Jedro

Revizijske trditve o procesnih kršitvah se morajo določno nanašati na ravnanje sodišča, ki naj bi pomenilo zatrjevano procesno kršitev.

Izrek

Revizija se zavrže glede zahtevka zaradi izpraznitve stanovanja, v ostalem delu pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da izpraznita trisobno stanovanje v Ljubljani z garažo v izmeri 11 m2, in ga praznega stvari ter oseb izročita tožnici ter plačata tožnici 924.434,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2001 dalje in pravdne stroške. Zavrnilo pa je zahtevek iz nasprotne tožbe za sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje.

2.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.

Toženca sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov "zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka". Sodba pritožbenega sodišča je revizijsko izpodbijana glede zahtevka zaradi izpraznitve stanovanja in nasprotne tožbe. Stališče tožencev je, da sodišče ni pravilno upoštevalo njunih trditev o pretrganju zastaranja v zvezi z zahtevkom zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanje. Toženca sta se namreč sklicevala na "obljubo tožeče stranke k sklenitvi pogodbe", ki naj bi predstavljala pripoznavo dolga. Toženca sta vsekakor dobila jasna, določna in nepogojna zagotovila, da bo pogodba z njima sklenjena in je bila težava le v tem, da pri tožnici niso našli ustrezne dokumentacije. Toženca sta bila zaradi tožničinih zagotovil prepričana, da jima ni treba vlagati tožbe. Vložen je bil namreč zahtevek za odkup stanovanja, ta zahtevek pa ni bil nikoli zavrnjen. Toženca tudi nista "iz krivdnih razlogov bila v stanovanju brez pravnega naslova". Dogovorjeno je bilo, da bo uporabnina plačana skupaj s kupnino za stanovanje, ker naj bi toženca pridobila en kredit za celotni denarni znesek. Toženca predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje.

4.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

O (ne)dovoljenosti revizije:

6.

Tožnica je v tožbi označila le vrednost zahtevka za plačilo uporabnine. Ta zahtevek je denarni in je ob vložitvi tožbe znašal 1.596.675,37 SIT. Glede nedenarnega zahtevka za izpraznitev stanovanja, sporna vrednost v tožbi ni bila določena, prav tako pa tudi toženca nista zahtevala ugotovitve vrednosti spornega predmeta v zvezi z izselitvijo iz stanovanja. Vrhovno sodišče zavezuje pravno mnenje, da tožnik nima pravice do revizije, če ne navede vrednosti spornega predmeta(1), v enaki situaciji glede dovoljenosti revizije je tudi toženec, če pravočasno ne zahteva ugotovitve vrednosti spornega predmeta. Nenavedba vrednosti spornega predmeta pomeni tako v premoženjskem sporu enako, kot da vrednost spora ne presega 1.000.000 SIT in v takšnem primeru revizija ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O (ne)utemeljenosti revizije:

7.

Revizijska teza, da je tožnica "pripoznala dolg", ker je po svojih delavcih izjavila, da bo s tožencema sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ko bo "našla" ustrezno dokumentacijo, ni utemeljena. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP), revizijske trditve o procesnih kršitvah pa se morajo zato določno nanašati na ravnanje sodišča, ki naj bi pomenilo zatrjevano procesno kršitev. S tem v zvezi je treba poudariti, da predstavlja pretrganje zastaranja dokazno breme tožencev, to pa pomeni tudi, da bi morala toženca v svojih (dokazno podprtih) trditvah konkretizirati tožničino ravnanje, ki naj bi predstavljalo pripoznavo dolga (da je dolg pripoznala upravičena oseba, natančna vsebina izjave, ki naj bi predstavljala pripoznavo in tudi časovna opredelitev izjave). Po pretrganju začne zastaranje teči znova (392. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in je že zato relevantna časovna lokacija dolžnikove izjave. Toženca v postopku nista postavila ustreznih trditev, ki bi v primeru, da bi se izkazale za resnične, omogočale ugotovitev, da zastaranje ni nastopilo, ker je bilo relevantno pretrgano. Zato je sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog glede zaslišanja prič, ki naj bi potrdile nepopolne trditve tožencev o dejstvih.

8.

Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo v nedovoljenem delu na podlagi določb 377. člena v zvezi s 374. členom ZPP. Zavrnitev revizije ima podlago v določbah 378. člena ZPP.

Op. št. (1): Pravno mnenje je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.12.1993, poročilo VSRS 2/93, str. 12.