Jedro

Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.

Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I/1., 2., 3. točki in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba v nerazveljavljenem delu.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku: obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto, po plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila; obračunati plačo za mesec november 2010 v višini 708,05 EUR bruto, po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 12. 2010 do plačila; povrniti stroške prevoza na delo in regresa za prehrano in sicer za mesec avgust 2010 v znesku 369,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2010 do plačila, za mesec oktober 2010 v znesku 103,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 do plačila, za mesec november 2010 v znesku 159,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 do plačila; izplačati odpravnino v višini 4.450,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 753,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila, kar je nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic na ..., pod izvršbo (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Sodba ni pravilna in zakonita, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tako je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za mesec november 2010 v višini 708,05 EUR bruto, po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov za socialno varnost z izplačilom neto. Sodišče je svojo odločitev oprlo na poravnavo z dne 11. 5. 2012, sklenjeno med strankama, pri čemer je v poravnavi navedeno, da gre za plačilo plače za mesec november 2011 v višini 708,05 EUR, sodišče pa je odločilo o plačilu plače za mesec november 2010. Sodišče je svojo obrazložitev obrazložilo, da gre za očitno pisno pomoto pri zapisu datuma, pri čemer ni razjasnilo navedenega niti z zaslišanjem tožnika, niti z zaslišanjem tožene stranke, temveč samo na podlagi svoje subjektivne ocene. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto, po plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, saj naj bi tožena stranka pripoznala ta znesek s sklenitvijo poravnave. Iz poravnave ne izhaja, za katero leto se je tožena stranka zavezala plačati regres za letni dopust, temveč zgolj „regres, ki mu pripada“. Tudi tega neskladja med vsebino poravnave in tožbenim zahtevkom sodišče ni razjasnilo z neposrednim zaslišanjem tožnika, čeprav je imelo vse možnosti, temveč je odločilo, da je tožena stranka pripoznala tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust v letu 2010. Vsa navedena neskladja bi lahko sodišče razjasnilo oziroma zaslišalo direktorja tožene stranke, ki ga je tožena stranka predlagala, vendar pa se o njenem dokaznem predlogu sodišče v nasprotju z drugim odstavkom 287. člena ZPP sploh ni izjasnilo. S tem je kršena pravica do kontradiktornega postopka, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni zaslišalo direktorja, ki je bil v času prvega naroka službeno odsoten in se ga ni mogel udeležiti, tožena stranka zoper to procesno kršitev tudi ni mogla ugovarjati v smislu 286. b člena ZPP. Sodišče je v nasprotju z vsebino sodne poravnave odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še stroške prevoza na delo in regresa za prehrano za mesec avgust 2010 v znesku 369,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 do plačila, za mesec oktober 2010 v znesku 103,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 do plačila, za mesec november 2010 v znesku 159,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 do plačila, saj naj bi tožena stranka s podpisom poravnave pripoznala stroške prevoza in prehrane za mesec avgust, oktober in november v zneskih, kot to izhaja iz tožbe. Sodišče ob tem ni upoštevalo dejstva, da sta se stranki iz naslova stroškov prevoza in malice v poravnavi z dne 11. 5. 2012 dogovorili za plačilo 632,92 EUR, nista pa se dogovorili, kolikšen del tega zneska je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova malice in kolikšen del sredstev iz naslova prevoznih stroškov, prav tako ne kolik del tega zneska je dolžna izplačati za vsak posamezni mesec. Sodišče bi moralo ugotavljati dejstva, ki so pomembna za odločitev, moralo bi izvesti dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar tega ni storilo. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstaja tudi nasprotje o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe in vsebino listine poravnava z dne 11. 5. 2012, pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da je bila poravnava sklenjena šele leta 2012 in je zelo verjetno, da je imel tožnik tudi iz leta 2011 še zahtevke zoper toženo stranko. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Je pa sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Ob navedenem pa je sodišče storilo tudi zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka iz 8. alinee drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršilo temeljno načelo kontradiktornosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jih v dokazne namene predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnika odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe, pri čemer je sodišče ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izdanega sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in to po preteku 45 dnevnega odpovednega roka, torej z dnem 13. 11. 2010, saj je bil sklep tožniku vročen dne 29. 9. 2010. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti, torej tudi zoper izplačilo odpravnine v višini 4.450,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 do plačila. Pritožba v navedenem delu nima posebnih razlogov, tako da je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo v tem delu le iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo odpravnino na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR). Ker je tožnik pri toženi stranki dopolnil 13 let delovne dobe, mu pripada odpravnina na tej podlagi in glede na to, da je bila njegova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo bruto 1.400,00 EUR, mu tako pripada odpravnina v višini četrtine povprečne plače za vsako leto delovne dobe, kar skupaj znaša 4.450,00 EUR, tako da je sodišče v tem delu pravilno tožniku priznalo odpravnino in je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča v I/4. alinei izreka.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugotoviti namreč je, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v večjem delu oprlo na podpisano poravnavo, ki sta jo sklenili tožnik in tožena stranka dne 11. 5. 2012 (priloga A4), vendar ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za pripoznavo zahtevkov, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje, pač pa le za izvensodno poravnavo, ki pa ni bila izvršena. Pripoznava zahtevka mora biti namreč jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava ni. V kolikor pa je sodišče štelo, da gre za pripoznavo, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je tožnik na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvedsodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno, da bo tožena stranka izplačila izvršila najkasneje do 31. 12. 2012. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je glede izplačila plače za mesec november 2011 štelo, da gre po prepričanju sodišča za očitno pomoto pri zapisu datuma, saj naj bi šlo očitno za plačilo razlike v plači za november 2010, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožbeni ugovor tožene stranke je glede tega utemeljen, saj sodišče ni razčistilo ne z zaslišanjem tožnika niti tožene stranke ali gre za plačilo plače za mesec november 2011 ali za mesec november 2010, pri čemer pa tudi nobena stranka med postopkom ni zatrjevala, da gre za očitno pisno pomoto. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločati o postavljenem tožbenem zahtevku, pri čemer pa kot navedeno poravnava ne pomeni pripoznave tožbenega zahtevka, torej bo moralo sodišče odločati glede na postavljeni tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožbeno navedbo, da iz poravnave ne izhaja, da je tožena stranka kakorkoli pripoznala tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto, ter po plačilu družbenih dajatev izplačilo pripadajočega neto zneska, saj iz poravnave dejansko izhaja, da se je tožena stranka zavezala „izplačati regres, ki tožniku pripada“ v znesku po plačilu davkov in prispevkov od zneska 734,15 EUR bruto, pri čemer pa ni jasno za katero leto gre. Tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku odločati o postavljenem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da je sodišče zmotno odločilo glede izplačila prevoza stroškov na delo in regresa za prehrano, posebej za mesece avgust 2010, oktober 2010, november 2010, saj iz poravnave, ko je sodišče zmotno štelo, da gre za pripoznavo, navedeni zahtevki ne izhajajo, pač pa sta se stranki dogovorili le, da se izplača znesek iz naslova prevoza na delo in malico za mesece avgust, oktober in november 2010 v skupnem znesku 632,92 EUR. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tako odločati o postavljenem tožbenem zahtevku in se opredeliti do posameznih postavk, pri tem odločiti upoštevaje tako dokaze tožnika kot tožene stranke, pri čemer bo moralo zaslišati tudi direktorja tožene stranke, saj tožena stranka uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti, ker v prvotnem postopku ni bil zaslišan direktor, s čemer je sodišče kršilo pravico do kontradiktornega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V delu glede odločitve o plačilu odpravnine pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.