Jedro

Zakon o splošnem upravnem postopku v 5., 8. ter v 181. do 192. členu določa način izvajanja dokazov. V 65. členu ZDen določa način vodenja ugotovitvenega postopka. Če upravni organi niso upoštevali navedenih določb, predvsem če v smislu 65. člena ZDen, poročilo o dejanskem stanju ni bilo izdelano po zbranih dejstvih in dokazih, mora sodišče po 2. odstavku 42. člena ZUS izpodbijano odločbo odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 7.8.1992.

Obrazložitev

Sekretariat za družbenogospodarske zadeve občine je pred odločitvijo opravil dve ustni obravnavi (16. in 19. 3.1992), opravil ogled dne 9.4.1992, katerega se tožeča stranka ni udeležila, pridobil mnenje sodnega izvedenca, ki je izdelal mnenje na prošnjo pravnega naslednika upravičenke na predlog zavezanca z dne 8.5.1992 pa je izdal sklep o določitvi novega izvedenca. Mnenje ni bilo vročeno zavezani stranki. Poročilo v smislu 65. člena zakona o denacionalizaciji je bilo sestavljeno pred predlogom zavezanca za dopolnitev mnenja izvedenca in pred mnenjem drugega izvedenca, ki je bilo podano 29.5.1992. Prvostopni upravni organ je z odločbo z dne 22.6.1992 odločil, da mora zavezanec, to je tožeča stranka, vrniti upravičenki nepremičnine parc. št. 485, 487, 200/2 in 200/3 v skupni izmeri 8,4303 ha. V 2. točki izreka je zavrnil zahtevek tožeče stranke, da se ji dovoli uporaba navedenih kmetijskih zemljišč za dobo pet let, ker bi sicer bila bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksa zavezanca. Odločil je na podlagi 6., 1. odstavka 37. in 1. odstavka 54. člena zakona o denacionalizaciji. Ugotovil je, da niso dani pogoji, da se zavezancu pusti v posesti navedena zemljišča še za dobo petih let, saj z vrnitvijo ne bo okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksa zemljišč zavezane stranke. Takšno odločitev je prvostopni upravni organ oprl na mnenje dveh izvedencev, ki sta podobni v bistveno pomembnih točkah.

Tožeča stranka se je pritožila zoper prvostopno odločbo, glede izreka v 1. in 2. točki. Navajala je, da ni prejela mnenja izvedenca in da je zahtevala, da ji to mnenje prvostopni upravni organ vroči. Oddaljenost zemljišč, ki bi jih naj zavezanec vrnil, od njegovih drugih zemljišč, znaša le okrog 500 m, vseh zemljišč od strojnega parka pa okrog 13 km. Ni res, da je obdelovanje zemljišč nerentabilno. Z vrnitvijo okrog 8 ha zemljišč bo prišlo do bistvenega izpada proizvodnje. Ni bilo upoštevano, da je zavezanec vlagal v zemljišča in je zato zahteval odškodnino.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila. Ugotovila je, da je prvostopna odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Tožeči stranki res ni bilo vročeno mnenje izvedenca, vendar organ prve stopnje na predloge strank po 3. odstavku 65. člena zakona o denacionalizaciji ni vezan. Poleg tega se izvedeniško mnenje prvega izvedenca v bistvenih ugotovitvah ne razlikuje od izvedenskega mnenja drugega izvedenca. S tem, da ni zavezanec dobil mnenja drugega izvedenca, ni bila bistveno okrnjena njegova pravica. Iz mnenj izvedencev izhaja, da z vrnitvijo zemljišč, ki ne tvorijo kompleksa kmetijskih zemljišč, ne bo poslabšan ekonomski položaj oziroma tehnološki položaj zavezanca, zato ni pogojev, da zavezanec zemljišče še obdrži v posesti v nadaljnjih petih letih.

V tožbi je tožeča stranka izpodbijala točko 1 in 2 izreka prvostopne upravne odločbe in se sklicevala na navedbe pritožbe. Iz priloženih skic izhaja, da zemljišča, ki naj bi jih zavezanec vrnil, ležijo v neposredni bližini njegovih drugih zemljišč. Z vrnitvijo teh zemljišč bo torej rentabilnost proizvodnje prizadeta. To bi bilo mogoče popraviti s podaljšanjem posesti za nadaljnjih pet let. Ni se strinjala z mnenjem prvega izvedenca o rentabilnosti proizvodnje in o načinu obdelovanja kmetijskih zemljišč. Tožeča stranka je tudi navajala, da je vlagala v melioracijo zemljišč in da je zato porabila okrog 65.000,00 SIT. Zahtevala je odškodnino za vlaganja. Predlagala pa je tudi, da ji sodišče odmeri stroške postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je določeno, da se do izdaje ustreznih predpisov v Republiki Sloveniji uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi ustavnega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem ustavnim zakonom drugače določeno. Na podlagi te določbe se v Republiki Sloveniji v upravnem postopku uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ob njem pa še določbe posebnih zakonov, če ti vsebujejo tudi procesne norme. Tako zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I - ZDEN) določa postopek v V. poglavju (52. do 71. člen), ki ureja uveljavljanje pravic.

Prvi odstavek 5. člena ZUP določa, da je treba pri postopanju in odločanju stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice in koristi. Podobna je določba 1. odstavka 135. člena istega zakona. V 1. odstavku 8. člena ZUP je določeno, da je pred izdajo odločbe treba stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Iz določb ZUP (181. do 192. člen), ki urejajo izvajanje dokazov z izvedenci izhaja, da izvedenec poda svoje mnenje na obravnavi. Stranke imajo po 3. odstavku 189. člena pravico izvedencu postavljati vprašanja in zahtevati pojasnila glede izvida in mnenja. Po 1. odstavku 65. člena zakona o denacionalizaciji se predhodno izvede poseben ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločanje o zahtevi. Drugi odstavek določa, kdo vodi ugotovitveni postopek in naroča, da je po končanem ugotovitvenem postopku treba sestaviti poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Po 3. odstavku se poročilo vroči strankam z osebno vročitvijo, stranke imajo v 15. dneh po prejemu poročila pravico predlagati spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Na predloge strank organ prve stopnje ni vezan.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni upravni organ kršil navedene določbe postopka ZUP in zakona o denacionalizaciji. Tožeči stranki ni vročil mnenja drugega izvedenca, zaradi česar ji ni bila dana možnost, da bi v zvezi z njim postavljala vprašanja in zahtevala pojasnila. Izvedenca njunih mnenj tudi nista podala na obravnavi in stranki v zvezi z mnenji nista bili zaslišani. Tudi zato bi morala tožena stranka z drugim mnenjem seznaniti tožečo stranko. Drugi odstavek 65. člena zakona o denacionalizaciji določa, da se poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju izda po končanem ugotovitvenem postopku. Prvostopni upravni organ je s tem, da je določil novega izvedenca, dejansko ta predhodni ugotovitveni postopek podaljšal, o dejstvih, ki so bila ugotovljena v tem postopku, pa ni seznanil tožeče stranke. Namen navedene določbe je v tem, da pristojni upravni organ sestavi poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve šele takrat, ko je zbral vsa za pravilno odločitev potrebna dejstva in dokaze. S tem, da je bilo poročilo izdano dne 22.4.1992, da je bil šele potem izdan sklep o določitvi novega izvedenca in da je bilo po navedenem datumu izdano novo izvedeniško mnenje, je bila kršena navedena določba zakona o denacionalizaciji.

Zaradi navedenega je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti. Tožečo stranko je v zvezi z odškodninskimi zahtevki napotiti na določbo 25. člena zakona o denacionalizaciji.

Glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka je v 61. členu zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) določeno, da v teh sporih trpi vsaka stranke svoje stroške postopka. Tožeča stranka torej ne more zahtevati povrnitve stroškov.