Jedro

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razloga prenehanja prvotožene stranke zaradi stečaja, začetega na podlagi sklepa Okrožnega sodišča. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila formalno kot dejansko podana na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1, ki določa, da lahko upravitelj v stečajnem postopku ali postopku prisilne likvidacije s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podlage za zaposlitev pri drugotoženi stranki. V zvezi s tem je sodišče pravilno obrazložilo okoliščine prenosa dejavnosti in delavcev na novo ustanovljeni družbi. Prenos je potekal v skladu z 221. členom ZFPPIP, načrtom finančnega prestrukturiranja in izčlenitvenim načrtom. Med prvo in drugotoženo stranko ni prišlo do prenosa celotnega podjetja, temveč le tistih organizacijskih enot, ki jih je predvideval načrt finančnega prestrukturiranja, medtem ko so bile preostale enote (med njimi tudi varnostna služba) pred tem ukinjene. Tožnik tako od drugotožene stranke neutemeljeno zahteva sprejem na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki. Drugotožena stranka ni bila dejanska prevzemnica dejavnosti varnostne službe prvotožene stranke niti ni tega predvideval načrt finančnega prestrukturiranja ali izčlenitveni načrt.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke, vročena tožniku dne 19. 11. 2014, nezakonita. Drugotožena stranka je dolžna tožnika pozvati na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi s prvotoženo stranko z dne 25. 3. 2011 in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih plač, davkov in prispevkov ter izplačilo mesečnih neto plač z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih neto plač dalje, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ ter ga prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče se namreč ni opredelilo do njegove navedbe, da je odpoved nezakonita, ker ni bila podana iz dejanskega razloga, ki je v tem, da je prva toženka že v začetku leta 2014 (torej skoraj leto dni pred začetkom stečajnega postopka) njegovo delovno mesto receptorja nadzornika ukinila. Dejstvo, da je zaradi pravnega varstva, ki ga je tožnik užival kot starejši delavec počakala z odpovedjo in mu jo je podala šele z dnem stečajnega postopka, predstavlja zlorabo 4. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1. Sodišče se tudi ni posebej opredelilo do kršene obveznosti delodajalca po drugem in tretjem odstavku 104. člena ZDR-1, ki se nanašata na odpoved večjemu številu delavcev. Tožnik je kljub ukinitvi delovnega mesta z dejanskim delom nadaljeval do 12. 11. 2014, prvotožena stranka pa mu ni zagotovila varstva po 114. členu ZDR-1. Tudi ni upoštevala delitvenega oziroma izčlenitvenega načrta, po katerem bi moral ostati zaposlen bodisi pri prvi toženki ali pa bi mu ta morala ponuditi delovno mesto izčlenjenih družbah. Delo receptorja nadzornika ni zajemalo zgolj varovanja objekta, temveč kombinacijo dela varnostnika in receptorja, torej gre za delo, ki je povezano z opravljanjem trgovske dejavnosti, zaradi česar je treba šteti, da je pri drugi toženki prišlo do prenosa dela podjetja, za katerega je opravljal delo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, če so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba s tem v zvezi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo določenih okoliščin, ki jih sicer pritožba ocenjuje kot odločilne, s čimer pa pravzaprav uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v posledici zmotne uporabe materialnega prava.

7. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni preverilo, v čem je bil dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2014. Jasno je obrazložilo ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo iz razloga prenehanja prvotožene stranke zaradi stečaja, začetega 14. 11. 2014, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju. Odpoved je bila torej tako formalno kot dejansko podana na podlagi prvega odstavka 104. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da lahko upravitelj v stečajnem postopku ali postopku prisilne likvidacije s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno. Iz navedenega izhaja, da očitno ni sledilo tožnikovim trditvam o tem, da mu je pogodba o zaposlitvi dejansko prenehala iz poslovnega razloga.

8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je prvotožena stranka decembra 2013 sprejela načrt finančnega prestrukturiranja družbe, ki je predvideval izvedbo ponovne prisilne poravnave z izvedbo izčlenitve - ustanovitve dveh novih družb, (drugotožene stranke in družbe A. d.d). Ta načrt je izrecno predvideval, da se varnostna služba ne prenaša na navedeni novoustanovljeni družbi in se je posledično ta služba tudi ukinila. Tako je prvotožena stranka tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu receptor nadzornik, v varnostni službi, res že januarja 2014 nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 88. členu ZDR-1, vendar tega ni storila, ker je tožnik, kot starejši delavec, užival varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. 9. Vendar pa zgolj iz tega razloga ni pravilna logika tožnika, da je bil vse od takrat dalje edini možen način njegovega zakonitega prenehanja delovnega razmerja pri prvotoženi stranki redna odpoved iz poslovnega razloga - v posledici ukinitve varnostne službe. Zaradi varstva, ki je bilo tožniku z vidika možne redne odpovedi iz poslovnega razloga v začetku leta 2014 v korist, ni pravilno sklepanje, da mu od takrat dalje delovno razmerje ne more prenehati iz kakšnega drugega zakonsko predvidenega razloga, če so izpolnjeni pogoji za to.

10. Tožniku je bila tako pogodba o zaposlitvi odpovedana šele z začetkom stečajnega postopka nad prvotoženo stranko, ko je ta prenehala z opravljanjem dejavnosti. Četudi po drugem odstavku 114. člena ZDR-1 v primeru takšne odpovedi varstvo starejših delavcev ni predvideno, pa to še ne pomeni, da je prvotožena stranka v primeru tožnika načrtno zlorabila institut varstva starejših delavcev pred odpovedjo. Nenazadnje je vseskozi spoštovala predpisano varstvo kot tudi zaveze v načrtu finančnega prestrukturiranja družbe za izvedbo predvidene ponovne prisilne poravnave in kasneje tudi zakonito ukrepala zaradi začetka stečajnega postopka.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove navedbe o tem, da prvotožena stranka ni izpolnila obveznosti iz 104. člena ZDR-1, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev. Ker je iz ugotovitev sodišča prve stopnje jasno razbrati, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev (98. člen ZDR-1), takšno pritožbeno zavzemanje ne more biti relevantno. Prvotožena stranka je namreč zaradi začetka stečajnega postopka pogodbe o zaposlitvi odpovedala le desetim delavcem, medtem ko so bili vsi ostali delavci prevzeti k zgoraj omenjenima družbama, kar pa ne predstavlja prenehanja delovnega razmerja večjemu številu delavcev zaradi začetka stečajnega postopka. Posledično prvotožena stranka ni bila dolžna izpolniti s tem povezanih obveznosti glede sindikatov in zavoda za zaposlovanje.

12. Ni podlage za utemeljenost pritožbenih navedb, da bi morala prvotožena stranka tožniku ponuditi drugo ustrezno delovno mesto oziroma sprejeti kakšne ukrepe za ohranitev zaposlitve. Tožnik ohranitve zaposlitve pri prvotoženi stranki niti ni vtoževal, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da ni podlage niti za zaposlitev pri drugotoženi stranki. V zvezi s tem je obrazložilo okoliščine prenosa dejavnosti in delavcev na novo ustanovljeni družbi. Prenos je potekal v skladu z 221. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl.), načrtom finančnega prestrukturiranja in izčlenitvenim načrtom. Med prvo in drugotoženo stranko ni prišlo do prenosa celotnega podjetja, temveč le tistih organizacijskih enot, ki jih je predvideval načrt finančnega prestrukturiranja, medtem ko so bile preostale enote (med njimi tudi varnostna služba) pred tem ukinjene. Tožnik tako od drugotožene stranke neutemeljeno zahteva sprejem na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki. Ključna podlaga za pravilno zavrnitev takšnega zahtevka je v tem, da drugotožena stranka ni bila dejanska prevzemnica dejavnosti varnostne službe prvotožene stranke niti ni tega predvideval načrt finančnega prestrukturiranja ali izčlenitveni načrt. Pritožba neutemeljeno prikazuje, da bi moral biti tožnik prevzet k drugotoženi stranki tudi iz razloga, ker naj bi bilo njegovo delo povezano z opravljanjem trgovske dejavnosti, kar pa ne drži. 13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP). Drugotožena stranka krije svoje stroške odgovora na tožbo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), po katerem delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh.