Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v izreku določilo, da preživnina prične teči od trenutka, ko se bo v prihodnosti mati odselila od očeta, je s tem izrek nerazumljiv, saj trenutek zapadlosti denarnega zahtevka ni znan in ni mogoče opraviti valorizacije preživnine pri centru za socialno delo. Če so stiki sporni, naj sodišče prve stopnje tudi v mejah 106. čl. ZZZDR določi, kako bo potekal prevoz dve leti starega otroka od matere k očetu in nazaj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (odločitev o preživnini v točki 3 izreka in odločitev o prevozu in prevzemu ml. L. P. ob izvrševanju stikov) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko 1 izreka sodbe dodelilo mladoletno L. v varstvo in oskrbo materi. V točki 2 je določilo stike, v točki 3 pa preživnino za L. in sicer 35.000,00 SIT od odselitve matere in deklice dalje. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.

Proti sodbi se glede dodelitve, preživnine in delno glede stikov z otrokom pritožuje oče, to je tožena stranka. Želi si, da bi oba starša obdržala varstvo in vzgojo, na kar ni bil opozorjen. Meni, da so stiki nujni za razvoj otroka in to so menili že v mediaciji. S tako visoko preživnino ne bo mogel imeti veliko stikov, kar bo povzročalo odtujevanje otroka od očeta. Če prevozi za mater niso ovira, naj ga mati pripelje in tudi odpelje in to je pomanjkljivost v sodbi.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Oče se je že dogovoril za preživnino, nato pa se je premislil in v mediaciji je toženka popustila. Sodišče pa se ni strinjalo z dogovorom, ki sta ga stranki sklenili v mediacijskem postopku. Po koncu glavne obravnave je bilo tožnici dodeljeno neprofitno najemniško stanovanje in od julija 2005 se bo odselila od toženca ter plačevala najemnino. Glede skupnega starševstva pa opozarja, da na centru za socialno delo je to bilo predebatirano, vendar ni prišlo do dogovora.

Pritožba je delno utemeljena.

Določba 105. čl. ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/2004) res omogoča staršema, ki ne živita več skupaj, da se sporazumeta o varstvi in vzgoji skupnih otrok in da obdržita oba varstvo in vzgojo otroka. Vendar o tem mora obstajati sporazum med staršema. V konkretnem primeru se starša o tem nista dogovorila, pri centru za socialno delo, kjer je bil dosežen sporazum, da je hči dodeljena v varstvo in vzgojo materi, ne v postopku mediacije, ki je tekel po vložitvi tožbe. Tudi na sodišču se pravdni stranki kaj takega nista dogovorili. Pritožnik zmotno meni, da gre za procesno pravico, o kateri naj bi ga sodišče še posebej opozarjalo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni proceni zakon, ampak je materialno pravo, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti in ga je tudi v tem primeru upoštevalo. Menilo je, da je v korist otroka treba spoštovati dogovor pravdnih strank, tako v postopku pred centrom za socialno delo kot v mediacijskem postopku, da se L. zaupa v varstvo in vzgojo materi. Takšno mnenje je bilo tudi s strani centra za socialno delo, ki je menilo, da je sporazum v korist otroka. Pritožnik pa ne pojasni kaj je sedaj drugače, kot je bilo, ko sta se starša dogovarjala o varstvu in vzgoji hčerke. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka. V tem delu postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v pritožbi smiselno zatrjevana relativna kršitev pa ni bila podana.

Sodišče prve stopnje mora poučiti stranko, ki nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima stranka po Zakonu o pravdnem postopku in ne more poučevati stranko o materianopravnih pravilih. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti (353. čl. ZPP).

Pač pa ima pritožba prav v delu, ko opozarja, da pri odločitvi o stikih sodišče ni določilo, kdo otroka pripelje k očetu oziroma vrne nazaj k materi. Stiki so določeni v točki 2 izreka in so v korist otroka. Odločitev sodišča o stikih pa je v skladu s 106. čl. ZZZDR.

Pritožniku je treba pojasniti, da s tem, ko je hči dodeljena v varstvo in oskrbo materi, ne preneha njegova roditeljska pravica in tudi ne pravica do osebnih stikov s hčerko. Oče ima tudi pravico soodločanja o vprašanjih, ki vplivajo na otrokov bodoči razvoj in ob pogostih stikih, ki so določeni, oče ne bo izgubil stika z otrokom, kot izraža strah v pritožbi. Pač pa utemeljeno opozarja, da v izreku ni določeno, kdo pride po otroka oziroma ga vrne k materi. V sodbi je namreč ugotovljeno, da se bo mati odselila, saj že ima stanovanje v najemu in zato se bo skupno prebivanje vsak čas zaključilo. Zato je treba v mejah 106. čl. ZZZDR odločiti tudi o tem, kako se bodo stiki izvrševali glede prevozov tako majhnega otroka, kot je L. P. (rojena 2003 leta). Korist otroka zahteva, da se prevoz in oddaja otroka opravi na način, ki otroku daje občutek varnosti in brez nepotrebnih travm. Zato bi kazalo v nadaljevanju postopka skušati doseči sporazum med staršema o prevozu, tako, da bi eden izmed staršev otroka pripeljal, drugi pa ga vrnil k materi. S tako gesto bi tudi starša otroku pokazala, da se strinjata z načinom izvrševanja stikov in če imata starša otroka rada, bosta pri tem kontrolirala svoje ravnanje tako, da pred otrokom ne bi prihajalo do nepotrebnih konfliktov. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da starši trenutno živijo skupaj, kar se bo vsak čas zaključilo in bo za otroka gotovo neprijetna sprememba in zato sta oba starša dolžna poskrbeti, da bo ta sprememba čim manj neprijetna za otroka. Le s skupnim sodelovanjem bosta to lahko dosegla in bo razhod obeh roditeljev za otroka čim manj stresen. Če sporazuma ne bo moč doseči, naj sodišče odloči ob upoštevanju vseh pravno odločilnih dejstev.

Utemeljeno opozarja pritožba, da je odločitev o preživnini preuranjena. Sodišče prve stopnje v 3. točki izreka odloči, da je oče dolžan plačevati za L. 35.000,00 SIT mesečno od odselitve dalje. Pri tem ne določi datuma, kar je za vprašanje zapadlosti nujno. Nemogoče je valorizirati denarno terjatev od nedoločenega trenutka dalje in center za socialno delo ne bo mogel opraviti valorizacije v skladu s sklepom vlade Republike Slovenije, če ne bo jasno, od kdaj dalje teče preživnina. Gre za nejasen izrek glede pravno odločilnih dejstev, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 354. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje določi, od kdaj dalje teče preživnina. Res je, da je v sodbi ugotovljeno, da v času sojenja na prvi stopnji toženec prispeva ustrezni del stroškov, pri čemer se ne ve, kdaj se bo mati z otrokom odselila. Če ne bo v trenutku odločanja na prvi stopnji že prišlo do dejanske odselitve, naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju določi preživnino od glavne obravnave dalje, če sta starša svoje preživninske obveznosti do otroka v času skupnega življenja skupaj poravnala. Glede na višine preživnine pa naj sodišče prve stopnje tudi upošteva, da bo od odselitve dalje deklica tudi v obsegu, kot so določeni stiki, tudi pri očetu, ki bo v tem času moral plačevati (na primer hrano za otroka in nositi tudi ustrezne fiksne stroške. Sicer pa pritožbeno sodišče na ugotovljene potrebe otroka in možnosti obeh staršev nima pomislekov. Pritožba sicer graja sodbo tudi v tem delu, vendar svojih trditev ne obrazloži. Pritožbeno sodišče le pripominja, da sta pravdni stranki že dvakrat dosegli sporazum glede plačevanja preživnine in da bi morebiti tudi v nadaljevanju postopka lahko dosegli sporazumni znesek glede preživnine, ki bi ga lahko sodišče povzelo v sodbi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. čl. ZPP. Tožeča stranka je namreč priglasila stroške za odgovor na pritožbo.