Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi, ne glede na dejstvo, da je pritožbo vložil drug zagovornik, kot vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18. 12. 2014 je bila obsojena M. L. spoznana za krivo kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlje države po petem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče ji je določilo kazen dve leti in devet mesecev zapora, nato pa preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbami: Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19. 8. 2008, št. I K 416/2007, Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 16. 12. 2010, št. I K 66382/2010, Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 28. 11. 2011, št. III K 32693/2010, Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 28. 11. 2011, št. II K 35581/2010, Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 26. 1. 2012, št. III K 28775/2010, Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 29. 10. 2012, št. I K 12201/2010, Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 21. 2. 2013, št. I K 94192/2010 in Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20. 3. 2013, št. I K 7376/2012. Ob upoštevanju določenih kazni iz preklicanih pogojnih obsodb ter določene kazni za obravnavano kaznivo dejanje je obsojenki po določbah o steku izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 25. 9. 2014 dalje. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16. 4. 2015 delno ugodilo pritožbi obsojenkinega zagovornika odvetnika J. M. ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo ter odločilo, da se ne prekliče pogojna obsodba izrečena obsojenki s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 28775/2010 z dne 26. 1. 2012. Obsojenki je ob upoštevanju določenih kazni izreklo enotno kazen štiri leta in devet mesecev zapora v katero je vštelo čas prebit v priporu. V preostalem je zagovornikovo pritožbo ter v celoti pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika odvetnik F. P. in odvetnik M. L. iz Odvetniške pisarne P. & L. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da kazen zapora v višini dveh let in devetih mesecev zniža pod dve leti zapora ter ne prekliče pogojnih obsodb, še zlasti pa ne pogojnih obsodb izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19. 8. 2008 I K 416/2007 in Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 16. 12. 2010, št. I K 66382/2010. 3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena. Meni, da kršitve zakona niso podane, zahteva uveljavlja tudi nedovoljen razlog za varstvo zakonitosti, saj se ne strinja z odmero kazni. V zvezi s kršitvijo kazenskega zakona, ker je sodišče preklicalo tudi pogojni obsodbi po sodbah, ki jih izpostavljata oba zagovornika, ugotavlja, da v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitev kazenskega zakona v zvezi s sodbama ni bila uveljavljena, zato Vrhovno sodišče glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne bo moglo odločati o kršitvi.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme na citirane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavil, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je bila z odločbo o izrečeni kazni, ker je sodišče prve stopnje preklicalo tudi pogojni obsodbi Okrajnih sodišč v Mariboru I K 416/2007 z dne 19. 8. 2008 in v Ljutomeru I K 66382/2010 z dne 16. 12. 2010, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Zagovornika poudarjata, da je po prvi sodbi preizkusna doba v izrečeni pogojni obsodbi potekla dne 9. 9. 2009, več kot pet let pred izrekom prvostopenjske sodbe v tej zadevi, preizkusna doba v izrečeni pogojni obsodbi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru pa je potekla 20. 4. 2013, to je skoraj leto in osem mesecev preden je bila izrečena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče je kršilo določbo prvega odstavka 62. člena KZ-1, ki določa, da v enem letu po poteku preizkusne dobe pogojne obsodbe ni več mogoče preklicati.

6. Vrhovno sodišče navedb o kršitvi kazenskega zakona ni obravnavalo. Določba petega odstavka 420. člena ZKP namreč vložniku zahteve nalaga, da mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti pa je pokazal, da z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo, ni bila uveljavljena kršitev, ki jo uveljavljata zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenke je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer uveljavljal kršitev 5. točke 372. člena ZKP, vendar ne v zvezi z navedenima sodbama, ampak v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 28775/2010 z dne 26. 1. 2012 (pritožbeno sodišče je zagovornikovi pritožbi v tem delu ugodilo). V ostalem pa sta pritožbi zagovornika in obsojenke izpodbijali odločbo o izrečeni kazenski sankciji (prvi odstavek 374. člena ZKP). Dejstvo, da je pritožbo vložil drug zagovornik kot vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, na odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati, saj je zagovornik obdolženčev strokovni pomočnik in po določbi prvega odstavka 75. člena ZKP upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam.

7. Nadaljnji očitek zagovornikov je, da je bila obsojenki izrečena preostra kazen, ki odstopa od ustaljene sodne prakse in da obsojenki ni bila zagotovljena enaka obravnava pred zakonom, ki preprečuje arbitrarnost pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznika. Zagovornika ocenjujeta, da so bile olajševalne obteževalne okoliščine v izpodbijani pravnomočni sodbi nepravilno vrednotene in da niso bile upoštevane vse olajševalne okoliščine. Tudi zagovornik obsojenke je v pritožbenem postopku uveljavljal, da naj bi bilo z izrečeno kaznijo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine). Tako sodišče ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni v okviru individualizacije kazni, izreče kazen. Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni pa sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa. Ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, sklicevanje zagovornikov na druge kazenske zadeve in poudarjanje, so bile storilcem izrečene nižje kazni kot obsojenki, ne pomeni razlogov za zaključek, da je bila obsojenki z izrečeno kaznijo zapora kršeno načelo enakosti pred zakonom oziroma da je bila kazen odmerjena arbitrarno. Z ostalimi navedbami, v katerih se zagovornika ne strinjata z višino izreče kazni, ne uveljavljata vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP).

8. Zagovornika menita, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb v zvezi s presojo olajševalnih okoliščin, saj je pri odločanju napačno štelo, da pritožbene navedbe o obsojenkinem zavedanju (oziroma nezavedanju) protipravnosti njenih ravnanj ne predstavljajo navedb, s katerim je pritožba izpodbijala odločbo o kazni. Navedbe so predstavljale uveljavljanje olajševalnih okoliščin, do česar se pritožbeno sodišče ni opredelilo. S pritožbenimi navedbami zagovornik ni uveljavljal pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, kot to zmotno zaključuje sodišče druge stopnje.

9. Zagovornika nakazujeta na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Nakazujeta, da se pritožbeno sodišče do določenih pritožbenih navedb ni opredelilo oziroma jih je prezrlo. Pritožbeno sodišče je citirane pritožbene navedbe presojalo v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku, če obdolženec prizna krivdo na predobravnavnem naroku, ni dovoljeno uveljavljati (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zato ni mogoče niti trditi, da pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ni presodilo oziroma da jih je prezrlo. Pri uveljavljanju kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP pa mora vložnik ne le uveljaviti kršitev ampak obrazložiti tudi vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in vplivom na zakonitost izpodbijane sodbe, saj gre za uveljavljanje razloga iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vpliva na zakonitost zagovornika nista obrazložila, zato Vrhovno sodišče navedb ni moglo preizkusiti.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče obsojenko ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, oprostilo plačila sodne takse.