Jedro

Ker delavec na delovnem mestu o manjku upravnih kolekov ni obvestil delodajalca, ampak je porabo kolekov lažno prikazoval za dejanja, ki jih ni opravil, je storil naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Prekluzivni 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR je začel teči z dnem, ko je delodajalec z delavcem opravil neformalni razgovor glede manjka kolekov in ne šele z opravljenim zagovorom po 2. odstavku 83. člena ZDR.

Izredna odpoved PZ je bila podana pravočasno, saj datum vročitve odpovedi delavcu ni odločilen. Ker tožniku vročena odpoved ni bila datirana, je potrebno šteti, da je bila podana najkasneje na dan oddaje na pošto, kar pa je bilo opravljeno v 15-dnevnem roku od seznanitve z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod istimi pogoji, kot pred odpovedjo ter mu izplačati neizplačane plače od 28.3.2003 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila. Obenem pa sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi v celoti njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določilo 2. alinee 1. odst. 111. čl. (novega ZDR) v zvezi z določilom 1. odst. 31. čl. in 35. čl. ZDR ter na določilo

2. odst. 110. čl. ZDR.

Po določilu 2. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Tožnik tako trdi, da je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok, saj se je z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanila meseca februarja 2003 in ne šele v mesecu marcu 2003, po opravljenem razgovoru z delavcem - tožnikom, kot je na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke G. T. menilo sodišče. Pri tem poudarja, da sodišče ni vezano na napotilo pritožbenega sodišča in lahko odloči tudi kako drugače, seveda upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Ni mogoče trditi, da so delodajalcu v vsakem primeru znani razlogi za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele po opravljenem razgovoru z delavcem, v konkretnem primeru so mu bili razlogi znani še preje. Tožena stranka je tožnika dne 14.3.2004 povabila na razgovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (za dne 26.3.2004) in sicer na podlagi 2. odst. 83. čl. ZDR, kar dokazuje, da je bila že takrat odločena tožniku odpovedati delovno razmerje, in je torej morala biti seznanjena z razlogi za to. Tožnik takrat svoje izjave še ni podal, ker ta datira z dnem

14.3.2004. Tožnika pa je tožena stranka že dan prej, torej

13.3.2004 klicala na razgovor in mu očitala nepravilnosti, ki so razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar prav tako dokazuje, da je bila že takrat seznanjena z nepravilnostmi, ki mu jih očita. Navedeno dokazuje, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez datuma, ki mu je bila vročena

3.4.2004, izdala po preteku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in je tako zamudila zakonsko določen rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi sodišče štelo, da je tožena stranka izvedela za vse razloge šele

13.3.2004 ali celo 14.3.2004, bi moralo ugotoviti, da je bila odpoved dana prepozno.

Glede materialnih razlogov nasprotuje tožnik ugotovitvi, da naj bi bilo njegovo ravnanje naklepno, in da naj bi z njim huje kršil pogodbeno obveznost. Tožniku se je nekaj podobnega v preteklosti pri toženi stranki že primerilo, in ko je toženo stranko seznanil s primanjkljajem cigaret v skladišču, ga je ta neutemeljeno premestila na nižje delovno mesto. Tožnik se je tako upravičeno bal, da se kaj takega oz. podobnega ne bi zgodilo tudi v konkretni zadevi, in je zato postopal tako, kot je. Navedenemu dogodku bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo oz.

pozornost in v njem iskati razlog za tožnikovo ravnanje. Če bi delodajalca seznanil z manjkom kolekov, kot je to storil pred leti v primeru manjka cigaret, je utemeljeno pričakoval, da bi bil spet vsaj premeščen na nižje delovno mesto. Vsekakor pa to dejstvo še ne pomeni, da je tožnik kriv za manjko, niti ni najmanjšega dokaza ali celo indica, da bi šlo za naklepno ravnanje.

Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je v zadevnem primeru tožena stranka dokazala, da je odnos zaupanja med delavcem in delodajalcem porušen, ker naj bi bila ta ocena prepuščena delodajalcu in ne preostalim zaposlenim delavcem, in da naj bi bilo bistveno bolj pomembno mnenje, ki ga je o strogosti ravnanja tožene stranke imel delodajalec (ki ga je izrazil preko T.), kot pa preostali delavci. T. je vsekakor imel interes, da je izpovedal v njegovo škodo.

Sodišče bi moralo večjo težo pokloniti pričevanjem tožnikovih sodelavcev, ne pa, da jih je zavrnilo kot manj pomembne. Tako je tožnik prepričan, da je delovno razmerje mogoče nadaljevati, še posebej ob dejstvu, da so v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi tisti, ki so si koleke prilastili. Očitno je namreč, da si je predmetne kolke prilastil nekdo od njegovih sodelavcev, delodajalec pa se je odločil preganjati zgolj njega (izrecno zato, ker je sam po sebi štel, da je njegova odgovornost objektivna, saj je bil vodja oddelka), ni pa se podrobneje spuščal v preiskovanje, kdo bi lahko odtujil kolke. Očitno je to toženi stranki vseeno, ker pač temu elementu delovnega razmerja ne daje takšne pozornosti, zato je še toliko bolj neverjetna izjava, da je razmerje do tožnika porušeno. Porušeno bi moralo biti tudi razmerje do neznanega zaposlenega ali zaposlenih, ki so si prilaščali koleke, vendar temu ni tako. Tožena stranka se niti ni poglobila v to, kdo od njenih zaposlenih si je prilaščal koleke, niti ni s tem v zvezi opravila interne preiskave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, in s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožnik pa v pritožbi ni podal nobenega dokaza, ki bi vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev, da je tožnik po ugotovitvi, da so mu koleki zmanjkali, nedvomno nepravilno ravnal, ko o tem ni obvestil tožene stranke. S tem je seveda kršil obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje delovnih obveznostih in o nevarnosti nastanka materialne škode po

34. čl. ZDR/2002 (Ur.l. RS št. 42/2002). Delodajalec sme delavcu izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če ima kršitev znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR), ali pa v primeru, da je ob hudi kršitvi podana hujša oblika krivde - huda malomarnost ali naklep (2. alinea 1. odst. citirane določbe zakona). Tožnik je s tem, ko je vpisoval uporabo kolekov za dejanja, ki jih ni opravil, nedvoumno ravnal naklepno. Lažno prikazovanje porabe kolekov pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, glede na T. oceno o teži kršitve, kot za hudo kršitev delovne obveznosti po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR.

Tožnik je s svojim ravnanjem kršil dolžnost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu po 1. odst. 31. čl. ZDR, kakor tudi prepoved škodljivega ravnanja po 35. čl. ZDR.

Na podlagi 2. odst. 110. čl. ZDR mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor v smislu 2. odst. 83. čl. ZDR dne 26.3.2003 (na podlagi vabila z dne 14.3.2003). Že pred opravljenim zagovorom pa je imela tožena stranka s tožnikom razgovor dne 13.3.2003, nakar je tožnik podal še pisno pojasnilo z dne 14.3.2003. Tožena stranka je tako razloge za izredno odpoved ugotovila že 14.3.2003, ne šele po opravljenem zagovoru. Izredno odpoved, ki sicer nima datuma, je tožena stranka podala najkasneje 27.3.2003. Iz kopije povratnice je namreč razbrati tudi, da je bila izredna odpoved oddana na pošti 27.3.2003, vročitev tožniku pa je bila opravljena 3.4.2003. Predvsem pa pritožbeno sodišče opozarja, da datum vročitve izredne odpovedi delavcu ne more predstavljati datuma podaje izredne odpovedi, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik v pritožbi. S tem v zvezi tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da izredna odpoved ni bila podana znotraj 15-dnevnega roka iz 2. odst. 110. čl. ZDR.

Glede nadaljevanja delovnega razmerja pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je v majhni filiali zaupanje pri delu pomembno za dobre odnose med delavci in kvalitetno delo ter, da bi bil ukrep premestitve na drugo delovno mesto umesten le v primeru, če tožnik ne bi ponarejal internih listin. Zaradi tega mu tožena stranka utemeljeno ne more več zaupati. Odnos zaupanja med delavcem in delodajalcem je zelo pomemben, v navedenem primeru pa je tožena stranka dokazala, da je to razmerje porušeno. Ocena, ali je kršitev delovne obveznosti tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je pridržana na delodajalcu in ne preostalim zaposlenim delavcem. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je mnenje, ki sta ga o strogosti tožene stranke imeli preostali delavci, bistveno manj pomembno od mnenja tožene stranke, ki ga je mogoče zagotoviti s pričanjem T., in s tako ugotovitvijo in s takim stališčem soglaša pritožbeno sodišče. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno v tej zadevi upoštevalo tudi tožnikovo pojasnilo, da je manjko kolekov hotel prikriti zaradi slabih izkušenj iz prejšnjih let, ko so mu kot vodji carinskega skladišča zmanjkale dve do tri palete cigaret, in se ga je obravnavalo kot krivca, kot tudi njegovo trditev, da se s svojim ravnanjem ni okoristil. Slaba izkušnja dogodka izpred let, tožnikovega ravnanja z ozirom na težo in na razlog kršitve, ne more opravičiti. Če bi bilo tožniku dokazano, da si je koleke prilastil, bi bila kršitev nedvoumno še težja, ker bi pomenila tudi kaznivo dejanje, vendar odpoved kot ukrep delodajalca ni pridržana le kot sankcija za primer, ko delavec stori kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene navedbe utemeljene. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.