostjo in poslabšanjem tikov. Kolikor se obsojenec s takšnim razumnim zaključkom sodišča ne strinja in navaja, da izvedenska mnenja ne dokazujejo storitve kaznivega dejanja, po vsebini izpodbija pravilnost sodbe in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

16. Tudi z navedbami, da izpovedba oškodovanke za obsojenca ne more biti obremenilna, da so ostale priče le posredno izpovedovale, kar so slišale od drugih oseb ter da je obsojenec želel oškodovanko poljubiti na čelo v znak hvaležnosti »kot hčer«, ker je pomagala njegovemu sinu, vložnik ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponuja drugačno interpretacijo dejstev in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

17. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Po 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojeni F. S. dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.