Jedro

Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pa pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 7. 2012 in drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 4. 2013 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je potrebno upravičenko B.B. šteti za samsko osebo in da je treba pri izračunu njenega prispevka k institucionalni oskrbi oziroma obveznosti tožeče stranke, ki prevzame namesto staršev preostali del iz naslova družbene skrbi za invalide, upoštevati njene dohodke in njo kot samsko osebo. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, iz katere izhaja, da zakonodajalec istočasno z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb, ni vzpostavil enakovredne obveznosti države do njihovega preživljanja. S tem je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov. Zaradi navedenega je nastala v pravnem sistemu neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti. Ustavno sodišče RS je za čas do odprave ugotovljene neustavnosti določilo tudi način izvršitve. Ocenilo je namreč, da je socialni položaj obravnavane skupine invalidov zaradi njihove eksistencialne ogroženosti treba začasno urediti. Zato je odločilo, da obstaja do odprave ugotovljene neustavnosti preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76 in naslednji) v 123. členu in sicer pred novelo zakona (ZZZDR-C). Po mnenju tožene stranke bi bilo potrebno pri odločitvi v sporni zadevi izhajati iz prej omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS. Tožena stranka nadalje še poudarja, da se od 1. 9. 2014 uporabljajo spremembe in dopolnitve Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji). V 7. točki 11. člena je med drugim določeno, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upoštevajo otroci, ki imajo podaljšano roditeljsko pravico. Od navedene spremembe naprej se polnoletne invalidne osebe, obravnavajo kot samske osebe, kar pa hkrati pomeni, da jih je zakonodajalec pred to spremembo štel v družino. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 7. 2012. Z omenjeno odločbo je CSD A. odločil, da je B.B. (upravičenka) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 889,27 EUR od 1. 2. 2012, nadalje, da prispevek upravičenke k plačilu storitve znaša 82,54 EUR in da storitev za upravičenko v višini oprostitve upravičenke doplača Občina A..

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša na vprašanje, ali bi tožena stranka morala pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke upoštevati njo kot samsko osebo ali tudi njene starše, katerim je podaljšana roditeljska pravica. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 in naslednji), v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Uredba, Ur. l. RS, št. 110/04 in naslednji) ter v določbah ZUPJS in ZZZDR. Na zahtevo upravičenca do socialnovarstvene storitve tožena stranka odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS v Uredbi. Z Uredbo je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilno sposobnost (kot znesek, do katerega je upravičenec oz. zavezanec sposoben plačati oz. prispevati pri plačilu storitve), prispevek k plačilu (znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec oz. zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa) in oprostitev plačila storitve (kot znesek, ki ga upravičenec oz. zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih Uredbe ne more in ni dolžan plačati). Oprostitev upravičenca se določi kot razliko med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom, oprostitev zavezanca pa kot razliko med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca. Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo naslednji člani: 1. zakonec oz. oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, oz. s katero predlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti, 2. otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali osebe iz 1. točke dolžni preživljati po zakonu. Če je vlagatelj oseba iz 2. točke se v skladu z drugim odstavkom istega člena poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še starši oz. eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo in oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali registrirano istospolno partnersko skupnostjo. V zvezi s podaljšanjem roditeljske pravice je pritožbeno sodišče že v več zadevah(1) zavzelo stališče, da je bilo z novelo 123. člena ZZZDR tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja ter jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. To je bil tudi zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen Ustave RS), to je iz razmerja starši-otrok in ne iz roditeljske pravice (slednja se namreč po veljavni zakonski ureditvi staršem obravnavane skupine invalidov še vedno lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost). Prišlo je do zamenjave družinske solidarnosti za družbeno, ki je utemeljena tudi v širšem interesu. Načelo socialne države državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so jo zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Omenjeno je v svoji odločbi z dne 13. 2. 2007 poudarilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je presojalo skladnost spremenjenega 123. člena ZZZDR z Ustavo RS. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznost preživljanja. Ravno v primeru iz 123. člena je zakonodajalec ukinil preživninsko obveznost staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti, ne glede na to, da se običajno v teh primerih podaljša roditeljska pravica čez otrokovo polnoletnost. Vse omenjeno pa pomeni, da kljub temu, da je bila upravičenki roditeljska pravica podaljšana tudi po njeni polnoletnosti, le-to pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ni odločilno.

8. Glede pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS z dne 13. 12. 2007 pa je pritožbeno sodišče že v drugih zadevah(2) poudarilo, da je Ustavno sodišče RS z omenjeno odločbo izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z Ustavo RS (II. točka izreka), ter je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku 1 leta po objavi odločbe v Ur. l. RS. V točki IV. izreka pa je določilo tudi način izvršitve odločbe do odprave ugotovljenega neskladja z ustavo tako, da se osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih osebe, zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR (pred novelo ZZZDR-C). Zmotno je stališče tožene stranke, da bi v okoliščinah konkretnega primera bilo potrebno upoštevati IV. točko navedene odločbe. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi(3) opozorilo na predlog Zakona o socialnovarstvenih prejemkih z dne 12. 3. 2010, ki v poglavju 2.2.3., ki se nanaša na varstveni dodatek in nadomestilo za invalidnost navaja, da se z navedenim zakonom odpravlja ugotovljena neustavnost Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, torej neustavnost, ki je bila ugotovljena s citirano ustavno odločbo.

9. Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica podaljšana, da ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja, kar pomeni, da se upravičenko v konkretni zadevi šteje kot samsko osebo iz desetega odstavka 10. člena ZUPJS. Ker je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno omenjeni odločbi skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

10. Stališče v zvezi s plačilom institucionalnega varstva je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS(4). Vrhovno sodišče RS poudarja, da je ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP (1. točka 3. člena) sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave 28. 11. 1992 vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki bi narekovala razlago, za katero se zavzema tožena stranka.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni v ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve v pritožbenem postopku, zato je skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

(1) Glej opr. št. Psp 241/2015 z dne 10. 9. 2015, Psp 646/2014 z dne 26. 3. 2015, Psp 161/2015 z dne 18. 5. 2015, Psp 240/2015 z dne 29. 10. 2015 in Psp 352/2015 z dne 26. 11. 2015. (2) Glej opr. št. Psp 64/2015 z dne 18. 6. 2015 in Psp 240/2015 z dne 29. 10. 2015. (3) Glej opr. št. Psp 61/2015 z dne 23. 4. 2015. (4) Glej opr. št. VIII Ips 96/2015 z dne 27. 10. 2015.