Jedro

Pravico do nadomestila zaradi nege otroka lahko zavarovanec koristi samo šest mesecev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za podaljšanje bolniškega staleža zaradi nege njene hčere Š. Tožena stranka je namreč v postopku ugotovila, da je tožeča stranka že izkoristila vse možnosti do pravice do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana, ki ji ga omogoča zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je odločitev tožene stranke zanjo nevzdržna. Meni, da bi bil otrok, ki potrebuje pomoč staršev brez prekinitev, zaradi take odločitve še bolj prizadet, kot je. Zdravstvena dokumentacija v spisu namreč kaže, da je otroku potrebna stalna pomoč in nega, kar je bistveno za njegovo preživetje. Zato je nastala nemogoča situacija, ker odločitev tožene stranke ne ustreza dejanskemu stanju. Meni, da je še vedno upravičena do podaljšanja bolniškega staleža in da ji veljavni predpisi to omogočajo. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba tožena stranke odpravi.

V obširnem odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za priznanje pravic do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana. Po določbi 3. odstavka 30. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93 - ZZVZZ) lahko zdravniška komisija druge stopnje na predlog zdravniške komisije prve stopnje izjemoma podaljša trajanje pravice do nadomestila plače za nego otroka in sicer v primerih, ko je taka odsotnost potrebna zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja otroka oziroma v drugih izjemnih primerih, vendar pa taka odsotnost ne more biti daljša od šestih mesecev. Ker je iz podatkov v spisu tožene stranke razvidno, da je 6-mesečno pravico do nadomestila zaradi nege otroka, tožeča stranka že izrabila, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila njeni zahtevi za podaljšanje te pravice.

Sodišče mora tožnici pri tem samo pojasniti, da njene sicer človeško povsem razumljive zahteve, ob ugotavljanju zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke ne morejo biti pravno relevantne, saj predpisi lahko urejajo samo splošno pričakovane situacije, ne pa izjemnih, kakršnih je tožničina. Zato rešitve svojih problemov, ki jih je realno možno reševati samo mimo veljavnih predpisov, ne more pričakovati v postopkih, v katerih se, kot sicer tudi sama pravilno zaključuje, ugotavlja samo pravilnost uporabe veljavnih predpisov. Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.