Jedro

Med gostilničarjevim točenjem alkoholne pijače vinjenemu gostu in škodo, ki jo vinjeni gost povzroči drugemu gostu s kaznivim dejanjem, za katerega je bil pravnomočno obsojen, ni vzročne zveze

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdi.

II.

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glede drugotožene stranke spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji drugotožena stranka plača 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2005 dalje do plačila, zavrne.

III.

Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti 254,29 (dvesto štiriinpetdeset 29/100) EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe druge stopnje, od takrat dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 4.000,00 EUR odškodnine (2.750,00 EUR za telesne bolečine, 1.250,00 EUR za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2005 do plačila in ji povrniti 736,83 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje. V lokalu prvotožene stranke, ki je imela pri drugotoženi stranki zavarovano svojo civilno odgovornost, je prvotožena stranka v noči od 26. na 27.9.2002 točila alkoholne pijače vinjenemu gostu, ki je nato pred vrati gostinskega lokala z udarci in brcami telesno poškodoval tožečo stranko, za kar je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Poleg tega, da je dopuščala, da njeni zaposleni točijo alkoholne pijače vinjenim osebam, prvotožena stranka ni poskrbela za ustrezno redarsko službo in za varovanje svojih gostov, čeprav bi morala predvideti možnost nastanka škodnega dogodka. S svojim ravnanjem in opustitvijo je povzročila ugodne okoliščine, v katerih je prišlo do škode. V naklepnem kaznivem dejanju sodišče prve stopnje ni videlo pretrganja vzročne zveze med ravnanjem prvotožene stranke in škodo (telesne bolečine in strah v posledici zloma nosnih kosti in nosnega pretina s pomikom, zloma sklepnega odrastka spodnje čeljusti ter številne raztrganine in udarnine po različnih delih telesa). Višji tožbeni zahtevek za odškodnino za telesne bolečine (do 5.007,51 EUR) in za strah (do 2.086,46 EUR) ter v celoti tožbeni zahtevek za odškodnino 5.424,80 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.669,17 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, je zavrnilo.

Zoper sodbo prve stopnje sta se pritožili tožeča stranka, ki jo izpodbija v zavrnilnem delu in drugotožena stranka, ki jo izpodbija v obsodilnem delu. Glede prvotožene stranke, ki se ni pritožila, je sodba prve stopnje v obsodilnem delu postala pravnomočna. Toženi stranki sta navadna sospornika (195. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007), zato pritožba drugotožene stranke ne koristi prvotoženi stranki. Za vsako od njiju je mogoča različna odločba (glede na obstoj ali neobstoj zavarovanja odgovornosti, višine kritja, ipd.), zaradi česar ne pride v poštev določba 196. člena ZPP o enotnem sosporništvu.

Tožeča stranka, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni utrpela zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, kar bi utemeljevalo odškodnino. Zavzema se za višjo odškodnino za telesne bolečine in za strah.

Drugotožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP, predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilno bi naj bilo ugotovljeno, da gre za zavarovalni primer, ker je tožeča stranka predložila samo zavarovalno polico, sodišče prve stopnje pa drugotoženi stranki ni dopustilo predložiti splošnih pogojev zavarovanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil škodni dogodek predvidljiv, bi naj pomenila, da ni šlo za nepričakovan in od zavarovančeve volje neodvisen škodni dogodek, kar so pogoji za zavarovalni primer. Pritožba poudarja, da prvotožena stranka ni bila dolžna organizirati redarske službe. Le-ta ne bi mogla preprečiti M. napada pred vrati. Verbalni konflikt pred tem v lokalu je ustrezno pomiril natakar, ki mu je tožeča stranka zagotovila, da je vse v redu. Nepopolno bi naj bilo ugotovljeno, koliko je M., ki je že v lokal prišel vinjen, pred dogodkom tam popil in kako je to vplivalo na njegovo vedenje, kar bi lahko pojasnil le izvedenec psihiatrične stroke. Pritožba zato še posebej nasprotuje vzročni zvezi med točenjem alkoholnih pijač M. in škodo. Vinjena je bila tudi tožeča stranka, ki je M. še sama kupila pivo, zaradi česar bi ji bilo treba pripisati vsaj sokrivdo 50 %. Vsaka vzročna zveza pa je po mnenju pritožbe pretrgana za naklepnim škodnim ravnanjem. Pritožba nasprotuje tudi višini odškodnine, ki je po njenem mnenju odmerjena previsoko, brez 10 % pogodbenega samopridržaja. Pravdni stroški tožeče stranke bi naj bili priznani previsoko in nekritično, saj vsi niso bili potrebni.

Nobena pravdna stranka ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba drugotožene stranke je utemeljena.

Pritožba sicer nima prav, da tožeča stranka brez predložitve ali predlaganja pridobitve splošnih pogojev zavarovanja ne more dokazati zavarovalnega primera. Tožeča stranka je namreč že v tožbi navedla, da ima prvotožena stranka pri drugotoženi stranki sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti po polici št. ..., ki jo je (fotokopijo) tudi predložila. Iz nje je vidna zavarovalna vsota 4,000.000,00 SIT, ki s tožbenim zahtevkom ni bila prekoračena. Za zavarovanje pred odgovornostjo je po drugem odstavku 965. člena Obligacijskega zakonika - OZ (Ur. l. RS, št. 83/2001, 97/2007) značilno, da ima oškodovanec zoper zavarovalnico lastno pravico do odškodnine do zneska njene obveznosti. Po določbi prvega odstavka 922. člena OZ pa mora biti zavarovalni primer bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Trditve tožeče stranke temu niso nasprotovale. Če je imela drugotožena stranka kakšne dodatne ugovore glede na vsebino zavarovalne pogodbe, bi jih morala pravočasno navajati (prvi odstavek 286. člena ZPP) in dokazovati, da je morebiten odmik od določb XXVI. poglavja OZ v smislu 924. člena OZ dopusten. Tožeča stranka je že pred prvim narokom za glavno obravnavo trdila, da bi prvotožena stranka morala predvideti možnost nastanka škodnega dogodka, zato ne drži pritožbena navedba, da je bil ugovor izključitve odgovornosti zavarovalnice v primeru pričakovane škodljive posledice, postavljen po prvem naroku za glavno obravnavo, še pravočasen. Poleg tega se postavlja vprašanje, za kakšno krivdo svojih zavarovancev (zavarovanja krivdne odgovornosti sicer ne zanika) bi drugotožena stranka sploh odgovarjala, če zanika celo zavarovanje nezavedne malomarnosti. Res pa je, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 10 % samopridržaj, ki je viden iz zavarovalne police, saj sicer odločitev nasprotuje izvedenemu dokazu.

Utemeljene so druge pritožbene navedbe drugotožene stranke. Njen zavarovanec (prvotožena stranka) s točenjem alkoholnih pijač vinjenemu M. (ugotovljeno je bilo, da je pil pivo) ni povzročil telesnih poškodb tožeči stranki, pač pa je to storil M. z udarci pred vrati lokala, za kar je bil s sodbo Okrožnega sodišča v ..., opr. št. ... z dne 14.12.2004 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika RS (Ur. l. RS, št. 63/94 - 23/99). Po kazenski sodbi je bilo njegovo ravnanje naklepno, storjeno v prištevnem stanju (sodišče prve stopnje z vpogledom v kazensko sodbo ni ugotovilo niti zmanjšane prištevnosti). Po določbi 14. člena ZPP je pravdno sodišče, kadar odloča o tožbenem zahtevku na podlagi dejanskega stanja, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je to tudi upoštevalo, vseeno pa je zmotno sprejelo zaključek o vzročni zvezi. Točenje alkoholnih pijač vinjenim gostom je prepovedano (že v času škodnega dogodka je bila v 16. točki prvega odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, Ur. l. SRS, št. 16/74 - RS, št. 42/86, zagrožena denarna kazen za prekršek točenja alkoholne pijače pijani osebi), vendar med gostilničarjevim točenjem alkoholne pijače vinjenemu gostu in škodo, ki jo vinjeni gost povzroči drugemu gostu s kaznivim dejanjem, za katerega je bil pravnomočno obsojen, ni vzročne zveze. Vsaka vzročna zveza je pretrgana, če med ravnanje enega subjekta in škodo poseže drug samostojen dogodek, kakršen je kaznivo dejanje. M. sam odgovarja za svojo škodno dejanje, ne pa toženi stranki. Med prekrškom prvotožene stranke in škodo tožeči stranki ni naravne povezanosti vzroka in posledice, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na teorijo ratio legis vzročnosti, ki ne seže tako daleč. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na splošno znano dejstvo, da alkohol vpliva na psihofizično stanje človeka in njegovo obnašanje. Obravnavani škodni dogodek ni običajna posledica točenja alkoholnih pijač vinjenim gostom, ki s tem še ne izgubijo prištevnosti. Niso redki primeri vinjenih gostov v lokalih, vendar normalna posledica tega vseeno niso pretepi v lokalih. Podana ni niti vzročna zveza po teoriji advekatne povezanosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno štelo, da je med točenjem alkoholnih pijač M. in škodo tožeče stranke podana vzročna zveza, ki je eden od nujnih pogojev za krivdno odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ.

Pritožba dodatno utemeljeno opozarja na trditve tožeče stranke, da je M. ob 23.00 že v lokal prišel močno vinjen. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi zato tožeča stranka morala dokazovati, koliko je dodatno popiti alkohol vplival na njegovo vedenje. Ali se brez tega vinjeni M. ne bi sprl s tožečo stranko in je ne bi poškodoval? Ugotovljeno je bilo, da je tudi tožeča stranka prvotoženi stranki naročila, da M. postreže s pivom, kar ji sedaj očita.

Glede na ugotovljena dejstva sodišče prve stopnje nima prav, da bi morala prvotožena stranka pred dogodkom poklicati policijo in poskrbeti za odstranitev ter tako preprečiti možnost nastanka škode. Ugotovilo je namreč, da je ob prihodu natakarju zvijal roke, zaradi česar se mu natakar ni upal odreči postrežbo z alkoholnimi pijačami, vendar se je M. nato umiril in ni povzročal konfliktov. Kasneje sta se sprla s tožečo stranko, pa se je tudi ta spor pomiril in je tožeča stranka M. plačala pivo. Do škodnega dogodka ob 1.00 pred vrati lokala zato ni bilo razlogov za odstranitev M.. Čeprav je zapisalo, da je znan nasilnež, ni ugotovilo, da bi M. že kdaj prej povzročil incident v lokalu, ali da bi koga poškodoval. Sodišče prve stopnje je očitalo prvotoženi stranki, da ni organizirala redarske službe, ki bi preprečila incident. Pritožba utemeljeno opozarja, da po takrat veljavnem Zakonu o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. l. RS, št. 32/94-9/98) za gostinske organizacije ni bilo obvezno organiziranje službe varovanja. Prvotožena stranka jo je organizirala ob vikendih, ne pa med tednom, ko je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Tožeča stranka ni navedla razlogov, zaradi katerih bi prvotožena stranka morala redno organizirati redarsko službo. Morebitnih incidentov pred tem, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Obratovanje lokala ni povzročalo zbiranja velikega števila ljudi, v lokalu je bilo pred dogodkom do 30 ljudi, med katerimi ni bilo gneče, saj so vsi lahko sedeli. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pomenijo, da tožeča stranka ni dokazala, niti navedla relevantnih dejstev, da je opustitev redarske službe bila protipravna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obratovanje lokala ni predstavljalo nevarne dejavnosti in da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke po načelu vzročnosti (drugi odstavek 131. člena OZ).

Prisotnost redarjev bi verjetno preprečila incident, vendar jih prvotožena stranka ni bila dolžna organizirati. Tudi ne redarja pred vrati, kjer je M. tožečo stranko zahrbtno napadel. Sodišče prve stopnje je zapisalo tudi, da je natakar vrata zaklenil, vendar ni ugotovilo, da je škoda nastala zaradi tega, niti ni tožeča stranka kaj takega zatrjevala, pač pa le, da se po napadu ni mogla takoj vrniti v lokal, ker je natakar vrata odprl šele po daljšem trkanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče po 4. točki 358. člena ZPP pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko v celoti zavrnjen.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Iz gornjih razlogov je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ne da bi obravnavalo višino odškodnine. Tudi prvotožena stranka je tožbenemu zahtevku v celoti nasprotovala, čeprav se nato zoper obsodilni del sodbe prve stopnje ni pritožila.

Po spremembi sodbe prve stopnje glede glavne stvari med pritožbenima strankama, je pritožbeno sodišče odločilo glede njunih stroškov vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspešna je bila drugotožena stranka, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške 254,29 EUR sestavljajo potni stroški za prihod na pet narokov za glavno obravnavo (vrednost porabljenega avtomobilskega goriva za prevoženih 5 x po 250 km, skupaj 125,00 EUR, cestnina skupaj 54,00 EUR, sodna taksa za odgovor na tožbo 71,29 EUR in poštni stroški za odgovor na tožbo ter prvo pripravljalno vlogo 4,00 EUR). Pritožbenih stroškov drugotožena stranka ni priglasila.