Jedro

Po 1. odstavku 184. člena ZPP lahko tožnik spremeni tožbo do konca glavne obravnave, v takem primeru zato ne velja prepoved navajanja novot iz 286. člena ZPP.

Uporabnina je po svoji naravi obogatitveni zahtevek, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe se zavrne in se ta sklep potrdi.

II. Sicer se pritožbi tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) z dne 16. 12. 2014. Nato je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku uporabnino v skupnem znesku 4.797,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2014 do plačila. V presežku (do zahtevanih 16.409,25 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti 676,18 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki, tožnik zoper sodbo, toženka pa zoper sklep in sodbo. Oba se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik predlaga razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, enako toženka, s tem da prvenstveno predlaga spremembo prve sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnik vztraja, da je upravičen do plačila uporabnine za nezakonito uporabo njegovega zemljišča, na katerem je bila zgrajena cesta. Zahtevani znesek je enak najemnini za uporabo primerljivega zemljišča, čemur toženka v prvem sojenju ni nasprotovala, zato tožniku teh trditev ni bilo treba dodatno konkretizirati. Če je že sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi domnevne nesklepčnosti tožbe, bi tožnika prej moralo opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago. Gre za sodbo presenečenja, ki ni ustavno dopustna. Sicer pa je že revizijsko sodišče ugotovilo, da bi tožnik sporno zemljišče lahko oddajal v najem, pa tega zaradi toženkine nezakonite posesti ni mogel. Po sodni praksi že sama kršitev lastninske pravice predstavlja prikrajšanje lastnika. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zemljišča ne bi mogel oddajati, ker je del tega že bil v naravi cesta oziroma obcestno telo. Vsekakor bi tožnik lahko zahteval najemnino od uporabe ceste, cesto bi lahko tudi enostransko zaprl in javnosti onemogočil njeno uporabo. Zaradi javnega interesa bi lahko zemljišče oddal tudi občini, dokler tožnika ne bi proti ustrezni odškodnini razlastila.

4. Toženka navaja, da sprememba tožbe ni bila smotrna in zato tudi ne dopustna. Tožnik za razširitev zahtevka ni imel nobene podlage v že zbranem procesnem gradivu. Sodišče svoje odločitve o dovolitvi tožbe ni ustrezno obrazložilo. Napačno je zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja. To je pričelo teči že marca 2004, ko je tožnik ugotovil, da gre za cesto na njegovem zemljišču. Ker v naslednjih petih letih ni terjal uporabnine, je njegova pravica zahtevati uporabnino prenehala. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Tožnik ni ponudil nobenega dokaza o svojem realnem in konkretnem prikrajšanju in o toženkini obogatitvi. Za kategorizacijo ceste je obstajal javni interes, poleg tega pa so cesto uporabljali občani brezplačno, zato toženka ni bila obogatena. Sodišče je kljub temu tožniku priznalo odmeno za uporabo njegovega zemljišča in jo v izreku sodbe poimenovalo uporabnina, čeprav mu je v resnici prisodilo zamudne obresti za čas od dejanskega odvzema nepremičnine do sklenitve pogodbe namesto razlastitve. Sodba je zato obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prisojeni znesek dejansko predstavlja odškodnino, medtem ko tožnik zahteva uporabnino. Sodišče je tako tožniku prisodilo nekaj, kar ni zahteval, in čeprav ni izkazal predpisanih predpostavk za obogatitveni zahtevek.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na nasprotnikovo pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

6. Toženkina pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni utemeljena, medtem ko sta obe pritožbi zoper sodbo utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep

7. Tožnik je v ponovljenem postopku zvišal svoj zahtevek za plačilo uporabnine in ga razširil tako, da je z njim zajel še obdobje do sklenitve pogodbe namesto razlastitve. Sodišče prve stopnje je takšno spremembo tožbe kljub toženkinemu nasprotovanju dovolilo, saj je ocenilo, da je smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Smotrnost je glede na naravo in trajanje tega spora očitna, zato je sodišču ni bilo treba podrobneje obrazlagati. Izpodbijani sklep je kljub temu mogoče preizkusiti. Sprememba tožbe je bila dopustna, saj ni povzročila spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Za obravnavanje spremenjene tožbe so bili torej izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 185. člena ZPP. Vprašanje utemeljenosti spremenjenega tožbenega zahtevka, ki ga izpostavlja toženka v pritožbi, ne vpliva na odločitev o dovolitvi spremembe tožbe. Po prvem odstavku 184. člena ZPP lahko tožnik spremeni tožbo do konca glavne obravnave, v takem primeru zato ne velja prepoved navajanja novot iz 286. člena ZPP. Sicer pa tožnik terja višjo uporabnino iz iste dejanske in pravne podlage kot doslej.

8. Toženka se torej neutemeljeno upira spremembi tožbe. Izpodbijani sklep je pravilen, zakonit in ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo v tem delu zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep o dovolitvi spremembe tožbe potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo

9. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju o uporabnini, ki jo terja tožnik zaradi protipravnega toženkinega posega v njegovo lastninsko pravico, ugotovilo, da tožnik ni dokazal realnega in konkretnega prikrajšanja zaradi neuporabe spornega dela njegovega zemljišča. Namesto zahtevane uporabnine mu je kot odmeno za uporabo njegovega zemljišča v obdobju, ki ga zajema tožba, prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine, o kateri sta se pravdni stranki sporazumeli v pogodbi namesto razlastitve z dne 17. 12. 2013. 10. Toženka utemeljeno nasprotuje takšni odločitvi, saj je sodišče prve stopnje z njo preseglo trditveno podlago tožbe in odločilo mimo tožbenega predloga. Tožnik je namreč zahteval plačilo uporabnine za neupravičeno uporabo svojega zemljišča v višini najemnine za primerljivo zemljišče, ne pa plačila zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za razlastitev. Neupoštevanje razpravnega načela iz 7. člena ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

11. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). Ugotovljene procesne kršitve v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Poleg tega je tudi dejansko stanje ostalo v postopku na prvi stopnji zmotno in nepopolno ugotovljeno, kot bo še obrazloženo v zvezi s tožnikovo pritožbo.

12. Nista pa podani očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne uporabe izraza „uporabnina“, ki se je sodišču prve stopnje primerila v izreku, je izpodbijano sodbo vseeno mogoče preizkusiti. Enako velja za zatrjevana nasprotja v njeni obrazložitvi, ki jih izpostavlja pritožba.

13. Toženkino vztrajanje pri ugovoru zastaranja je materialnopravno zmotno. Uporabnina, ki jo terja tožnik, je po svoji naravi obogatitveni zahtevek, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik skladno s tem pravilom terja uporabnino za čas petih let pred vložitvijo tožbe in od tožbe dalje. Res se po ustaljeni sodni praksi uporabnina določa po višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, kar pa ne pomeni, da je uporabnino mogoče enačiti z najemnino. Uporabnina zato ni občasna terjatev in zanjo ne velja pravilo iz 348. člena OZ, po katerem upnik po zastaranju pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve, izgubi pravico do plačila tako že zapadlih kot bodočih občasnih dajatev. Tožnikova pravica do uveljavljanja zahtevane uporabnine po navedenem še ni ugasnila, ne glede na to, kdaj je tožnik izvedel za protipravni toženkin poseg v svojo lastnino.

14. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je med pogoji za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po 198. členu OZ, ko nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, med drugim konkretno in realno prikrajšanje imetnika stvari. Napačna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik takšnega konkretnega prikrajšanja ni izkazal. S trditvijo, da je njegovo prikrajšanje zaradi toženkinega protipravnega posega enako višini najemnine za primerljivo zemljišče, je tožnik v zadostni meri konkretiziral svoje prikrajšanje. Vprašljivo pa je, ali je njegovo prikrajšanje tudi realno, vendar bi sodišče na to vprašanje lahko odgovorilo šele po izvedbi predlaganih dokazov. Tožnik je v ta namen že predlagal dokaz z izvedencem, ki pa ga je sodišče opustilo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da do zahtevane uporabnine ni upravičen. Čeprav se zdi malo verjetno, da bi tožniku uspelo oddati v najem sporni del zemljišča, ki ga zaseda cestno telo, pa mu glede na jasno stališče revizijskega sodišča v sklepu II Ips 213/2013 z dne 18. 9. 2014, da bi tožnik tudi ta del zemljišča lahko uporabljal oziroma dajal v najem, ni mogoče odrekati pravice, da to tudi dokaže. 15. Čeprav je za tožnikovo dejansko razlastitev obstajala javna korist, na katero se sklicuje toženka, se samo zaradi te okoliščine ne more uspešno upirati tožnikovemu obogatitvenemu zahtevku. Bistveno je namreč, kot izhaja iz revizijskega sklepa, da je nastanek javnega dobra šele sledil toženkinemu protipravnemu odvzemu tožnikove nepremičnine. Tudi dejstvo, da zdaj uporabniki sporne ceste za uporabo ne plačujejo, ni odločilno. Pri dokazovanju tožnikovega prikrajšanja pa bo vsekakor treba upoštevati, da je bil sporni del tožnikovega zemljišča že pred protipravnim posegom v tožnikovo lastnino v uporabi kot cesta. Vprašljivo je, ali je tožnik zato res upravičen do uporabnine v višini tržne najemnine, ali pa bi bilo ustreznejše nadomestilo v višini, ki se običajno plačuje za nepravo stvarno služnost oziroma služnost v javno korist. 16. Ker je po navedenem ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo tudi tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo še v zavrnilnem delu na podlagi 355. člena ZPP. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze v novem sojenju lažje, hitreje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe odpravilo omenjene pomanjkljivosti in dopolnilo dokazni postopek, da bo mogoče odgovoriti na nakazana vprašanja.

O stroških postopka

17. Razveljavitev sodbe vključuje tudi izrek o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje zato na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških vsega postopka pridržalo sodišču prve stopnje.