Jedro

Oporočitelj je bil ob sestavi oporoke sposoben brati in s težavo tudi pisati in je sam podpisal oporoko, zato je bila zahteva za veljavnost pisne oporoke pred pričami, t. j. da oporočitelj zna brati in pisati, izpolnjena.

Ker tožniki niso določno navedli, o čem naj predlagani priči izpovedujeta, poleg tega pa niso navedli niti njunih imen, niti naslovov, kamor naj se ju vabi, se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do relevantnosti takega dokaznega predloga.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Prvotožeča, drugotožeča in četrtotožeča stranka morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 426,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke pred pričami pokojnega L. Č. z dne 10. 2. 2004. Odločilo je, da so tožniki dolžni toženki povrniti njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka in da so dolžni toženki povrniti njene stroške prve revizije, vložene v obravnavani zadevi. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da oporoka ni neveljavna iz razloga, ker je oporočna priča toženkina svakinja. Zavrnilo je tudi pritožbene navedbe v zvezi z oporočiteljevo oporočno nesposobnostjo, nesposobnostjo za branje in s pritiski pri oblikovanju oporočiteljeve poslednje volje. Glede na mnenje izvedenke, da oporočiteljeva bolezen ni vplivala na njegov razum in voljo v tem smislu, da ne bi bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja ali izraziti svoje volje, se sodišču ni bilo treba več ukvarjati z nadaljnjim zaslišanjem prič (lečečih zdravnikov). Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj jih ni zaslišalo, nima narave absolutne bistvene kršitve. Oporočiteljevo psihofizično stanje je bilo ugotovljeno z mnenjem izvedenke s področja nevropsihiatrije in ga ni mogoče izpodbijati z zaslišanjem lečečih zdravnikov, temveč le z drugim izvedencem. Zavzelo je še stališče, da prvega odstavka 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem lahko pisno oporoko pred pričami sestavi oseba, ki zna brati in pisati, ni mogoče razumeti tako, da je oporočitelj sam sposoben napisati oporoko.

3. Prvi tožnik, druga tožnica in četrta tožnica v reviziji uveljavljajo razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdijo, da so v tožbi predlagali zaslišanje lečečega zdravnika in sobnega zdravnika pokojnika in da bi ti dve priči lahko povedali, kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje pred smrtjo. Ker se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga ni opredelilo, niti ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo, je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče sodišča druge stopnje v zvezi s tema dokaznima predlogoma ni pravilno. Izvedenec lahko samo posredno na podlagi medicinske dokumentacije sklepa na oporočiteljevo psihofizično stanje, lečeči zdravniki pa lahko podajo svoja neposredna opažanja o zadnjih dneh pred njegovo smrtjo. Ker sodišče predlaganih prič ni zaslišalo pred pridobitvijo izvedenskega mnenja, sodišče druge stopnje pa se je s takim ravnanjem strinjalo, je bila ista kršitev ponovljena pred sodiščem druge stopnje. Nadalje iz izvedenskega mnenja in izpovedbe oporočne priče izhaja, da oporočitelj v času sestave oporoke ni bil sposoben sam napisati oporoke in je oporoka tudi iz tega razloga neveljavna. Glede na to, da je bila oporoka tedaj, ko je ena od oporočnih prič prišla k zapustniku, že napisana, je možno, da so se tedaj na njej tudi že nahajali podpisi sestavljalca oporoke, in bi bilo tudi iz tega razloga treba oporoko razveljaviti. Tožniki predlagajo, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede na to, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijska stališča o obstoju dejstev, drugačnih od tistih, ki so bila zavzeta v izpodbijanih sodbah, zato niso upoštevna.

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z oporočiteljevo sposobnostjo branja in pisanja ni utemeljen. Predpostavka za veljavnost pisne oporoke pred pričami je, da oporočitelj zna brati in pisati (prvi odstavek 64. člena ZD). Kot je Vrhovno sodišče navedlo že v sodbi II Ips 379/95 z dne 26. 3. 1997, na katero se sklicujejo tudi revidenti, je smisel določbe v tem, da oporočitelju omogoča dejanski nadzor nad tem, kar je storil, in mora biti zato sposoben svoje znanje branja in pisanja tudi uporabiti. Za dosego namena določbe ni nujno, da je oporočitelj ob sestavi pisne oporoke pred pričami v takem stanju, da je dejansko sposoben sam napisati oporoko.

8. Sodišči sta ugotovili, da je bil oporočitelj ob sestavi oporoke sposoben brati in s težavo tudi pisati in da je sam podpisal oporoko. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči pravilno zaključili, da je bila sporna predpostavka iz prvega odstavka 64. člena ZD izpolnjena. Te ugotovitve namreč omogočajo uresničitev zasledovanega namena določbe. Dejstvi, da je bil oporočitelj sposoben prebrati oporoko in je oporoko tudi sam podpisal, zadoščata za domnevo, da je oporočitelj poznal vsebino zapisa in da ga je – ob izpolnjenosti nadaljnjega pogoja, tj. izjave, da gre za njegovo oporoko – potrdil kot zapis svoje poslednje volje.

9. Na podlagi ugotovitev, da je oporoko po oporočiteljevem nareku napisala ena od oporočnih prič, da je oporočitelj tudi v navzočnosti druge priče izrecno izjavil, da premoženje po njegovi smrti dobi toženka in da je bila oporoka pred podpisovanjem v navzočnosti vseh treh, tj. oporočitelja in obeh prič na glas prebrana, sta sodišči pravilno zaključili, da so podane tudi druge predpostavke za veljavnost pisne oporoke pred pričami, ki jih določa prvi odstavek 64. člena ZD. Ker ZD ne zahteva, da bi bila oporoka tudi sestavljena v navzočnosti obeh oporočnih prič, so revizijske navedbe o možnosti, da je bila napisana pred prihodom druge oporočne priče, že iz tega razloga nepomembne. Trditev, da "se ne ve, na kak način se je z njo seznanil", pa je dvoumna – ni jasno, ali se nanaša na oporočitelja ali na oporočno pričo – vendar pa je v vsakem primeru v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč in zato neupoštevna.

10. Neutemeljen pa je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se izrecno res ni izreklo o dokaznih predlogih za zaslišanje zapustnikovega lečečega zdravnika in sobnega lečečega zdravnika v bolnišnici. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da taka opustitev nima narave absolutne bistvene kršitve, ker je bilo psihofizično stanje oporočitelja ugotovljeno z mnenjem sodne izvedenke s področja nevropsihiatrije, tega pa ni mogoče izpodbijati z zaslišanjem lečečih zdravnikov, temveč le z drugim izvedencem.

11. Sodišče je v dokazni sklep, sprejet na prvem naroku, sprejelo predlog za zaslišanje osebne zdravnice. Po zaslišanje strank in več prič je na naroku navedlo, da zaslišanje še drugih prič ni potrebno (si bo pa te dokaze "pridržalo") in da bo postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Po vročitvi izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenka zaključila, da je bil oporočitelj sposoben za razsojanje, so tožniki predlagali dopolnitev z odgovorom na vprašanje, ali je bil zmožen brati in pisati. Na zadnjem naroku niso imeli pripomb v zvezi z ugotovitvijo izvedenca glede oporočne sposobnosti; izrazili so le nestrinjanje z ugotovitvami glede sposobnosti za branje (predlagali so, naj se izvedenka o tem ponovno izjavi, niso pa predlagali novega izvedenca).

12. V načelu ima revizija prav, da izvedenec lahko samo posredno sklepa na psihofizično stanje osebe, lečeči zdravnik pa more podati svoja neposredna zapažanja o tem. Vendar pa tožniki dokaznih predlogov za zaslišanje lečečih zdravnikov niso postavili dovolj določno, da bi se bilo sodišče dolžno izreči o njuni relevantnosti. Upoštevaje 236. člen ZPP bi morali določno navesti, o čem naj predlagani priči izpovedujeta, tega pa niso storili. V zvezi s trditvami o oporočiteljevi nesposobnosti za razsojanje so navedli, da "bo podrobneje njegovo zdravstveno stanje in sposobnost razsojanja lahko opredelil izvedenec psihiater po vpogledu v medicinsko dokumentacijo o zdravljenju v zadnjih mesecih njegovega življenja." Med drugimi dokaznimi predlogi, ki so sledili navedbam o oporočiteljevi nesposobnosti in o sklenitvi oporoke pod prisilo, pa so navedli "zaslišanje lečečega zdravnika L. Č." in "zaslišanje sobnega – lečečega zdravnika L. Č. v SB na Ptuju". Gre zgolj za napoved dokaza z zaslišanjem prič, kar pa za dolžnost presoje relevantnosti dokaznega predloga s strani sodišča ne zadostuje. Ni namreč naloga sodišča, da ugotavlja, o čem bi mogla predlagana priča izpovedati. Poleg tega niti v tožbi niti kasneje, ko so bile pridobljene listine, iz katerih je bilo to razvidno, niso navedli imen zdravnikov, niti naslovov, kamor naj se ju vabi.

13. Glede na pritožbeno stališče (ponovljeno v reviziji), da bi izpovedba lečečih zdravnikov podala bolj natančno sliko o oporočiteljevem duševnem stanju, kot je to lahko storila izvedenka na podlagi medicinske dokumentacije, pa odgovor sodišča druge stopnje ni nepravilen, marveč le nepopoln. Revizija ima prav, da bi izpovedbi lečečih zdravnikov kljub temu, da sta zdravnika, imeli dokazno vrednost izpovedbe priče – in ne vrednost izvedenskega mnenja. S tem, ko ju sodišče ni zaslišalo, je lahko prišlo do tega, da je izvedenka podala mnenje na podlagi nezadostno raziskane dejanske podlage. Vendar pa bi bil to lahko razlog za nepopolnost izvedenskega mnenja, tega pa tožniki niti v postopku na prvi stopnji niti v pravnih sredstvih niso zatrjevali.

14. Po navedenem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožnikov za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Ker revidenti niso uspeli, so dolžni toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, poročilo stranki o odločitvi o reviziji, strošek za poštnino in davek na dodano vrednost. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 165). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.