Jedro

V podrejenem tožbenem zahtevku, ki ga tožnik opira na obogatitveno oziroma odškodninsko podlago, se odraža vrednost vsake premičnine, ki jo zahteva v primarnem tožbenem zahtevku. Pravilno je pritožbeno stališče, da tožnik ni bil dolžan za vsak posamezen predmet, premičnino, postaviti ločenega podrejenega denarnega zahtevka. S primarno uveljavljanim tožbenim zahtevkom je podal več zahtevkov za vrnitev premičnin v obliki enega tožbenega predloga, glede vseh stvari skupaj in hkrati glede vsake zahtevane stvari posebej pa je podal podrejen zahtevek, kot seštevek vrednosti posameznih premičnin, katerih izročitev zahteva. Ugoditev tožbenemu zahtevku za izročitev treh premičnin ne izključuje odločanja o podrejenem zahtevku glede preostalih vtoževanih premičnin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožniku izročiti mlinček za kavo znamke Gorenje, stepalnik znamke Gorenje in klimatsko napravo znamke Toshiba (I. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 3.363,74 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Procesnopravno zmotno je stališče sodbe, ki o podrejenem tožbenem zahtevku ni odločalo (to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe), oziroma ga je zavrnilo (če se upošteva zgolj izrek izpodbijane sodbe). Sodba delno ugodi primarno postavljenemu zahtevku in v takih primerih teorija in sodna praksa načeloma stojita na stališču, da se s podrejeno postavljenim tožbenim zahtevkom sodišče ne ukvarja. Za tak primer v predmetni zadevi ne gre. Tožnik je v 1. točki tožbenega zahtevka od toženke zahteval vrnitev točno določenih premičnih stvari (kot primarni zahtevek), v 2. točki (kot podrejen zahtevek) pa je zahteval plačilo denarnega zneska, ki ustreza denarni vrednosti teh stvari. Podrejen tožbeni zahtevek je tožnik utemeljil z uporabo določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma na podlagi odškodninske odgovornosti toženke (164. člen OZ) za primer, ko posamezne zahtevane stvari toženka ne bi več imela. V tabeli III. točke tožbe je navedel vrednost posamezne vtoževane premičnine, podrejen tožbeni zahtevek pa pomeni seštevek vrednosti vseh vtoževanih predmetov (ob izrecni navedbi vrednosti vsakega izmed njih). Tožnik je torej primarno podal več zahtevkov za vrnitev premičnin v obliki enega tožbenega predloga (vrnitev vsake stvari predstavlja ločen zahtevek v procesnem in materialnopravnem smislu), v nadaljevanju pa je glede vseh stvari skupaj in hkrati tudi glede vsake zahtevane stvari posebej podal podrejen zahtevek, kot seštevek vrednosti posameznih premičnin, ki jih zahteva. Zaradi delne ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku sodišču ni bilo treba odločati o podrejenem zahtevku glede vrednosti premičnin, katerih vrnitev je naložilo toženki, moralo pa bi odločati o njem v preostalem delu, glede ostalih premičnih stvari. V obrazložitvi sodbe (24. točka) je navedeno le, da v primeru delne ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku ni mogoče odločati o podrejenem tožbenem zahtevku. Tako ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ob upoštevanju dejstva, da je bilo prav tako naziranje odločilno za odločitev sodišča, da o podrejenem zahtevku sploh ne bo odločalo oziroma je podrejen zahtevek, glede na izrek, celo zavrnilo. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, katere premičnine so bile v stanovanju v trenutku, ko je tožnik izgubil posest stanovanja, temveč je ugotavljalo le, katere stvari toženka še ima. Tožnik stvari, ki naj bi jih toženka shranila v kletni prostor, ni prevzel oziroma do njih ni imel dostopa. Sicer pa iz sodbe ni jasno, na kakšni podlagi temelji njen zaključek, da je toženka stvari shranila v kletni prostor. V tem delu je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je z, ob tokratnem sojenju, še spornim (primarnim) tožbenim zahtevkom uveljavljal izročitev večjega števila premičnin, za katere je trdil, da so njegovo posebno premoženje (5. točka obrazložitve sodbe), s podrejeno uveljavljanim tožbenim zahtevkom pa plačilo vrednosti tistih premičnin, katerih izročitev ne bi bila možna (21.720,08 EUR).

6. Sodba ugodi (primarnemu) tožbenemu zahtevku za izročitev treh premičnin (mlinčka za kavo, stepalnika in klimatske naprave), zavrnilnega dela pa določno ne opredeli. Iz izreka zavrnilnega dela, ki se glasi: „Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače“, ni razvidno, na kaj se nanaša. 7. V pritožbenem postopku (pritožbo je vložil le tožnik) ostaja sporen (zavrnilni) del tožbenega zahtevka in odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku.

8. Izrek sodbe je nerazumljiv, preizkus sodbe ni mogoč. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP narekuje ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane odločitve. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti (1).

9. Po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP postane pravnomočen le izrek sodbe. Na pravnomočnost sodbe so stranke in sodišče vezane (320. člen ZPP). Ponovno odločanje o zadevi ni več dovoljeno in je spor rešen. V predmetnem primeru, glede na to, da je tožeča stranka uveljavljala primarni in podrejen tožbeni zahtevek, bi bila v izreku sodbe določna opredelitev zahtevka, ki mu sodišče ni ugodilo, še toliko bolj potrebna. Za povrh pa med strankama teče, kot ugotavlja sodba (8. točka obrazložitve), istovrsten spor, na podlagi (kasneje) vložene tožbe (tožba zaradi ugotovitve obstoja in velikosti skupnega premoženja pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I P 1110/2007) (2).

10. Sodišče prve stopnje bo ob ponovnem odločanju moralo odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka in odločiti še o podrejenem tožbenem zahtevku glede tistih premičnin, katerih vrnitve ne bo naložilo toženki. Sodba (v razlogih) sicer zavzame stališče, da ni podlage za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku (24. točka obrazložitve), s čimer pa pritožbeno sodišče ne soglaša, kot bo obrazložilo v nadaljevanju.

11. Po določbi tretjega odstavka 182. člena ZPP lahko tožeča stranka dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.

12. Tožnik je s (primarnim) tožbenim zahtevkom zahteval izročitev večjega števila posameznih (določno) opredeljenih premičnin, s podrejeno uveljavljanim tožbenim zahtevkom pa povračilo njihove vrednosti (seštevek vrednosti vseh vtoževanih premičnin), pri čemer je ocenil vrednost vsake zahtevane premičnine (tabela v III. točki tožbe).

13. Pritrditi je stališču pritožbe, da v obravnavanem primeru ugoditev (primarnemu) tožbenemu zahtevku za izročitev treh premičnin ne izključuje odločanja o podrejenem tožbenem zahtevku glede preostalih vtoževanih premičnin. Primer (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 668/2001 z dne 12. 9. 2002), na katerega se sodba sklicuje v oporo stališču, da o podrejenem tožbenem zahtevku ne sme odločati, če primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi le delno, s predmetno zadevo ni primerljiv (3). Po povedanem, kot pravilno navaja pritožba, sodba utemeljeno ni odločala o podrejenem zahtevku glede premičnin, za katere je ugodilo tožbenemu zahtevku za izročitev, glede preostalih premičnin pa bi moralo o njem odločiti. V podrejenem tožbenem zahtevku, ki ga tožnik opira na obogatitveno (190. člen OZ) oziroma odškodninsko (164. člen OZ) podlago, se odraža vrednost vsake premičnine, ki jo zahteva v primarnem tožbenem zahtevku. Pravilno je pritožbeno stališče, da tožnik ni bil dolžan za vsak posamezen predmet, premičnino, postaviti ločenega podrejenega denarnega zahtevka. S primarno uveljavljanim tožbenim zahtevkom je podal več zahtevkov za vrnitev premičnin v obliki enega tožbenega predloga, glede vseh stvari skupaj in hkrati glede vsake zahtevane stvari posebej, pa je podal podrejen zahtevek, kot seštevek vrednosti posameznih premičnin, katerih izročitev zahteva.

14. Utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka je bila odvisna od vprašanja, ali so bile zahtevane premičnine v posesti toženke (4), zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, katere premičnine so bile v stanovanju v trenutku, ko je tožnik izgubil posest stanovanja in kasneje. Slednje bo pomembno za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku.

15. Pritožbene trditve, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, zaenkrat (zaradi razveljavitve odločitve) ne terjajo odgovora.

16. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje za premičnine, glede katerih ne bo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, obravnava uveljavljan podrejen tožbeni zahtevek. Potem, ko bo preverilo popolnost in sklepčnost tožbe, naj izvede dokazni postopek in o njem odloči. 17. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo VS RS III Ips 100/2001 z dne 21. 3. 2002, sklep VDSS Pdp 922/2010 z dne 27. 1. 2011, sklep VSL II Cp 1204/2004 z dne 28. 9. 2005, sklep VSL I Cp 496/05 z dne 31. 8. 2005. (2) „Sodišče ugotavlja, da so dejansko premičnine, ki so predmet pravde pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I P 1110/2007, podobne premičninam, ki jih tožnik uveljavlja z vsebinsko enakim zahtevkom kot v tej pravdi, ne glede na to, da je tožnik v tej pravdi navedel drugačno vrsto spora in uveljavlja zahtevke tudi iz drugih pravnih podlag (na katere pa sodišče ni vezano) in bi šlo, če bi se ugotovila identiteta stvari, za litispendenco.„

(3) V zadevi VS RS II Ips 668/2001 je bilo primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Revizija je sicer delno zavrnila primarni tožbeni zahtevek, pri čemer je v razlogih navedlo, da niso izpolnjene predpostavke za odločanje o podrejenem zahtevku, ker bo tožeča stranka tudi po spremenjeni odločitvi pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, to pa izključuje njen denarni zahtevek za povračilo vrednosti te nepremičnine.

(4) Sodba zavzame stališče (23. točka obrazložitve), da tožnik ni uspel dokazati, da bi se zahtevani predmeti, razen klime, mlinčka za kavo in stepalnika, nahajali pri toženki.