Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo na ugotovitev, da je upnica dolžniku že v celoti vrnila zneske v višini razlike med bruto in neto zneski, ki jih je na podlagi sklepa o izvršbi prejela v višji višini, kot bi bila upravičena na podlagi izvršilnega naslova, in 465,37 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar je štelo, da je ugovor dolžnika neutemeljen. Takšno stališče je napačno. Utemeljenost ugovora v obsegu, v katerem je ta še bil predmet obravnave, je namreč odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bila izvršba za izterjavo zneskov, glede katerih je višje sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s sklepom o izvršbi sploh utemeljeno dovoljena. Za odgovor na to vprašanje pa ni bistveno, ali je upnica te zneske dolžniku že vrnila ali ne. To vprašanje bo lahko pomembno šele za presojo utemeljenosti morebitne nasprotne izvršbe, ki jo bo dolžnik lahko predlagal, če od upnice ne bo dobil povrnjenih vseh zneskov, ki jih je ta v izvršilnem postopku neutemeljeno prejela, o čemer pa bo mogoče odločati šele po dokončni odločitvi o tem, za izterjavo katerih zneskov denarnih terjatev je bila izvršba s sklepom o izvršbi (ne)utemeljeno dovoljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka spremeni tako, da zdaj v tem delu v celoti glasi: „II. Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 272/2021 z dne 19. 3. 2021 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo: - regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 128,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila, - regresa za letni dopust za leto 2018 v višini 134,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje do plačila in - denarnega povračila v višini 7.134,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020 dalje do plačila, razveljavi in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne.

III. Dolžnik mora upnici v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 22,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. Upnica mora dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 298,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Svoje stroške pritožbenega postopka upnica krije sama.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Ip 586/2021 z dne 24. 11. 2021 sklep sodišča prve stopnje I 272/2021 z dne 30. 6. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, delno razveljavilo, in sicer glede zavrnitve ugovora v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 128,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila, za izterjavo regresa za letni dopust za leto 2018 v višini 134,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje do plačila in za izterjavo denarnega povračila v višini 7.134,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020 dalje do plačila ter glede odločitve o stroških ugovornega postopka in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V novem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje presojalo le še utemeljenost ugovora zoper sklep o izvršbi v zgoraj navedenem obsegu, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo (točka II izreka) in dolžniku naložilo, da mora upnici povrniti stroške odgovora na ugovor v višini 1.791,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa kriti sam (točka III izreka). Z istim sklepom je pod točko I izreka tudi odločilo, da se izvršba za izpolnitev denarne obveznosti dolžnika ustavi.

2. Zoper tak sklep se je v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrnitvi ugovora in stroških ugovornega postopka (točki II in III izreka) po pooblaščencu pravočasno pritožil dolžnik. Navedel je, da je izvršilno sodišče upnici dodelilo več, kot ji pripada po pravnomočni in izvršljivi sodbi in je upnica tekom izvršilnega postopka v okviru rubeža denarnih sredstev pri banki tudi prejela več kot ji pripada. Izpostavil je, da je sodišče ustavilo le izvršbo glede izterjave denarne obveznosti in izrazil stališče, da bi bilo treba ustaviti tudi izvršbo za izterjavo nedenarne obveznosti. Polemiziral je z obrazložitvijo sodišča v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na izterjavo nedenarne obveznosti in poudaril, da v izreku sklepa o tem ni bila sprejeta nobena odločitev. Navedel je, da mu je upnica sicer vrnila določena denarna sredstva v višini 7.398,14 EUR, in sicer 128,79 EUR na račun regresa za letni dopust za leto 2017, 134,85 EUR na račun regresa za letni dopust za leto 2018 in 7.134,50 EUR na račun denarnega povračila. Ni pa mu vrnila tudi pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, ki na dan 16. 3. 2022 po njegovem izračunu znašajo 1.066,53 EUR. Grajal je odločitev o stroških, pri čemer je izpostavil, da je upnica v izvršbi terjala več, kot ji gre po sodbi, zaradi česar je moral dolžnik v postopku angažirati odvetnika, s čimer so mu nastali stroški. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov izhajalo iz predpostavke, da je upnica v postopku uspela v celoti, kar pa ne drži, saj je zahtevala več, kot ji dejansko in pravno gre. Višjemu sodišču je predlagal, naj odloči, kot je predlagal že v pritožbi z dne 12. 7. 2021, in da zavrne zahtevek upnice iz naslova nedenarne terjatve, tj. da mora dolžnik upnici obračunati bruto plače za obdobje od 7. 10. 2016 do 13. 2. 2020. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo tej nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je od dolžnikove banke 23. 3. 2021 prejela nakazilo 10.163,25 EUR in 24. 3. 2021 nakazilo 37.521,56 EUR, dolžniku pa je vrnila vsa preveč plačana sredstva skupaj z obrestmi, in sicer znesek 7.398,14 EUR dne 5. 1. 2022, 26. 1. 2022 pa še obresti od zneska 7.398,14 EUR, natekle od 24. 3. 2022 do 5. 1. 2022, ki znašajo 465,37 EUR. Nasprotovala je dolžnikovim stališčem glede obsega oziroma vsebine njegovih nedenarnih obveznosti. V zvezi z izvršilnimi stroški pa je izpostavila, da nobeni stroški ne bi nastali, če bi dolžnik svojo obveznost prostovoljno izpolnil. Poudarila je, da je nenamerno zahtevala več, kot je bila upravičena po sodbi, dolžnik pa je ugovor v zvezi s tem podal šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora. Ker je dolžnik kot delodajalec profesionalec, dolžnici ne more ničesar očitati zaradi nepravilne razmejitve med neto in bruto zneski. Glede na sorazmerno majhen uspeh dolžnika z ugovorom pa je tudi sicer utemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da mora svoje stroške kriti sam.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izvršilni naslov v predmetni zadevi predstavlja sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 406/2016 z dne 13. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 451/2020 z dne 5. 1. 2021. S sodbo z dne 13. 2. 2020 je bilo dolžniku, med drugim, pravnomočno naloženo, da je dolžan upnici plačati regres za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 804,96 EUR in regres za letni dopust za leto 2018 v bruto znesku 842,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska regresa za letni dopust, ki tečejo od 2. julija v posameznem letu do plačila (točka V. izreka sodbe z dne 13. 2. 2020), prav tako pa tudi, da mora upnici plačati denarno povračilo v višini 13.531,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 8 dneh.

6. Kot je višje sodišče obrazložilo že v sklepu I Ip 586/2021, je bila na podlagi predloga upnice s sklepom o izvršbi izvršba v korist upnice (med drugim) dovoljena za izterjavo denarne terjatve v višini celotnih zneskov regresa za leti 2017 in 2018 z zakonskimi zamudnimi o obrestmi od 2. julija 2017 oziroma 2. julija 2018 dalje ter celotnega zneska denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020 dalje, ki so bili v sodbi določeni kot bruto zneski, čeprav bi bila ob pravilni uporabi materialnega prava upnica na podlagi izvršilnega naslova upravičena le do neposrednega plačila ustrezno obračunanih neto zneskov (ter do neposrednega plačila zakonskih zamudnih obresti od teh neto zneskov) in ne do plačila celotnih v sodbi določenih bruto zneskov.1 Ker v izvršilnem naslovu za to ni podlage, tudi izvršbe v korist upnice ni mogoče dovoliti za izterjavo terjatev, ki presegajo neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Čeprav bi moralo izvršilno sodišče na to po uradni dolžnosti paziti tako ob dovolitvi izvršbe, ki jo sme dovoliti le za izterjavo terjatev, za katere je podlaga v izvršilnem naslovu, kot tudi ob odločanju o ugovoru, s katerim je dolžnik sklep o izvršbi izpodbijal v celoti, in sicer četudi dolžnik tega dejstva v ugovoru ni posebej izpostavil (2. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ)2, se s tem vprašanjem v sklepu o ugovoru z dne 30. 6. 2021 ni ukvarjalo. Višje sodišče je zato s sklepom I Ip 586/2021 sklep z dne 30. 6. 2021 razveljavilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor glede izterjave zneskov v višini razlike med bruto zneski regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter denarnega povračila, glede katerih je bila dovoljena izvršba, in zneski regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter denarnega povračila, ki jih je kot neto zneske, do plačila katerih je upravičena upnica, v pritožbi zoper sklep z dne 30. 6. 2021 navedel dolžnik3, in glede odločitve o stroških ugovornega postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ob tem je sodišče prve stopnje napotilo, da, potem ko upnici omogoči, da se o navedbah dolžnika še izjavi, preizkusi utemeljenost dolžnikovih navedb o višini neto zneskov iz naslova regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter denarnega povračila, do plačila katerih naj bi bila upravičena upnica, in v okviru vnovičnega odločanja o ugovoru v zvezi s terjatvami, glede katerih je višje sodišče sklep o ugovoru razveljavilo, ponovno odloči o utemeljenosti izdaje sklepa o izvršbi.

7. Upnica v novem sojenju navedbam dolžnika o višini zneskov, glede katerih je bila izvršba neutemeljeno dovoljena, ni nasprotovala, ampak je, nasprotno, ker je v okviru izvrševanja sklepa o izvršbi pri banki še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi denarno terjatev, za izterjavo katere je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba, dobila v celoti poplačano, zneske v višini glavnic (tj. 128,79 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017, 134,85 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2018 in 7.134,50 EUR iz naslova denarnega povračila) dolžniku prostovoljno vrnila, in sicer z nakazilom 5. 1. 2022, kar med strankama ni sporno. Prav tako je z nakazilom 26. 1. 2022 dolžniku vrnila znesek 465,37 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.134,50 EUR, obračunanih za obdobje od 24. 3. 2021 do 5. 1. 2022. 8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo na ugotovitev, da je upnica dolžniku že v celoti vrnila zneske v višini razlike med bruto in neto zneski, ki jih je na podlagi sklepa o izvršbi prejela v višji višini, kot bi bila upravičena na podlagi izvršilnega naslova, in 465,37 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar je štelo, da je ugovor dolžnika neutemeljen. Takšno stališče je napačno. Utemeljenost ugovora v obsegu, v katerem je ta še bil predmet obravnave,4 je namreč odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bila izvršba za izterjavo zneskov, glede katerih je višje sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s sklepom o izvršbi sploh utemeljeno dovoljena. Za odgovor na to vprašanje pa ni bistveno, ali je upnica te zneske dolžniku že vrnila ali ne. To vprašanje bo lahko pomembno šele za presojo utemeljenosti morebitne nasprotne izvršbe, ki jo bo dolžnik lahko predlagal, če od upnice ne bo dobil povrnjenih vseh zneskov, ki jih je ta v izvršilnem postopku neutemeljeno prejela, o čemer pa bo mogoče odločati šele po dokončni odločitvi o tem, za izterjavo katerih zneskov denarnih terjatev je bila izvršba s sklepom o izvršbi (ne)utemeljeno dovoljena.5 Glede na že zgoraj obrazloženo ugotovitev, da je bila s sklepom o izvršbi neutemeljeno, brez podlage v izvršilnem naslovu, dovoljena izvršba za izterjavo zneskov, ki presegajo neto zneske terjatev iz naslova regresa za leti 2017 in 2018 in denarnega povračila, in glede na to, da med strankama niti ni sporno, da presežek iz naslova regresa za leto 2017 znaša 128,70 EUR, presežek iz naslova regresa za leto 2018 znaša 134,85 EUR, presežek iz naslova denarnega povračila pa 7.134,50 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe 58. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ in drugim odstavkom 55. člena ZIZ v tem obsegu ugovoru ugoditi in sklep o izvršbi tako glede dovolitve izvršbe za izterjavo navedenih terjatev kot tudi glede dovolitve izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od teh terjatev razveljaviti in predlog za izvršbo v tem delu kot neutemeljen zavrniti.

9. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v točki II izreka spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi v opisanem obsegu, v katerem je bila izvršba neutemeljeno dovoljena, razveljavilo ter predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Za pritožbeno presojo izpodbijanega sklepa niso bistvene dolžnikove navedbe, ki se nanašajo na izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve. V zvezi z dovolitvijo izvršbe za izterjavo nedenarne terjatve je namreč sklep o izvršbi že postal pravnomočen, saj dolžnik v tem delu s pritožbo zoper sklep z dne 30. 6. 2021 odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora ni izpodbijal.6 O ugovoru je bilo torej v tem delu pravnomočno odločeno že s sklepom z dne 30. 6. 2021 in presoja utemeljenosti ugovora v tem delu ni bila več predmet odločanja v ponovljenem postopku.

11. Glede na spremenjeno odločitev o ugovoru je bilo treba na novo odločiti tudi o stroških ugovornega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da je dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi izpodbijal celoten sklep o izvršbi, uspel pa je le glede izterjave denarne terjatve v višini 7.398,14 EUR, torej v deležu 16,87 % (7.398,14:43.845,02=0,1687). Višje sodišče je zato dolžniku v prvem postopku odločanja o ugovoru, v katerem je bil predmet preizkusa celoten sklep o izvršbi, priznalo 16,87% potrebnih stroškov, saj je štelo, da mu je upnica, ki je v svojo korist neutemeljeno izterjevala zneske v celotni bruto višini, čeprav za to v izvršilnem naslovu ni bilo podlage, stroške potrebnega ugovora v tem obsegu neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pri tem je kot potrebne za ugovorni postopek štelo stroške sestave ugovora v višini 800 točk (tar. št. 27/6 Odvetniške tarife - OT7), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 480 EUR, 2% materialnih stroškov v višini 9,60 EUR in 22% DDV v višini 107,71 EUR, skupaj 597,31 EUR. Dolžnik je na račun teh stroškov upravičen do povrnitve 16,87 % od tega zneska, torej 100,77 EUR. Višje sodišče je upnici v prvem postopku odločanja o ugovoru priznalo 800 točk za sestavo odgovora na ugovor, 2% materialnih stroškov in 22% DDV, kar prav tako znaša 597,31 EUR. Pri tem je štelo, da je bilo glede na upničin uspeh za postopek potrebnih 83,13% teh stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ), kar znaša 496,54 EUR.

12. Ker je višje sodišče s sklepom I Ip 586/2021 odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo, je treba v sklopu odločitve o stroških ugovornega postopka odločiti tudi o teh stroških. Dolžnik je s pritožbo zoper sklep z dne 30. 6. 2021 ta sklep izpodbijal le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje izvršbo neutemeljeno dovolilo za izterjavo celotnih bruto zneskov iz naslova regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter denarno povračilo (tj. glede zneska 7.398,14 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sporen je bil torej le ta znesek, zaradi česar ta znesek predstavlja podlago za odmero pritožbenih stroškov. Višje sodišče je dolžniku v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 30. 6. 2021 priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 400 točk (tar. št. 27/6 OT v zvezi s tar. št. 18 OT; glede na pritožbeno sporno vrednost (7.398,14 EUR = 12.330 odvetniških točk) pa pooblaščenec dolžnika ni upravičen do plačila nagrade v presežku nad 400 točk), 2% materialnih stroškov v višini 8 točk, kar skupaj znaša 244,80 EUR in 22% EUR DDV v višini 53,86 EUR, skupaj 298,66 EUR. Ker je dolžnik glede na končno odločitev o ugovoru, ki jo je višje sodišče sprejelo s predmetnim sklepom, s pritožbo v celoti uspel in gre za stroške, ki mu jih je upnica neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ), je upravičen do povrnitve celotnega zneska navedenih stroškov, upnica pa mora svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 30. 6. 2021, v katerem ni bila uspešna, kriti sama.

13. V novem postopku odločanja o ugovoru je bila predmet presoje le še utemeljenost ugovora v delu, v katerem je višje sodišče zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v nov postopek (tj. glede izterjave denarne terjatve 7.398,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Dolžnik je v tem delu z ugovorom v celoti uspel in je upravičen do povrnitve celotnih stroškov, ki so mu v ponovljenem postopku odločanja o še nerešenem delu ugovora utemeljeno nastali. Višje sodišče mu je kot take priznalo stroške vloge, ki jo je po pozivu sodišča vložil 11. 1. 2022, in sicer kot stroške obrazložene vloge, vložene v postopku izvršbe za uveljavitev denarne terjatve na denarno terjatev dolžnika (dolžnikova denarna sredstva pri OPP) v višini nagrade za sestavo te vloge (prva alineja tar. št. 27/7 OT), tj. 100 točk (25% od 400 točk), 2% materialnih stroškov v višini 2 točki, kar skupaj znaša 61,20 EUR in 22% DDV v višini 13,46 EUR, skupaj 74,66 EUR. Dolžniku pa ni priznalo nagrade za sestavo vloge nad zneskom 400 točk, saj glede na vrednost spornega predmeta, ki je še bil predmet odločanja v ugovornem postopku, in glede na naravo vložene vloge, ki je ni mogoče opredeliti kot pravno sredstvo, ampak zgolj kot obrazloženo vlogo, za to v določbah OT ni podlage. Prav tako mu ni priznalo nagrade za konferenco s stranko, saj je plačilo za to opravilo zajeto že v nagradi za sestavo vloge. Sodišče dolžniku kot potrebnih stroškov ponovljenega ugovornega postopka tudi ni priznalo stroškov, nastalih v zvezi s sestavo vloge, vložene 14. 2. 2022, saj v tej vlogi dolžnik ni podal nobenih za odločanje o ugovoru relevantnih navedb, ampak zlasti navedbe v zvezi z izvršbo za izterjavo nedenarnih terjatev, kar pa ni bilo predmet ponovnega odločanja o ugovoru. Upnica, ki v ponovljenem postopku odločanja o ugovoru (oziroma delu ugovora) ni bila uspešna in njenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ), mora svoje stroške, ki so ji v tem postopku nastali (tj. stroške vlog z dne 10. 1. 2022 in 9. 2. 2022), kriti sama.

14. Po obrazloženem je torej dolžnik upnici dolžan povrniti 496,54 EUR stroškov ugovornega postopka, upnica pa dolžniku 474,09 EUR stroškov ugovornega postopka. Po pobotu navedenih terjatev je dolžnik upnici dolžan povrniti 22,45 EUR stroškov ugovornega postopka. Višje sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka spremenilo tako, da je dolžniku v plačilo namesto zneska 1.791,93 EUR naložilo znesek 22,45 EUR, za primer zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

15. Višje sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških predmetnega pritožbenega postopka. Pri tem je upoštevalo, da je dolžnik s pritožbo v celoti uspel, zaradi česar je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, saj gre za stroške, ki mu jih je upnica z neutemeljeno vloženem predlogom za izvršbo za izterjavo zneska 7.398,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče je, upoštevaje pritožbeno sporno vrednost 7.398,14 EUR, dolžniku priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 400 točk (tar. št. 27/6 OT v zvezi s tar. št. 18 OT; glede na pritožbeno sporno vrednost pooblaščenec dolžnika ni upravičen do plačila nagrade v presežku nad 400 točk), 2% materialnih stroškov v višini 8 točk, in 22% EUR DDV, skupaj 298,66 EUR. V primeru zamude s plačilom, mora upnica dolžniku od navedenega zneska plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od nastopa zamude dalje (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Upnica, ki v pritožbenem postopku ni bila uspešna in njenih stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnih za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ), mora te stroške kriti sama.

1 Dolžnik pa je bil dolžan v korist upnice od v sodbi določenih bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, skladno z veljavnimi predpisi, pri čemer do prejema teh zneskov ni upravičena neposredno upnica, ampak se nakažejo na ustrezne račune za plačilo teh dajatev (tako tudi dr. Martina Šetinc Tekavc: Izvršba sodb, izdanih v individualnih delovnih sporih, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 181 in nasl.; mag. Špela Sever Mlinarič: Dileme delavcev in njihovih pooblaščencev glede tožbe na plačilo plače in s tem povezane izvršbe sodb delovnega sodišča, Pravosodni bilten št. 1/2017, str. 187 in nasl; VSM sklep I Ip 872/2017; VSM sklep I Ip 836/2017). 2 Prim. VSL sklep II Ip 774/2016 , VSM Sklep I Ip 618/2020, VSL sklep III Ip 4137/2016. 3 Tj. iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 za znesek 128,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila, iz naslova regresa za letni dopust za leto 2018 za znesek 134,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje do plačila in iz naslova denarnega povračila za znesek 7.134,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020 dalje do plačila. 4 Ker je dolžnik sklep z dne 30. 6. 2021, s katerim je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi v celoti razveljavljen, izpodbijal le glede dovolitve izvršbe za izterjavo denarnih terjatev, navedenih pod opombo 3, in je višje sodišče citiranih sklep glede odločitve o ugovoru razveljavilo le v tem obsegu in glede odločitve o stroških ugovornega postopka, je sklep o izvršbi v zvezi s sklepom z dne 30. 6. 2021 glede dovolitve izvršbe za izterjavo ostalih denarnih terjatev in izvršbe za izterjavo nedenarnih terjatev že postal pravnomočen in ni bil več predmet presoje niti v postopku ponovljenega odločanja o delu ugovora niti ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. 5 Kot izhaja iz navedb strank, je med njima v zvezi s tem sporno, ali je upnica dolžniku z nakazilom 465,37 EUR v celoti vrnila tudi zneske, ki so mu bili odtegnjeni in upnici nakazani iz naslova poplačila terjatve zakonskih zamudnih obresti od zneskov regresa oziroma denarnega povračila, glede izterjave katerih je bila izvršba neutemeljeno dovoljena. 6 Glej točko 4 obrazložitve sklepa I Ip 586/2021. 7 Ur. l. RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015.