Jedro

V skrajšanem postopku pritožbeno sodišče ni vezano na predlog stranke, da se jo obvesti o seji senata. Po 1. odstavku 445. člena ZKP to stori le, če bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Izrek

Zahteva obs. B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. B.J. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 14.9.1998 je bil obs. B.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 325. člena KZ določena kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.1.1999 pritožbo obs. B.J. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. B.J. je dne 10.3.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker niso podane v njej zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ker obsojenec v njej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva obs. B.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je obs. B.J. v dopolnitvi pritožbe, ki jo je sicer vložil znatno po izteku roka za pritožbo, predlagal, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata, vendar ga pritožbeno sodišče o seji senata ni obvestilo. Vendar pa obs. B.J. zmotno meni, pri čemer se sklicuje na določilo 1. odstavka 378. člena ZKP, da je zato podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V obravnavani zadevi je namreč tekel skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem. Po določilu 1. odstavka 445. člena ZKP pa sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Pritožbeno sodišče torej ni vezano na predlog stranke, da se jo obvesti o seji senata. Zato pritožbeno sodišče s tem, ko obs. B.J. ni obvestilo o seji senata, obvestilo pa tudi ni pristojnega državnega tožilca, ni ravnalo v nasprotju z navedenim določilom in zato ni bila kršena pravica obsojenca do obrambe, zaradi česar ni utemeljena njegova trditev, da naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe. V dopolnitvi pritožbe je obsojenec sicer res predlagal, da se v zvezi s potekom prometne nezgode zasliši kot priča P.P., vendar pa ni mogoče pritrditi njegovim navedbam, ko navaja, da utemeljeno sklepa, da pritožbeno sodišče spisa ni proučilo tako, da bi upoštevalo tudi dopolnitev pritožbe. Iz razlogov drugostopenjske sodbe je namreč razvidno, da je upoštevalo tudi vsebino dopolnitve pritožbe, saj je v njej navedlo, da izpovedba predlagane priče P.P., upoštevaje dokaze, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo, ne bi mogla v ničemer spremeniti ugotovljenega dejanskega stanja.

Tudi z odločbo o stroških kazenskega postopka niso bile kršene določbe kazenskega postopka. Po določilu 1. odstavka 95. člena ZKP sodišče, če obdolženca spozna za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. O dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, pa odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami členov 92 do 97 tega zakona.

Povprečnina, ki jo je obs. B.J. dolžan plačati, je bila odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Sodišče sicer sme po določilu 4. odstavka 95. člena ZKP v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, sme predsednik senata (sodnik posameznik) s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov kazenskega postopka, ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih. Kolikor bo obs. B.J., ki je bil sicer v času izrekanja pravnomočne sodbe zaposlen, izkazal, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo njegovo vzdrževanje ali tudi vzdrževanje oseb, katere naj bi bi bil dolžan vzdrževati, bo odločilo sodišče prve stopnje, če bo obsojenec zaprosil za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka ali za njihovo obročno odplačevanje.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa obs. B.J., ko navaja, da so zmotni zaključki sodišča o njegovi krivdi za prometno nezgodo, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo obs. B.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.