Jedro

Ista poškodba ne more biti dvakrat ocenjena, tudi če v tabeli ni izrecno določeno, da ocenitev invalidnosti po eni točki izključuje ocenitev po drugi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki (poleg v točki III izreka prisojenega zneska v višini 3.042,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 do plačila) plača še znesek 459,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe za znesek 20.864,63 EUR in znesek 14.605,24 EUR s pripadki, v tem delu postopek ustavilo (točka I izreka). Spremembe tožbe z dne 22. 11. 2012 ni dopustilo (točka II izreka). Toženi stranki je s sodbo naložilo, da tožeči stranki plača 3.042,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 do plačila (točka III izreka), v presežku pa je glede glavnice in obresti ter revalorizacije zavarovalnine od datuma prometne nesreče do zapadlosti, zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 801,18 EUR s pripadki (točka V izreka).

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Izpodbija le sodbo in sicer izrek v točkah III in IV. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev izpodbijanih delov odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede poškodb na levi nogi meni, da sodišče o že priznani in izplačani zavarovalnini po točki 222 Tabele ne bi smelo odločati. S tem je kršilo 1. odstavek 2. člena ZPP. Ugotavljanje invalidnosti po tej točki ni bilo predmet zahtevka za ugotovitev dodatne stopnje invalidnosti. Zavarovalnica invalidnosti po 222. točki ni nikoli nasprotovala in jo je v odgovoru na tožbo priznala. Sodišče je že prejeto zavarovalnino po 222. točki nepravilno odštelo od dodatno ugotovljene invalidnosti. V tožbi ni bilo zahteve za kakršnokoli nadomestilo ali celo vračilo. Tudi tožena stranka ni nikoli zahtevala vračila ali kompenzacije z na novo priznano invalidnostjo. Podana je kršitev po 1. odstavku 2. člena ZPP. V nadaljevanju opozarja na vsebino izvedeniških mnenj MF M. in MF L.. S tem, ko je sodišče sledilo le izvedencu MF L., je zmotno ugotovilo dejansko stanje, pritožniku pa zmotno upoštevalo kot invalidnost le deformacijo stopala v smislu pes planovalgus (217. točka Tabele). Sodišče s tem, ko je sledilo izvedencu, da se deformacije stopala ne da ocenjevati hkrati po več kriterijih, ni upoštevalo vsebine Splošnih pogojev in Tabele. Materialno pravo je bilo zato zmotno uporabljeno. Ugotovitev invalidnosti in določitev pripadajoče zavarovalnine je delo sodišča in ne izvedenca. Sodišče se zato ne more le sklicevati na mnenje izvedenca, ampak mora mnenje uporabiti tako, da ustreza temu, kar določa zavarovalna pogodba. Navedba izvedenca o kriteriju za oceno invalidnosti in navedba, da se deformacija stopala ne more ocenjevati hkrati po več kriterijih, ne izhajata iz Splošnih pogojev in Tabele. Opozarja na 13. člen, točka 7, pogojev, ki omenja večkratne poškodbe na istem udu ali organu in omejitev odstotka invalidnosti. Tudi v Tabeli (poglavje GOLEN) ni nikjer navedeno, da se točki 217 in 222 med seboj izključujeta, niti kakšen je kriterij za oceno invalidnosti po 217. točki. V primeru nejasnih določil je potrebno določila razlagati v korist tožnika. Meni, da sta pri njem prisotni obe deformacji, tako deformacija po 217. točki kot tista po 222. točki. Oba izvedenca sta ju tudi potrdila. Opozarja, da se po točki 222 ne ocenjuje deformacija stopala v celoti, ampak le predel v matatarzusu. Deformacija pes planovalgus (217. točka) ni nič drugega kot plosko stopalo s pretirano zvrnitvijo petnice navzven, skočnica pa sili navznoter, kar je posledica poškodb vezi v tarzalnem delu stopala, ki ne segajo v metatarzalni predel stopala ter poškodb vezi med spodnjimi in zgornjimi kostmi tarzusa in višje na notranji strani do golenice in na zunanji strani do piščali. Večje deformacije metatarzusa (222. točka) pa vključujejo področje metaterzal, ki segajo od tarzusa do prstov. Do njih je prišlo zaradi zlomov stopalnic in poškodb mehkih tkiv in porušitve prečnega stopalnega loka. Druge deformacije v tem delu so se pojavile s premaknitvijo kit pritegovalk in iztegovalk prstov ter poškodbami kratkih mišic in pripadajočih kit med metatarzalami. Napačno so bili razlagani splošni pogoji in 7. točka 13. člena. S tem, ko je pogoje razlagalo, je kršilo 1. odstavek 2. člena ZPP. V nekaterih drugih delih tabele so nedvomno navedeni primeri izključevanja, zato je trditev o nepreglednosti neutemeljena. Enako velja za zapis, da bi bili zavarovanci v neenakem položaju, saj to preprečuje 7. točka 13. člena Splošnih pogojev. Tudi ne gre za poškodbo na istem delu stopala. Ne strinja se s tem, da ni upravičen do revalorizacije še neizplačane zavarovalnine. Valorizacijska klavzula je bila dogovorjena v polici z oznako KL-NE-val/99-1. Če ne bi obstajala, mu zavarovalnica ne bi v treh primerih izplačala revaloriziranih zavarovalnin. Tožena stranka revalorizaciji tudi ni oporekala, problem tudi ni bil izpostavljen na nobenem naroku. Za to je izvedel šele iz sodbe. Prilaga kopijo klavzule za valorizacijo, ki jo pridobil šele v pritožbenem roku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi poškodbe leve noge in sicer zaradi deformacije II., III. in IV. prsta leve noge v zavitem položaju – digitus fleksus, priznalo (dodatno) invalidnost v višini 3 % (poleg že priznane 1,5 %) po točki 226 Tabele(1), zaradi deformacije stopala – pes planovalgus lažje stopnje mu je priznalo 10% invalidnost po točki 217 Tabele ter zaradi deformacij treh metatarzalnih kosti po zlomu 9 % invalidnost po točki 221 Tabele. Pri tem je od tako priznane invalidnosti po točkah 217 in 221 odštelo že (s strani tožene stranke) priznano 10 % invalidnost po točki 222 (večje deformacije metatarzusa po zlomu metatarzalnih kosti). Ugotovilo je namreč, da bi sicer prišlo do dvojnega ocenjevanja iste poškodbe.

V zvezi s tem pritožnik sodišču neutemeljeno očita kršitev 1. odstavka 2. člena ZPP, saj zahtevek, ki ga je tožnik postavil, s tem ni bil prekoračen. Tožniku je bilo namreč zaradi takšnega ravnanja sodišča prisojeno manj kot je zahteval. Pritožbene navedbe o tem, da tožnik s tožbo presoje invalidnosti po točki 222 ni zahteval, prav tako pa ji tudi tožena stranka ni nasprotovala in tudi nikoli ni zahtevala vračila ali kompenzacije izplačane zavarovalnine, pa je mogoče razumeti tudi kot očitek o prekoračeni trditveni podlagi. Tudi ta očitek je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen.

Pritožnik namreč spregleda, da je tožena stranka tožnikovemu zahtevku za priznanje dodatne invalidnosti po točkah 217 in 221 Tabele nasprotovala tudi s trditvijo, da že priznana invalidnost po točki 222 izključuje invalidnost po točki 221, glede invalidnosti po točki 217 pa, da ni podana, ker levo stopalo zaradi nezgode ni bilo deformirano. Da je tožena stranka v oceno invalidnosti po točki 222 vključila tudi zlome metatarzalnih kosti in ploskost levega stopala, s čimer se tožnik ni strinjal, izhaja tudi iz tožnikovih tožbenih navedb. To pa je zadostna trditvena podlaga za to, da je sodišče z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo tako obseg poškodb na levem stopalu kot tudi stopnjo invalidnosti po posameznih točkah tabele, tudi točki 222, ter podlago, da je nato ugotovitve tudi upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožnikovega zahtevka na način, da je odštelo v postopku pred zavarovalnico priznano 10 % invalidnost po točki 222 Tabele.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v pogledu poškodbe levega stopala utemeljeno sledilo izvedeniškemu mnenju M. F. v L. in ne mnenju M. F. v M.. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v tem mnenju prepričljivo obrazloženo, zakaj je poškodbe oziroma deformacije potrebno uvrstiti (poleg uvrstitve pod točki 225 in 226) še pod točki 217a in 221, ne pa (tudi) pod točko 222. Poškodovani so bili namreč vsi deli stopala, od tarzusa do prstov, pri čemer so bile kosti poškodovane zgolj v metatarzalnem delu, v preostalih delih pa mehki deli. To je pripeljalo do dveh deformacij, ene v vzdolžni smeri (planovalgus), druge v prečni smeri (v predelu stopalk), česar ni mogoče ločiti. Je pa potrebna ocenitev po obeh točkah, saj gre pri 221. točki za deformacijo stopalnice, ki je nastala na mestu zloma, pri točki 217 pa za to, da ni več stopalnega loka, kar je odvisno predvsem od tega ali so vezi med stopalnicami cele ali ne. Ocena po točki 222 po mnenju izvedenca torej ni ustrezna, saj se poškodba stopala ne kaže le z deformacijami po zlomih II. do IV metatarzale, torej deformacijo spodnjega dela stopala, temveč z deformacijo celega stopala. Prišlo je do kompleksne poškodbe celega stopala (tako ligamentov kot kosti), kar je kriterij za oceno invalidnosti. Poškodba ligamentov notranjega stopalnega loka je povzročila deformacijo stopala v smislu pes planovalgus, zlom II. do IV. stopalnice pa deformacijo kosti v smislu znižanja prečnega stopalnega loka. Poškodbi se ne izključujeta in ju je treba obravnavati ločeno. So pa po mnenju izvedenca večje poškodbe metatrzusa po zlomu metatarzalnih kosti že vsebovane v oceni po točkah 217 in 221. Če bi invalidnost ocenili tudi po točki 222, bi prišlo do dvojnega ocenjevanja iste poškodbe.

Pritožnikovo pritožbeno vztrajanje pri tem, da mnenje izvedenca ni pravilno in da je dejansko stanje zato zmotno ugotovljeno, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v njegovo pravilnost. Na vse pritožnikove pomisleke in vprašanja je namreč izvedenec prof. dr. M. V. odgovoril v pisnem mnenju z dne 9. 7. 2009 (točka 3 in 4, list. št. 147 in 148), njegovi pisni dopolnitvi z dne 21. 5. 2012 ( list. št. 225) in z dne 17. 9. 2012 (list. št. 267), nato pa tudi ob zaslišanju in v zaključku vztrajal pri bistvenem: priznanje invalidnosti tudi po točki 222, za kar se pritožnik v pritožbi dejansko zavzema, bi pomenilo dvojno ocenjevanje iste poškodbe. Glede na to, da se pritožnik v pritožbi sklicuje tudi na mnenje MF M., pritožbeno sodišče le opozarja, da tudi to izvedeniško mnenje tožniku ne daje opore za njegovo stališče. Po tem mnenju so namreč njegove poškodbe sicer res ocenjene po točki 222, vendar pa ne tudi po točkah 217 in 221, saj je izvedenec pojasnil, da ocena po točki 222, zajema tudi oceno stanja vsake stopalnice, ki se sicer presoja po 221 točki in deformacije, ki bi jih sicer ocenjeval po točki 217. Ker glede na povzeto mnenje izvedenca MF., pri tožnikovih deformacijah metatrsusa po zlomu metatarzlanih kosti ne gre za drugo, ampak isto poškodbo kot jo je izvedenec že ocenil po točkah 217 in 221, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je že priznano invalidnost po točki 222 odštelo.

Neutemeljen je tudi očitek o neustreznem upoštevanju Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljevanju Splošni pogoji) ter Tabele. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejstvo, da v Tabeli ni izrecno določeno, da ocenitev invalidnosti po točki 217 (in 221) izključuje ocenitev po točki 222, ni razlog, da bi bil tožnik upravičen do dodatne invalidnosti tudi po točki 222. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, Tabela ne more v naprej predvideti vseh mogočih izključevanj, posebej ne takšnih, ki niso vedno pravilo in so odvisna od konkretno utrpelih poškodb. V konkretnem primeru, ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, je takšna izključitev nujna, saj ista poškodba ter njene posledice, ne more biti dvakrat ocenjena. Za to v sklenjeni pogodbi, Splošnih pogojih in Tabeli, ni podlage. Na takšno stališče tudi ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na 7. točko 13. člena, saj ta člen navzgor omejuje odstotek invalidnosti, ki se zavarovancu lahko prizna za večkratne (torej različne) poškodbe na istem udu ali organu.

S tem, ko je sodišče razlagalo Splošne pogoje in Tabelo in ko je ob upoštevanju ugotovitev izvedenca medicinske stroke o obsegu in posledicah poškodb, ki jih je tožnik utrpel, odločilo, do kakšnega odstotka invalidnosti (in po katerih točkah Tabele) je tožnik upravičen, je storilo ravno to, za kar pritožnik očita, da ni bilo storjeno: odločalo je o tistem za kar je pristojno. Ni torej upoštevalo le mnenja izvedenca, ampak tudi pogodbeno materialno pravo na katerega sta se pravdni stranki sklicevali.

Je pa pritožba utemeljena v delu, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti revalorizacijo kot jo je zahteval (od dneva prometne nesreče do dneva zapadlosti) in ima podlago v sklenjeni zavarovalni pogodbi (sestavni del pogodbe so bili tudi dopolnilni pogoji za nezgodno zavarovanje KL-NE-val/99-1). Sodišče je spregledalo, da valorizaciji tožena stranka ni nasprotovala: v odgovoru na tožbo (list. št. 22) je izrecno izjavila, da zahtevek tožnika, da se zavarovalna vsota za čas do zapadlosti revalorizira, ni sporen, prav tako pa je dejstvo, da je ob izplačilih zavarovalnine revalorizacijo tudi sama izvedla. Pritožnik, glede na to, da tožena stranka tožnikovi pravici do revalorizacije ni ugovarjala oziroma jo je priznala kot nesporno, svoje zahteve v teku postopka tudi ni bil dolžan natančneje opredeljevati in dokazovati njene (pogodbene) podlage.

Pritožbeno sodišče je zavarovalno vsoto samo revaloriziralo(2) za čas kot je tožnik zahteval, to je od 15. 10. 2001(datum nesreče) do 22. 4. 2004 (zapadlost kot jo je ugotovilo sodišče). Revalorizirana zavarovalna vsota tako znaša 6.215.400 SIT oziroma 25.936,40 EUR. Tožniku tako za dodatno priznano invalidnost v višini 13,5 % pripada znesek 3.501,41 EUR. Ker mu je bilo s sodbo prisojeno le 3.042,06 EUR, je upravičen še do razlike v višini 459,35 EUR. Do istega rezultata pridemo tudi, če se opravi revalorizacija že priznane zavarovalnine: revaloriziran znesek 3.042,06 oziroma 728.999,25 SIT, znaša 839.078,14 SIT oziroma 3.501,41 EUR.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (točka IV izreka) na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo razlike v višini 459,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 dalje do plačila. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo, saj sodišče prve stopnje pri izračunu uspeha strank v postopku tožnikovega neuspeha z zahtevo po revalorizaciji ni upoštevalo.

Ker pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, je odločitev o tem odpadla.

(1) Gre za Tabelo invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode Z. (v nadaljevanju Tabela).

(2) Revalorizacija denarnih zneskov, ki je bila opravljena, je priložena sodbi in je njen sestavni del.