Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Podrejanje tujca pravnemu redu RS je nedefiniran pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer navedena zakonska določba postavlja standard za presojo razlogov za ta pravni standard na ravni domneve.
Sodišče sicer pritrjuje toženki, da je za delovno mesto prokurista potrebna določena kvalifikacija, vendar iz okoliščin obravnavanega primera ni mogoče sklepati, da se tožnik pred nastopom dela ne bo seznanil z vsemi podatki in znanji, potrebnimi za opravo njegovega dela, poleg tega je potrebno upoštevati, da ga bo v delo uvedel njegov oče, ki po njegovih navedbah že več let uspešno vodi svoje podjetje.
I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica številka 214-905/2014-18 z dne 20. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotavlja, da naj bi se tožnik zaposlil kot prokurist pri samostojnemu podjetju, pa ni seznanjen z naslovom sedeža samostojnega podjetnika, ne ve, kaj pomeni kratica s.p., ne pozna delavcev, zaposlenih pri samostojnem podjetniku, ne pozna posameznih določil pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil, ni še slišal za obrazec REK-1, ne pozna kolektivne pogodbe, ki velja za njegovo področje dela, prav tako mu tudi ni poznana veljavnost delovnega dovoljenja. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo pridobljeno dovoljenje za delo, kar predstavlja razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je razlog za zavrnitev prošnje za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje (6. alineja prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih, Uradni list RS, št. 50/2011 in naslednji, v nadaljevanju ZTuj-2).
2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi bilo potrebno upoštevati tudi druge okoliščine. Meni, da je neživljenjsko in nerazumno pričakovati, da bo, glede na to, da še nikoli ni bil v Sloveniji, poznal zakonodajo na področju gradbeništva in zaposlovanja. Pri očetu se namerava zaposliti kot prokurist, razumljivo pa je, da ga bo le-ta moral uvesti v delo in ga seznaniti z vsemi podrobnostmi v zvezi z delom in podjetjem ter nalogami, ki jih bo moral opravljati. Poudarja, da ima v Sloveniji delo zagotovljeno, saj ima njegov oče že več let uspešno gradbeno podjetje, ki ima poravnane vse davčne obveznosti do države, obstaja pa tudi možnost razširitve podjetja in zaposlitve novih delavcev. Tožnik si želi priti v Slovenijo in si pridobiti nova znanja ter se naučiti novega jezika, poleg tega pa hoče pomagati očetu. Meni, da je odločitev toženke diskriminatorna in predstavlja kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Razlogi, ki jih navaja toženka, ne morejo predstavljati podlage za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Toženka pa se tudi ni opredelila do navedb, ki jih je na zaslišanju podal tožnikov oče. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da tožniku izda prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.
3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.
4. Tožba je utemeljena.
5. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, po kateri se dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
6. Podrejanje tujca pravnemu redu RS je nedefiniran pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer navedena zakonska določba postavlja standard za presojo razlogov za ta pravni standard na ravni domneve. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje tujca, ta ocena pa mora biti posebej in razumno obrazložena.
7. Sporna ugotovitev toženke, da tožnik ne bo prebival v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo pridobljeno dovoljenje za delo, kar je razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu, temelji na ugotovitvah toženke, da tožnik na zaslišanju ni vedel, kaj pomeni kratica s.p., da ne pozna delavcev, zaposlenih pri samostojnemu podjetniku, da ne pozna podrobnosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi (plača, dopust, veljavnost), da ne razume slovenskega jezika, da še ni slišal za obrazec REK 1, da ne pozna kolektivne pogodbe, veljavne za njegovo področje dela, da mu ni poznana veljavnost dovoljenja za delo in da ne ve, kje je sedež podjetja, s čemer bi kot prokurist moral biti seznanjen.
8. Sodišče pritrjuje toženki, da bi bile navedene okoliščine v določenem primeru lahko razlog za domnevo, da tožnik ne bo prebival v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo pridobljeno dovoljenje za delo.
9. Vendar pa glede na ostale okoliščine v spisu sodišče meni, da v obravnavanem primeru ta domneva ni izkazana v zadostni meri, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.
10. Toženka se namreč ni opredelila do tožnikovih navedb in navedb njegovega očeta, da gre za podjetje, ki uspešno posluje že dvanajst let in ki ima občasno zaposlene delavce, da je nosilec podjetja tožnikov oče, ki dela zaradi bolezni ne zmore več sam, zato si želi, da bi v posel uvedel sina. Vse te okoliščine po presoji sodišča ne kažejo na to, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano delovno dovoljenje. Glede na navedbe, da tožnik še nikoli ni bil v Republiki Sloveniji in da vse zadeve v zvezi s pridobitvijo delovnega dovoljenja in dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji ureja njegov oče, ki ga je tožnik za to pooblastil, kar kaže na določeno zaupno razmerje, mu tudi ni mogoče očitati nepoznavanje obrazca REK-1 in kolektivne pogodbe ter posameznih določil pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil z očetom. Sodišče sicer pritrjuje toženki, da je za delovno mesto prokurista potrebna določena kvalifikacija, vendar iz okoliščin obravnavanega primera ni mogoče sklepati, da se tožnik pred nastopom dela ne bo seznanil z vsemi podatki in znanji, potrebnimi za opravo njegovega dela, poleg tega je potrebno upoštevati, da ga bo v delo uvedel njegov oče, ki po njegovih navedbah že več let uspešno vodi svoje podjetje.
11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala upoštevati tudi okoliščine, na katere je opozorilo sodišče. 12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).