Jedro

Trditev, češ da je prisojena odškodnina v nasprotju z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, je pavšalna in že zato neupoštevna. Stranka, ki se na takšno (drugačno) sodno prakso sklicuje, je le-to dolžna tudi konkretizirati.

Pritožnica ne upošteva, da velja v našem sistemu civilnega procesnega prava načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da ni moč govoriti ne o ekskluzivnosti (posameznih) dokaznih sredstev ne o njihovi vnaprej predvideni dokazni moči. Za konkretni primer to pomeni, da stroškov (škode), ki naj bi jih tožnica imela z nakupom mazila, ni moč izkazovati le z računi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.11.2014: - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v 15 dneh plačati 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.380,00 EUR od 28.4.2013 dalje do plačila in od zneska 29,63 EUR od 17.3.2014 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 799,78 EUR (III. točka izreka).

Zoper sodbo se zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (vse s stroškovno posledico). Tožnica je v obravnavani prometni nesreči utrpela najlažjo obliko poškodbe vratnih mišic, ki jo je izvedenka medicinske stroke razvrstila v prvo stopnjo po Erdmanu. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi izvedenka v zvezi z bolečinami ugotovila. Glede jakosti bolečin prvega dne po dogodku poudarja, da te niso mogle biti posebej hude, saj je lahko tožnica po prihodu domov spala do 12. ure ter je zdravniško pomoč zaprosila šele naslednjega dne v popoldanskih urah. Odškodnina iz navedenega naslova ne bi smela presegati zneska 1.000,00 EUR. Tudi odškodnina 1.200,00 EUR za strah je pretirana in po višini močno odstopa od odškodnin, ki so za strah prisojene v podobnih primerih. Iz priloženih fotografij avtomobila tožnice je razvidno, da v obravnavanem primeru ni šlo za hujše trčenje, zaradi česar ni pravilna ugotovitev, da je slednja ob škodnem dogodku utrpela močan strah za življenje (za to objektivno ni bilo nobenega razloga). Tožnica je ob nezgodi utrpela kratkotrajni strah, saj drugače ni moč pojasniti dejstva, da je naslednjega dne spala do 12. ure ter da je zdravniško pomoč zaprosila šele 19 ur po dogodku. Objektivnih razlogov za strah ni bilo, saj je sama na ginekološkem pregledu povedala, da bolečin v trebuhu nima ter da se dobro počuti. Navodilo za obisk zdravnika v primeru krvavitve (glede na odsotnost bolečin in drugih znakov poškodbe trebuha) je le običajno navodilo nosečnici v primeru prometne nesreče. Primerna odškodnina za primarni in sekundarni strah ne bi smela presegati 700,00 EUR. Glede prisojene odškodnine v višini 20,00 EUR za stroške nakupa hladilnega mazila pritožba poudarja, da sklicevanje sodišča na določbe 216. člena ZPP pomanjkljive trditvene podlage in neobstoja primernih dokazov ne more nadomestiti. Tožnica tekom postopka nikoli ni zatrjevala (niti znala povedati), koliko mazila je uporabila in koliko točno znaša njegova cena. Če že ni shranila računa, bi morala v vsakem primeru navesti vsaj naziv mazila, njegovo količino in ceno ter sodišču predložiti primeren dokaz o ceni. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnica tujo pomoč in nego potrebovala v trajanju 30 dni po 2 uri (na dan), posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je utrpela zelo lahko telesno poškodbo, ki objektivno ne zahteva tuje nege in pomoči (vsekakor pa ne v ugotovljenem trajanju). Ni razumljivo, zakaj tožnica ni mogla sama dajati obkladkov na vrat in zakaj je potrebovala pomoč pri tuširanju in gospodinjskih opravilih. Nadalje pritožba izpostavlja, da izvedenka S. mnenja o tem, ali je tožnica tujo nego in pomoč potrebovala, ni podala (ampak le ocenila, za katera opravila je bila v obdobju petih do šestih tednov po škodnem dogodku manj sposobna). Ne nakupi niti običajna gospodinjska dela in izvajanja osebne higiene ne sodijo v aktivnosti, za katere je izvedenka ocenila, da je bila tožnica pri njihovem izvajanju omejena.

Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ(1) in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnici skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih in ugotovljenih oblik (to je telesnih bolečin oziroma nevšečnosti v času zdravljenja in strahu). Tako je glede vrste (stopnje) telesnih bolečin ter njihovega trajanja sledilo izvedenskemu mnenju v postopku angažirane izvedenke travmatologinje D. M. S. Pritožnica, ki se sklicuje na to isto mnenje oziroma izvedenkine ugotovitve, s „pomislekom“, da bolečine niso mogle biti tako hude, saj naj bi (lahko) tožnica po prihodu domov spala do 12. ure ter zdravniško pomoč poiskala šele (v popoldanskih urah) naslednjega dne, v zaključke sodišča prve stopnje ne uspe vzbuditi nobenega dvoma.(2) To v celoti velja tudi glede višine iz tega naslova (kot tudi za strah) prisojene odškodnine. Trditev, češ da je ta v nasprotju z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, je pavšalna in že zato neupoštevna. Stranka, ki se na takšno (drugačno) sodno prakso sklicuje, je le-to dolžna tudi konkretizirati. Povsem neprepričljivo je tudi pritožbeno utemeljevanje kratkotrajnosti primarnega strahu z okoliščino, do katere ure naj bi tožnica naslednjega dne spala oziroma kdaj naj bi zaprosila za zdravniško pomoč. Ta oblika strahu se nanaša na oškodovančevo doživljanje ob sami nezgodi (oziroma krajšem času po njej). Okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, z navedenim nimajo nobene prave vsebinske povezave. Na drugi strani je sodišče prve stopnje prepričljivo opozorilo na okoliščine, ki pa nedvomno so relevantne za presojo te oblike strahu.(3) Pritožbeno utemeljevanje s sklicevanjem na fotografije (poškodb) tožničinega avtomobila, na to, kar naj bi ob ginekološkem pregledu povedala tožnica, ter pomen navodila za obisk zdravnika v primeru krvavitve, pa vse prvenstveno prestavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(4)).

Pritožbena ugotovitev, češ da je tožnica v zvezi z škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nakupa hladilnega mazila, podala pomanjkljivo trditveno podlago, ne drži. Tožnica je tako v sami tožbi kot tudi v prvi pripravljalni vlogi (glej l. št. 48 in 49) glede te škode podala vse ustrezne trditve. V tej smeri pa je nato ob zaslišanju dne 18.3.2014 tudi izpovedala. Toženka je v odgovoru na tožbo ugovarjala zgolj, da tožnica nakupa hladilnih obkladkov ni izkazala z ustreznim računom.(5) Vendar pa ni upoštevala, da velja v našem sistemu civilnega procesnega prava načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), kar pomeni, da ni moč govoriti ne o ekskluzivnosti (posameznih) dokaznih sredstev ne o njihovi vnaprej predvideni dokazni moči. Za konkretni primer to pomeni, da stroškov (škode), ki naj bi jih tožnica imela z nakupom mazila, ni moč izkazovati le z računi. To pa je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje, ko je na podlagi tožničine izpovedbe(6) oziroma ugotovitev sodne izvedenke(7) (torej izvedenih dokazov) in ob sklicevanju na 216. člen ZPP določilo odškodnino za to škodo.

Sodišče prve stopnje je (v okviru 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) natančno obrazložilo, zakaj in v kakšni višini je tožnici prisodilo odškodnino zaradi tuje pomoči.(8) Pritožbeno vztrajanje na stališču, da je bila poškodba taka, da tožnica takšne pomoči ni potrebovala, ne more vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Slednje je jasno poudarilo, da je omejena gibljivost vratu tožnico omejevala pri gospodinjskih in ostalih opravilih. Vsi konkretno podani pomisleki, ki jih toženka podaja šele sedaj v pritožbi, pa predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).(9) Vse to velja tudi za sklicevanje na ugotovitve v postopku angažirane izvedenke. Ob tem pritožba tudi spregleda, da izvedenka glede tega vprašanja (torej ali in kakšno tujo pomoč je tožnica potrebovala) ni bila angažirana in nanj tudi ni odgovarjala. V zvezi s tem sta bila zaslišana tožnica in pa priča A. Z., na izpovedbi katerih je sodišče prve stopnje tudi oprlo svoje (prepričljive) ugotovitve.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ).

(2) Tožnica je ob svojem zaslišanju na naroku dne 18.3.2014 (glej l. št. 52) tudi sicer pojasnila, da se je tisto noč precej zbujala in zato naslednji dan dlje spala.

(3) In sicer nepričakovanost dogodka kot tudi dejstvo, da je bila tožnica v času nezgode štiri mesece noseča in da se je ustrašila tudi za usodo svojega otroka.

(4) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(5) Zato pritožbeni očitek, da tožnica ni navedla imena mazila, ki ga je uporabljala, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(6) Ki je (v nasprotju s tem, kar navaja pritožba) jasno izpovedala, da (ena) tuba (mazila) stane okoli 4,00 EUR (glej l. št. 52 in 53).

(7) Na ugotovitve slednje se je oprlo predvsem pri ugotavljanju količine mazila, ki naj bi ga tožnica porabila (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

(8) V tem okviru pa tudi, zakaj je tožnica pomoč potrebovala 30 dni približno po 2 uri (dnevno).

(9) Toženka je namreč v postopku na prvi stopnji (konkretno v odgovoru na tožbo) navajala le, da tožničina poškodba ni bila takšna, da bi potrebovala tujo pomoč (zlasti ne v trajanju dveh ur dnevno).