Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, oprto na izvedenskem mnenju, da je bil tožnik nezmožen za delo tudi v času od 7. 9. 2021 do 16. 1. 2021 in je zato delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do navedenega dne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 8. 2021, ampak je trajalo do vključno 16. 1. 2022 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 7. 8. 2021 do vključno 16. 1. 2022 plača 1.800,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka) in ga za navedeno obdobje prijavi v zdravstveno, pokojninsko in ostala socialna zavarovanja s polnim delovnim časom (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki obstajalo tudi na dan 17. 1. 2022 ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del mesečnega zneska 1.800,00 EUR za ta dan z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 19. 2. 2022 do plačila ter ga za isti dan prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in ostala socialna zavarovanja s polnim delovnim časom (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 1.578,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I., II., III., V. in VI. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da ni ničesar opustila in ji ni moč očitati protipravnosti. Ko se je tožniku odpovedni rok iztekel, ni imela podatka, da bi imel tožnik odprt bolniški stalež. Tožnik je ni obvestil, da bo odprtje bolniškega staleža vidno šele ob koncu meseca. S svojim postopanjem je onemogočil kontrolo njegovega zdravstvenega stanja organom, ki so za to pooblaščeni (ZZZS). Nima pravnega interesa za predmetni tožbeni zahtevek in ni izkazana sklepčnost zahtevka, za obdobje po 6. 9. 2021, saj tožnik ni izkoristil svojih pravic. Sodišče se do navedenih vprašanj ni opredelilo. Izvedenki sta poudarili, da bi utegnilo biti ob zelo pogostem obravnavanju pri psihiatru lažje natančneje določiti, kdaj je bil zaključek bolniškega staleža najbolj ustrezen. Dejstvo, da tožnik ni pogosteje obiskal psihiatra niti osebne zdravnice, ne more iti v breme tožene stranke. Vztraja, da je dokumentacija pomanjkljiva in zato ni mogoče podati zaključka, da je bil tožnik celotno obdobje nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do neskladja med prvotnim izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo izvedenskega mnenja. V prvotnem mnenju sta izvedenki podali oceno, da je bil tožnik od 7. 9. 2021 dalje zmožen za delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 8. 2020. Izvedenki sta dodali pripombo, da je bilo delo za tožnika manj primerno in ustrezno glede na njegove siceršnje lastnosti, kar ni relevantno. V dopolnitvi izvedenskega mnenja sta podali nasprotne zaključke. Glede navedenega protislovja je sodba neobrazložena. Izvedenki sta v prvi dopolnitvi mnenja in ob zaslišanju sodne izvedenke A. A. navedli, da je bil tožnik šele od 17. 1. 2022 zmožen za delo. Ob tem nista pojasnili razlogov za spremembo mnenja niti nista od prvotnega mnenja do njegove dopolnitve pridobili dodatnih podatkov, ki bi utemeljevali navedeno spremembo. Izvedenskega mnenja ni mogoče upoštevati na način, kot to povzema sodišče prve stopnje. Z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke je sodišče kršilo pravico tožene stranke do enakega varstva pravic, do kontradiktornega postopka in 254. člen ZPP. Neutemeljeno je stališče sodišča, da zavrne dokazne predloge za poizvedbo pri ZZZS glede predpisanih in porabljenih zdravil, pridobitev zdravstvenega kartona in zaslišanje lečeče zdravnice. Ne sprejema argumentacije sodišča, da količina zdravil ne vpliva na presojo delazmožnosti. Izvedenki se nista jasno opredelili, ali je pri tožniku od septembra dalje prišlo vsaj do delnega izboljšanja, ki bi privedlo do dela s skrajšanim delovnim časom. Ni mogoče mimo dejstva, da je psihiater tožnika 23. 9. 2021 naročil na pregled šele 17. 1. 2022. Napačna je odločitev glede stroškov postopka in sodne takse. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi graja kršitev procesnih pravil, ki jih utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) glede predpisanih in porabljenih zdravil, ni pridobilo zdravstvenega kartona tožnika in ni zaslišalo lečeče zdravnice. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odloči sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri ZZZS. Ob jasno podanem mnenju izvedenk, da količina predpisanih in porabljenih zdravil ne vpliva na presojo delazmožnosti (zlasti pri anksiozno-depresivnih motnjah) se je izvedba dokaza utemeljeno izkazala za nepotrebno. Enako sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo dokaznemu predlogu za pridobitev zdravstvenega kartona tožnika, saj sta ga pridobili in pri izdelavi izvedenskega mnenja proučili že članici izvedenskega organa. Utemeljeno tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem lečeče zdravnice, ker tožena stranka ni navedla konkretnega dejstva, o katerem naj bi predlagana priča vedela izpovedati, sodišče pa je dodatno utemeljeno pojasnilo, da je ugotavljanje začasne (ne)zmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju dokazna tema za izvedenski organ. Postopek na prvi stopnji zato ni obremenjen s smiselno zatrjevano kršitvijo pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje imenovati drugega izvedenca medicinske stroke. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za pridobitev drugega mnenja je pravilna (14. točka obrazložitve sodbe). Sodišče mora dokazovanje z drugim izvedencem ponoviti le v primeru, če je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno, nepopolno, samo s sabo v nasprotju ali v nasprotju z drugimi raziskanimi okoliščinami ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (254. člen ZPP). Izvedensko mnenje izvedenk ni niti nejasno niti nepopolno ali pomanjkljivo do te mere, da bi nastal dvom o njegovi pravilnosti. Izvedenki sta pri izdelavi mnenja upoštevali tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, opravili osebni pregled tožnika ter mnenje ustrezno in argumentirano obrazložili. Z zaslišanjem članice izvedenskega organa se je dodatno odpravila vsaka pomanjkljivost in dvom, pri čemer je imela tožena stranka, zastopana po odvetniku, na naroku možnost izvedenki postavljati dodatna vprašanja. Posledično sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožene stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do kontradiktornega postopka (5. člen ZPP) ter je na izvedensko mnenje utemeljeno oprlo svojo odločitev.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove s 15 dnevnim odpovednim rokom in enakim rokom za sprejem ponudbe, ki je tožnik ni sprejel. Tožena stranka je tožnika s potekom odpovednega roka, tj. 7. 8. 2021 odjavila iz obveznih zavarovanj. Tožnik trdi, da je 4. 8. 2021 nastopil bolniški stalež in je bil v trenutku poteka odpovednega roka v bolniškem staležu, zato mu je delovno razmerje prenehalo šele po koncu bolniškega staleža. Meni, da je nezmožnost za delo (in posledično delovno razmerje) trajala do 17. 1. 2022, ko je imel predviden kontrolni pregled. Tožena stranka ni prerekala, da je tožnik s 4. 8. 2021 nastopil bolniški stalež, in da je bila pri tožniku z odločbo ZZZS ugotovljena začasna nezmožnost za delo do vključno 6. 9. 2021. Tožena stranka pa se ne strinja s tožnikovo nezmožnostjo za delo po 6. 9. 2021. 9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik s svojim ravnanjem onemogočil kontrolo svojega zdravstvenega stanja organom, ki so za to pristojni. Sodišče prve stopnje se je do teh pripomb tožene stranke opredelilo (opomba št. 3 na strani 5) in pravilno pojasnilo, da za čas po poteku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja, organ ZZZS, glede na določbo drugega odstavka 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 in nasl.), ni imel podlage za ugotavljanje tožnikove začasne nezmožnosti za delo1. Z odločbo ZZZS z dne 6. 9. 2021 je torej imenovani zdravnik tožniku od 8. 8. 2021 do 6. 9. 2021 priznal začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, ker je bil po njegovi oceni v tem času nezmožen za delo. Z dnem 6. 9. 2021 je začasno nezmožnost za delo zaključil in torej ugotavljanje (ne)zmožnosti za delo po tem datumu, iz pojasnjenih razlogov, ni bilo predmet presoje imenovanega zdravnika.

10. Sodišče prve stopnje je za to, da bi lahko ugotovilo, ali je bil tožnik nezmožen za delo tudi po 6. 9. 2021, v postopek pravilno pritegnilo izvedenski organ v sestavi specialistke za medicino dela, prometa in športa ter specialistke psihiatrinje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, oprto na izvedenskem mnenju, da je bil tožnik nezmožen za delo tudi v času od 7. 9. 2021 do 16. 1. 2021 in je zato delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do navedenega dne.

11. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na razlike med izvedenskim mnenjem ter dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Ugotovitve izvedenk v izvedenskem mnenju in dopolnitvi izvedenskega mnenja niso neskladne in je sodišče prve stopnje opravilo ustrezno dokazno presojo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da navedba izvedenk v izvedenskem mnenju, da je bilo delo za tožnika (od 7. 9. 2021) manj primerno in ustrezno glede na njegove siceršnje lastnosti, ni pomembna. Izvedenki sta že v mnenju izrecno pojasnili, da je tožnik ob prvem pregledu v septembru 2021 dobil diagnozo depresije v zmerni intenziteti in da ima človek s tako intenziteto depresije velike težave pri opravljanju svojih običajih aktivnosti. Diagnoza je bila 17. 1. 2022 preoblikovana v blago intenziteto depresije. V dopolnilnem mnenju sta izvedenki, naprošeni naj dodatno utemeljita svoje mnenje, izrecno zapisali, da je bil tožnik od 17. 1. 2022 dalje zmožen za delo v polnem delovnem času po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "komercialist - specialist za logistiko". Po presoji pritožbenega sodišča sta izvedenki prepričljivo in zadostno odgovorili na zastavljena vprašanja, mnenje pa je skladno z zdravstveno dokumentacijo v spisu.

12. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke, da je tožnikova zdravstvena dokumentacija pomanjkljiva, in da ni mogoče mimo dejstva, da je psihiater tožnika 23. 9. 2021 naročil na pregled šele 17. 1. 2022. Kot izhaja iz zaslišanja izvedenke psihiatrinje A. A., na katerega se je utemeljeno oprlo tudi sodišče prve stopnje, anksiozno depresivna simptomatika in prilagoditvena simptomatika nimata jasno določenega časovnega algoritma. S tem v zvezi je sodna izvedenka podala tudi konkretna pojasnila, da psihiatri paciente naročajo po svoji presoji, po tem, ko so naredili ustrezno intervencijo z zdravilom in pojasnitvijo stanja, ga lahko naročajo na en ali na tri mesece. To po mnenju izvedenke ni nesorazmerno in je bil v okviru običajnih kontrol, kot jih delajo ambulantni psihiatri, naročen tudi tožnik.

13. Tožena stranka s pritožbenim vztrajanjem, da ne sprejema argumentacije sodišča prve stopnje glede količine zdravil in vpliva na presojo delazmožnosti, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje se je pri tem, kot že navedeno, utemeljeno sklicevalo na prepričljivo pojasnilo izvedenk, da količina predpisanih zdravil in predpisan odmerek ne vplivata na presojo delazmožnosti, ker se začasna nezmožnost ocenjuje le na zadostnost funkcije, potrebne za opravljanje del in nalog. Niti se nezadostni odmerek ali nejemanje zdravil ne sankcionira z nepriznanjem bolniškega staleža. 14. Ne drži, da se izvedenki nista jasno opredelili do vprašanja, ali je bil tožnik od septembra dalje zmožen za delo vsaj s skrajšanim delovnim časom. Zaslišana izvedenka psihiatrije je v zvezi s tem pojasnila, da se za štiri ure dela odloči psihiater po svoji presoji, in da v konkretni obravnavi psihiater ni nakazal, da bi lahko šlo za postopno obremenjevanje. Sodišče prve stopnje je toženi stranki dalo možnost, da ustno in neposredno na naroku izvedenki psihiatrije postavi dodatna vprašanja in terja argumentirane odgovore, v kolikor je menila, da odgovor na to vprašanje ni v zadostni meri razjasnjen, česar pa ni izkoristila.

15. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno nima razlogov za dvom v pravilnost, popolnost in strokovnost podanega izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev sodišča prve stopnje. Pravilna je tudi presoja sodišča, da za konkretni spor ni pomemben podatek, ali je tožena stranka na dan poteka odpovednega roka vedela za tožnikovo začasno nezmožnost za delo. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR.

1 Primerjaj tudi VDSS, opr. št. Psp 128/2019.