Jedro

Invalidnina, do katere je oškodovanec upravičen, je ena od okoliščin, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je nastala v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo skupaj 69.000,00 EUR. Dalje je ugotovilo in odločilo, da znaša premoženjska škoda iz naslova potnih stroškov in stroškov zdravljenja 1.365,00 EUR. Nadalje je odločilo, da znaša škoda zaradi izgubljenega dobička za čas do vložitve tožbe 9.365,17 EUR. Nazadnje pa je odločilo, da iz istega pravnega naslova znaša renta, za čas po vložitvi tožbe 284,36 EUR. Sodišče prve stopnje je nato od odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (izvzemši rento za čas po vložitvi tožbe) odštelo valorizirano akontacijo plačane odškodnine. Toženo stranko je zato obsodilo na plačilo 12.162,57 EUR z obrestmi, kot je razvidno iz 1. odstavka izreka izpodbijane sodbe, ter na plačilo mesečne rente v znesku 284,36 EUR od 1. februarja 2008 dalje z obrestmi. Tožečo stranko je obsodilo na plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 482,97 EUR z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v izpodbijanem delu zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi sprejema odškodnino, ki jo je kot pravično ugotovilo sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja ter iz naslova strahu. Nasprotuje pa prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta svoj pritožbeni napad utemeljuje iz dveh razlogov. Prvič zato, ker bi po stališču pritožbe sodišče moralo pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevati tudi invalidnino. Sodišče se do tovrstnega ugovora tožene stranke sploh ni opredelilo. Tudi sicer pa meni, da je odmerjena odškodnina previsoka.

Glede premoženjske škode zaradi izgube na dobičku, prav tako pa tudi glede rente pritožba meni, da je sodba materialnopravno zmotna. Tako je zato, ker bi moralo sodišče upoštevati neto znesek, ki ga je kot dobiček pred nesrečo prejemal tožnik in ne bruto zneska. V tem delu pritožba sodišču tudi očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Dalje pravi, da je stališče sodišča materialnopravno zgrešeno tudi glede vprašanja obresti od premoženjske škode. Sodišče naj bi se tudi sicer ne opredelilo do številnih ugovorov tožene stranke. Tudi do tega ne, da je tožeča stranka delazmožna za štiri ure dnevno in sicer za svoj osnovni poklic trgovca. Ni se opredelilo niti do tega, koliko k nezaposlenosti prispeva okoliščina, da se tožnik ne želi nadalje izobraževati. Nazadnje pa napada tudi odločitev o stroških, saj naj ne bi bilo razvidno, kako je sodišče izračunalo uspeh v pravdi.

Tožeča stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožba smiselno predlaga spremembo zavrnilnega dela sodbe. Pritožba najprej meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prisojena odškodnina prenizka. Pri tem se sklicuje predvsem na mnenje izvedenca dr. C.. V obrazložitev svojega pritožbenega stališča navaja številna dejstva, ki kažejo na tožnikovo prikrajšanost. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča, da se pri izračunu oziroma pri presoji višine škode v obliki izgubljenega dobička, ne upoštevajo dnevnice, ki jih je tožnik redno prejemal. Gre za dodatke v obliki dodatnega zaslužka, ki so tožniku ostali kot njegov mesečni zaslužek. Nazadnje pa napada še odločitev o stroških postopka.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju obravnavalo posamezne sklope vprašanj, ki sta jih nanj naslovili obe pritožbi. Po obravnavi teh vprašanj se izkaže, da je bilo treba sodbo v celoti razveljaviti.

Glede upoštevanja invalidnine pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Res je, kar trdi pritožba tožene stranke. Invalidnino je v skladu z načelom popolne odškodnine (169. člen OZ (1)) treba upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečin. Namen invalidnine je namreč omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Invalidnino je zato treba upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (2). Takšno je torej ustaljeno stališče sodne prakse. Tožena stranka je na ta problem opozorila, vendar se sodišče do tega vprašanja nato pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ni opredelilo. Pri sodbi o premoženjski škodi je sicer upoštevalo dejstvo, da tožnik prejema invalidsko pokojnino. Vendar gre za dve različni pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3).

Vprašanje dnevnic in škode v obliki izgubljenega zaslužka: Škoda je med drugim tudi preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček (4)). Kategorično stališče sodišča prve stopnje, da dnevnic, ki jih je tožnik prejemal pred nesrečo, pa jih sedaj zaradi svoje telesne prizadetosti več ne more, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju izgubljenega dobička, je materialnopravno napačno. Ni namreč pomembno, kako se določen dobiček imenuje. Pomembno je, kakšen je bil dejanski pomen takšnega mesečnega zaslužka. Trditvena podlaga tožeče stranke je takšna, da je v obliki dnevnic pred nesrečo prejemal tudi del svojega mesečnega zaslužka. Če bi se takšna trditvena podlaga v dokaznem postopku potrdila, potem bi bilo dnevnice treba upoštevati pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička. Ta vprašanja so ostala zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča odprta. Morda dnevnic ni mogoče upoštevati v celoti, saj je povsem mogoče, da so deloma predstavljale mesečni zaslužek, deloma pa kritje dodatnih stroškov zaradi potovanja. O vsem tem bo moralo v ponovljenem postopku odločati sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja tudi na pravilo prostega preudarka (216. člen ZPP (5)).

Vprašanje bruto plače in škode v obliki izgubljenega dobička: Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička ni mogoče upoštevati bruto plače, ki jo je pred nezgodo prejemal tožnik. Pomembno namreč je, koliko je tožnik dejansko prejel. Le za takšen znesek je namreč lahko zaradi škodnega dogodka sedaj prikrajšan. Tudi v tem delu je bilo torej materialno pravo uporabljeno napačno.

O ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP: Razlogi sodbe, s katerimi je obrazložena odločitev o višini izgubljenega dobička za čas do vložitve tožbe (osma stran sodbe sodišča prve stopnje), so nerazumljivi do te mere, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Osrednji del nerazumljivosti je strnjen v stavku, ki se glasi: „za čas od 3. 3. 2007 do 28.1.2008 je tako prejel 2.117,28 EUR, v primeru dela pa bi prejel plačo 5.245,24 EUR, izguba na zaslužku za to obdobje pa znaša 7.362,52 EUR. Izguba na zaslužku skupaj od škodnega dogodka do vložitve tožbe znaša tako 9.365,17 EUR.“ Ti razlogi so sami s seboj v nasprotju. To notranjo nasprotje pa je takšno, da, kot rečeno, odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

O materialnopravnem preizkusu ugotovljene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Odškodnina, ki je bila kot pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo priznana tožniku, znaša 69.000,00 EUR. To ustreza 75 povprečnim neto plačam v državi. Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče v okviru pravila iz 179. člena OZ uporabi dve načeli. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in načelo individualizacije. Pritožbeno sodišče je obravnavan primer skušalo umestiti v primerljive zadeve iz sodne prakse (6). Z obravnavanim primerljiva je zadeva, ki je v navedeni zbirki evidentirana pod številko 412. Oškodovancu je bila tam priznana odškodnina v višini 87 plač. Vložena je bila revizija tožene stranke, kar pomeni, da tolikšna odškodnina ni prenizka. V zadevi, ki je evidentirana pod številko 413, je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 84 plač. Zavrnjena je bila revizija tožeče stranke, zadeva pa je nekoliko lažja od obravnavane. V zadevi pod številko 414 je bila priznana odškodnina v višini 84 plač, pri čemer je tudi ta zadeva lažja od obravnavane (ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti je 25%, v obravnavani zadevi pa 38 do 40%). V zadevi pod zap. številko 415 je bila priznana odškodnina v višini 82 plač. Zadeva je glede zmanjšanja življenjske aktivnosti lažja od obravnavane, glede telesnih bolečin pa težja. V zadevi pod številko 417, ki je primerljiva z obravnavano, je bila priznana odškodnina v višini 82 plač. V zadevi pod številko 420 pa odškodnina v višini 74 plač.

Materialnopravni preizkus tako pokaže, da se priznana odškodnina v višini 75 plač (glede na dejansko podlago izpodbijane sodbe) nahaja na spodnjem robu primerov, ki so glede na težo poškodbe in stopnjo telesne prizadetosti primerljivi z obravnavanim. Vendar pa je treba upoštevati tudi vse posebnosti posameznega oškodovanca. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik aktiven športnik (član nogometnega kluba) ter delavec, ki so ga poškodbe prizadele na tak način, da sploh več ne more opravljati svojega prejšnjega dela. Vse te posebnosti, zaradi katerih oškodovanec trpi na vseh področjih svojega življenja, utemeljujejo, da bi morala biti priznana odškodnina iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečin ustrezno višja. Takšna, da bi se tožnikov primer glede na okoliščine konkretnega primera (načelo individualizacije) ustrezneje umestil v opisan okvir sodne prakse.

Odločitev pritožbenega sodišča: Zaradi napačnega stališča o neupoštevanju invalidnine pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more spremeniti. Vprašanje invalidnine bo namreč ena izmed okoliščin, ki jih bo moralo v nadaljevanju upoštevati sodišče prve stopnje. To vprašanje doslej sploh še ni bilo predmet obravnave. Bilo pa je del trditvene podlage. Pri tem pritožbeno sodišče v okviru napotkov sodišče prve stopnje opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 466/2002. Pri oceni ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, je treba po stališču Vrhovnega sodišča uporabiti pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.

Ker je po stališču pritožbenega sodišča višina priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo prenizka (zaradi napačne uporabe načela individualizacije), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi zavrnilni del sodbe, v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo.

Odločitev o premoženjski škodi je pritožbeno sodišče razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev o mesečni renti za premoženjsko škodo je pritožbeno sodišče razveljavilo zaradi napačnega upoštevanja bruto zneska pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička.

Pooblastilo za razveljavitev je tako pritožbeno sodišče delno črpalo iz 1. odstavka 354. člena ZPP, delno pa iz 355. člena ZPP. Ker posamezna vprašanja sploh še niso bila predmet obravnave pred sodiščem, bi razpis pritožbene obravnave posegel v pravico strank do dvostopenjskega sojenja.

Posledica razveljavitve o glavni stvari je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (4. odstavek 163. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007).

(2) Tako odločbe Vrhovnega sodišča RS: opr. št. II Ips 267/99, II Ips 437/98, II Ips 413/99...

(3) Glej 3. člen ZPIZ (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; Uradni list RS št. 12/92 – Uradni list RS, št. 65/2002).

(4) Glej 132. člen OZ.

(5) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradni list RS, št. 45/2008).

(6) Pri tem je bila pritožbenemu sodišču v oporo zbirka Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001. Primeri, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje v nadaljevanju so evidentirani pod številkami, kakor so označene v tej zbirki.