Jedro

Institut nadaljevanja postopka po zamudi je mogoče uporabiti, dokler je postopek po ZIL-1 odprt, tj. dokler organ ne odloči v glavni stvari in tako zaključi postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo zahtevo z dne 22. 12. 2016 za nadaljevanje postopka po zamudi pri patentu št. 2620370. V obrazložitvi se je med drugim skliceval na peti odstavek 129. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), odločitev pa oprl na prvi odstavek 67. člena ZIL-1 in 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navedel je, da se je pri patentu št. 2620370 postopek za pridobitev pravice zaključil z izdajo sklepa št. 31203-230/2013-4, s katerim je zavrgel zahtevo za vpis evropskega patenta št. 2620370 v register z dne 3. 11. 2016, saj vložnik ni pravočasno predložil pooblastila zastopniku, niti ni zaprosil za podaljšanje roka. Navedel je, da v primeru predložitve pooblastila zakon določa drugačno ukrepanje kot v primeru drugih formalnih pomanjkljivosti, kot je npr. plačilo ustreznih pristojbin, pri neizpolnjevanju katerih se v skladu z zakonom vloga šteje za umaknjeno in pri katerih ZIL-1 z instrumentom iz 67. člena omogoča nadaljevanje postopka po zamudi z izpolnitvijo zamujenega dejanja in plačilom ustrezne pristojbine za nadaljevanje postopka po zamudi. Pojasnil je, da v primeru opustitve predložitve pooblastila zastopniku organ mora ravnati po petem odstavku 129. člena ZIL-1 in tako vlogo zavreči, s čimer se zaključi postopek za pridobitev pravice in preneha možnost uporabe 67. člena ZIL-1. 2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je imetnik evropskega patenta št. EP 2620370 za izum "Generator za nujne primere v letalu, letalo in s tem povezan postopek", za katerega je bila na Evropski patentni urad (v nadaljevanju EPU) 22. 1. 2013 vložena patentna prijava, podelitev patenta pa je bila objavljena 18. 5. 2016. V objavi je bila imenovana tudi Slovenija. Evropski patenti veljajo v Sloveniji, če so prijavljeni po postopku in v roku, ki ga določa Konvencija o podeljevanju evropskih patentov ter Uredba o razširitvi evropskih patentov na Republiko Slovenijo. Na podlagi podeljenega evropskega patenta je pri organu vložil pravočasno zahtevo za vpis evropskega patenta v register. Ker zahtevi ni bilo predloženo pooblastilo imenovanemu zastopniku, ga je organ pozval preko njegovega zastopnika na predložitev pooblastila. Ker pooblastilo ni bilo predloženo v roku, je organ 3. 11. 2016 izdal sklep o zavrženju zahteve za vpis evropskega patenta št. EP 2620370. Zastopnik je zato 22. 12. 2016 vložil zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi in hkrati opravil zamujeno dejanje, saj je predložil zahtevano pooblastilo za zastopanje in plačal ustrezno pristojbino. Organ pa je zahtevo zavrgel z izpodbijanim sklepom. Tožnik razlaga, da je bila zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi pravočasna in popolna. Organ je zamešal med razlogi in pogoji, ki so določeni za popolno zahtevo za razširitev evropskega patenta ter pogoji, ki so določeni za pravilno in pravočasno zahtevo po 67. členu ZIL-1. Tudi sicer pa je bila z vidika razlage 129. člena ZIL-1 popolna že sama zahteva za vpis evropskega patenta v register, saj je bil v njej naveden pooblaščenec za vročanje oziroma naslov za obveščanje. Organ napačno razlaga, da je zahtevo po 67. členu ZIL-1 mogoče vložiti le tedaj, ko niso odpravljene pomanjkljivosti v postopku pridobitve pravic in to vodi v presumpcijo umika vloge, ne pa tudi ko gre za zamudo pri predložitvi pooblastila v postopku pridobitve pravice. Poleg tega je organ dolžan upoštevati 7. člen ZUP. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podrejeno, naj tožbi in tudi zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi ugodi ter odpravi vse posledice izpodbijanega sklepa. Hkrati zahteva povrnitev priglašenih stroškov sodnega postopka v roku 15 dni, z zakonitimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

3. Toženka je dostavila spise, ki se nanašajo na zadevo, in odgovor na tožbo. Navaja, da tožnikove navedbe niso utemeljene. Vztraja, da je institut nadaljevanja postopka po zamudi možno uporabiti le v postopkih, ki še tečejo in v katerih še ni bilo odločeno. Ko pa je v postopku pridobitve pravice že odločeno, lahko stranka zoper odločitev organa uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu, zahteve po 67. členu ZIL-1 pa ne more več vložiti. Navaja, da glede na logično razlago 67. člena ZIL-1 tožnik napačno meni, da je pravočasno vložil zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi. Posledica sklepa o zavrženju vloge, ker ni bilo predloženo pooblastilo zastopniku, je, da zastopnik ni bil imenovan in da njegova dejanja niso bila opravljena. Pooblastilo zastopniku predstavlja nujno sestavino zahteve, ki je vložena po domnevnem zastopniku. Če je tožnik menil, da je bila odločitev organa o zavrženju njegove zahteve za vpis evropskega patenta v register patentov neutemeljena, bi moral zoper njo vložiti tožbo v upravnem sporu, česar pa ni storil. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri tožbenih navedbah. Poudarja, da je napačno stališče toženke, po katerem je institut nadaljevanja postopka po zamudi možno uporabiti v postopkih, ki še tečejo in v katerih še ni bilo odločeno. Ta institut se uporabi tedaj, ko prijavitelj zamudi rok za izpolnitev obveznosti, zahtevanih v postopku za pridobitev pravice. Torej so obveznosti tiste, ki se zahtevajo v postopku za pridobitev pravice. Poudarja tudi, da ni dvoma, da je šlo pri postopku na osnovi zahteve za vpis evropskega patenta v register za postopek pridobitve pravic in da je v takem primeru ob zamudi določene obveznosti tekom tega postopka mogoče uporabiti 67. člen ZIL-1. V danem primeru pravica še ni bila v Sloveniji niti pridobljena in ni mogla ugasniti, zaradi česar je šlo v postopku po zahtevi za vpis evropskega patenta v register za postopek pridobitve pravic. Poleg tega, v tistem momentu, ko pooblastilo ni bilo predloženo, se ne bi smelo šteti, da samo dejanje vložitve zahteve za vpis evropskega patenta sploh ni bilo opravljeno, saj je bila tožnikova volja za to jasno izražena, v zahtevi pa je bil tudi naveden naslov za obveščanje, kot določa tretji odstavek 129. člena ZIL-1. K I. točki izreka

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrženju zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi pri evropskem patentu št. 2620370, ki jo je tožnik vložil na podlagi 67. člena ZIL-1. Ta v prvem odstavku določa, da lahko prijavitelj, ki je zamudil rok za izpolnitev obveznosti, zahtevanih v postopku za pridobitev pravice, zahteva, da se zamujeni rok šteje kot pravočasen in da se odpravijo pravne posledice zamude ter da Urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice. V drugem odstavku pa navedeni člen določa, da se zahteva za nadaljevanje postopka vloži v dveh mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je prijavitelj šele pozneje izvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedel, vendar ne kasneje kot v šestih mesecih od dneva nastanka zamude. Prijavitelj mora hkrati z zahtevo opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino za nadaljevanje postopka. Če v tem roku zamujeno dejanje ni opravljeno ali če pristojbina za nadaljevanje postopka ni plačana, se šteje, da zahteva ni bila vložena.

7. Organ je izpodbijani sklep v bistvenem utemeljil s tem, da mora v primeru, če zahtevano pooblastilo zastopniku ni predloženo – in v obravnavanem primeru ni bilo predloženo k tožnikovi zahtevi za vpis evropskega patenta v register patentov z dne 6. 7. 2016 –, vlogo zavreči v skladu s petim odstavkom 129. člena ZIL-1, s čimer se postopek zaključi in posledično ugasne možnost uporabe 67. člena ZIL-1. 8. Tožnik pa tej razlagi organa nasprotuje. Trdi, da naj bi bili izpolnjeni (vsi) zakonski pogoji za uporabo 67. člena ZIL-1 na podlagi njegove zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi. Med drugim poudarja, da razlog zavrženja vloge, ker določena pomanjkljivost v postopku pridobitve pravice ni odpravljena, naj ne bi imel avtomatično za posledico tudi zavrženja zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi.

9. Upravno sodišče je v sodbi I U 1069/2012 z dne 20. 3. 2013 že pojasnilo, da se 67. člen ZIL-1 (nadaljevanje postopka po zamudi) nanaša na postopke po tem zakonu, ki še niso zaključeni oziroma pri katerih pravica iz industrijske lastnine po ZIL-1 še ni bila podeljena oziroma (kot v primeru podelitve patenta) še ni prenehala veljati, da torej zakon razlikuje med takimi primeri in primeri, ko pravica imetniku sploh ni bila podeljena iz formalnih razlogov oziroma je imetniku pravica po ZIL-1 že prenehala veljati – za takšne primere pa pride v poštev uporaba 68. člena ZIL-1 (vrnitev v prejšnje stanje), seveda ob zakonsko izpolnjenih pogojih za uporabo tega instituta, ki jih mora navesti in dokazati stranka. Da se 67. člen ZIL-1 nanaša na postopke po tem zakonu, ki še niso zaključeni, izhaja tudi že iz sodbe I U 41/2011 z dne 5. 7. 2011, v kateri je sodišče pojasnilo, da je bil organ dolžan odločiti najprej o zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi in šele nato o glavni stvari, in da mu ni bilo mogoče očitati, da bi slednje prejudiciral, ker je kot prvo odločal o zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi. Če je torej tako, potem odločitev v glavni stvari časovno sledi odločanju o zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi.

10. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 779/2006 (sodba z dne 29. 1. 2008) navedlo, da se je postopek pridobitve evropskega patenta začel z vložitvijo evropske patentne prijave pri EPU, da je z objavo sklepa o podelitvi tožeča stranka v zadevi X Ips 779/2006 tudi pridobila razširjeni evropski patent, veljaven v Republiki Sloveniji, za katerega pa je morala dostaviti prevod patentnih zahtevkov in plačati pristojbino, in da je šlo pri tem za obveznosti v postopku pridobitve pravice, glede katerih je bilo mogoče zahtevati nadaljevanje postopka po zamudi. Po analogiji bi lahko enako veljalo za obveznost predložitve pooblastila. Vendar pa je pri tem ključna okoliščina, da je v zadevi X Ips 779/2006 organ s sklepom najprej zavrgel zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi, nato pa šele izdal odločbo, s katero je ugotovil, da se šteje razširjeni evropski patent tožeče stranke za neveljavnega ab initio (Vrhovno sodišče je oboje odpravilo, kar na tem mestu ni bistveno). Ta okoliščina namreč kaže, da se v zadevi X Ips 779/2006 o zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi ni odločalo šele po tem, ko je bila že sprejeta odločitev v glavni stvari oziroma je bil postopek v zvezi z razširjenim evropskim patentom pred organom zaključen (kot npr. v predmetni zadevi s sklepom o zavrženju zahteve za vpis evropskega patenta v register patentov), temveč že prej. To pa nadalje tudi kaže, da iz zadeve X Ips 779/2006 prav tako izhaja pravilnost stališča, da je mogoče institut nadaljevanja postopka po zamudi uporabiti, dokler je postopek po ZIL-1 odprt, tj. dokler organ ne odloči v glavni stvari in tako zaključi postopka.

11. Kot navedeno v tožbi, in kar med strankama ni sporno, je tožnik imetnik evropskega patenta št. EP 2620370, za katerega je bila 22. 1. 2013 na EPU vložena prijava (podelitev patenta je bila nato objavljena 18. 5. 2016), kar je predstavljalo začetek postopka za pridobitev pravice – evropskega patenta. Ta pa bi veljal v Republiki Sloveniji pod pogoji iz 27. člena ZIL-1, ob ustrezni in popolni vlogi (zahtevi za vpis evropskega patenta v register patentov), sposobni za obravnavo. Postopek pred organom, ki je torej relevanten v tem sporu, tj. postopek pridobitve razširjenega evropskega patenta (b točka drugega odstavka 1. člena Uredbe o razširitvi evropskih patentov na Republiko Slovenijo), ki se je začel, ko je tožnik vložil zahtevo za vpis evropskega patenta v register patentov z dne 6. 7. 2016, pa je organ zaključil s sklepom z dne 3. 11. 2016. 12. Glede na to sodišče pritrjuje organu, da je ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega možnost uporabe instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1, v posledici že zaključenega postopka pred organom, ugasnila. Čeprav drži trditev tožnika, da razlog zavrženja vloge, ker določena pomanjkljivost v postopku pridobitve pravice ni odpravljena, nima avtomatično za posledico tudi zavrženja zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi, to navedenega ne more spremeniti. Tožnikova zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi namreč ni bila zavržena avtomatično kot posledica predhodne opustitve pravočasne predložitve zahtevanega pooblastila, ampak zato, ker instituta zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi ni več mogoče uporabiti, ko je postopek enkrat zaključen.

13. V izpodbijanem sklepu se organ sicer očitno napačno sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. V obravnavanem primeru ta določba namreč ne more predstavljati pravne podlage za zavrženje tožnikove zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi, saj ne gre za takšno okoliščino, da bi se o isti upravni zadevi že vodil upravni ali sodni postopek, ali da bi bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa bi tožnik pridobil kakšne pravice, ali bi mu bile naložene kakšne obveznosti, prav tako pa ni bila izdana zavrnilna odločba. Organ je v zadevi že izdal sklep, s katerim je tožnikovo zahtevo za vpis evropskega patenta v register patentov z dne 6. 7. 2016 zavrgel. Ta sklep je procesne narave in je bil izdan brez vsebinskega odločanja. Pač pa predstavlja pravilno pravno podlago za zavrženje tožnikove zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je že na podlagi vsebine tožnikove zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi očitno, da glede na zgoraj obrazloženo po končanem postopku ne more zahtevati nadaljevanja postopka po zamudi na podlagi 67. člena ZIL-1. Vendar zgolj navedba napačne pravne podlage v tem sporu nima vpliva na odločitev sodišča (3. alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1). Tožnikovo zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi je organ kot navedeno, utemeljeno zavrgel, čeprav bi moral to storiti iz drugega razloga.

14. Do preostalih trditev strank se sodišče posebej ne opredeljuje, ker za presojo niso relevantne.

15. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Odločitev je bila sprejeta na seji v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka

17. Stroškovna odločitev temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.