Jedro

Tožena stranka je ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar v matični evidenci oziroma podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v spornem obdobju). Tožena stranka je za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Zato je treba odločbi tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo namreč morala upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 izvesti nepravo obnovo postopka v zvezi z odmero tožničine pokojnine ter nato po razjasnitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o višini tožničine pokojnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2014 in št. ... z dne 10. 6. 2014 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 754,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2014 in št. ... z dne 10. 6. 2014 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo, ki bo v celoti nadomestila odločbo št. ... z dne 10. 6. 2014 in z izdano odločbo spremeniti odločbo z dne 24. 9. 2012, tožnici pa na novo odmeriti in priznati starostno pokojnino od 1. 7. 2014 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove poleg že ugotovljenih zneskov dodatno upoštevajo tudi primerljive plače za obdobje od 25. 7. 1977 do 28. 2. 1987. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da interpretacija 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(1) kot jo podaja sodišče prve stopnje, ni pravilna. Predvsem interpretacija besede „očitno“ za tožnico ni sprejemljiva. Sodišče interpretacijo naveže zgolj na zaznavo tožnice, ki je ob prejemu odločbe iz leta 2012 menila, da je pokojnina pravilno izračunana. Spregleda pa dejstvo, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje ugotovila šele ob obisku bivše sodelavke. Standard ali je nekaj očitno ali ne, bi bilo potrebno presojati glede na to, ali bi povprečno skrbna oseba zaznala napačno ugotovljeno dejansko stanje in ne zgolj glede na zaznavo tožnice. Vsekakor je dejstvo, da je tožena stranka vedela in se zavedala, da tožnici pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala izplačanih plač za osem najugodnejših let. V besedilu same odločbe iz leta 2012 o tem ni ničesar oziroma glede omenjenega tožena stranka tožnice ni opozorila. Če bi jo, bi to gotovo privedlo do drugačnega ravnanja tožnice ter izrabe rednih pravnih sredstev. Tožnica meni, da bi jo morala tožena stranka na jasen in nedvoumen način v odločbi iz leta 2012 opozoriti na tako pomembno dejstvo, ne pa da gre od tožnice pričakovati, da bo to sama razbrala iz k odločbi priloženih obrazcev. Ravno zaradi narave pravic iz pokojninskega zavarovanja in pa samih posledic, ki jih zavarovancu lahko povzroči napačna odločitev, je zakonodajalec ponovno uvedel dodatno izredno pravno sredstvo, in sicer nepravo obnovo postopka z razširjenimi razlogi za njeno uporabo. 183. člen ZPIZ-2 je uzakonil še širšo razlago za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, kot je bila podana v prej veljavnem 270. členu ZPIZ/92. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi navedeno izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP ne pozna, omogočalo odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic, saj so napake lahko velike in imajo velik vpliv na višino priznane pravice. Ker je razlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva že s strani zakonodajalca zelo široko opredeljen, ni mogoče slediti stališču sodišča, da v primeru, kot je obravnavani, na njegovi podlagi ponovna odmera pokojnine ni mogoča. V kolikor je dejansko stanje napačno ugotovljeno, tudi materialne določbe niso mogle biti pravilno uporabljene. Tožnica se glede uporabe neprave obnove postopka sklicuje tudi na sodbo opr. št. Psp 58/1999. Tožnica na vnos oz. posredovanje podatkov s strani delodajalca ni imela nobenega vpliva in tudi ni bila seznanjena z dejstvom, da tožena stranka za kar 8 let v pokojninsko osnovo ni upoštevala plač, ker o tem ni imela podatkov. Ker delodajalec teh podatkov ni posredoval, oziroma ker tožena stranka teh podatkov ni ustrezno shranila ali pa jih je izgubila, tako ni moglo biti pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar bi se morala tožena stranka zavedati že ob sami odmeri pokojnine. Tako pa je tožena stranka po eni strani tožnici priznala kontinuirano delovno dobo, po drugi strani pa za 8 let nobenega prihodka oziroma plače. Določba 183. člena ZPIZ-2 je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določbo 4. člena ZPIZ-2, ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa citirani zakon. Navedeno pomeni, da ima upravičenec v primeru kot je obravnavani, ko plače niso bile upoštevane v pokojninsko osnovo, možnost o tem zahtevati novo odločitev, ki bo veljala od vložitve predloga dalje. V primeru, ko ni podatkov o plačah se je tudi že sodna praksa opredelila, da je vprašanje kakšno plačo je prejemal zavarovanec mogoče ugotoviti na podlagi drugih dokazov. V primeru tožnice gre za obdobje od 25. 7. 1977 do 31. 12. 1985 ter od 1. 1. 1987 do 28. 2. 1987. Podatke bi bilo možno pridobiti s primerjavo plač drugih sodelavcev, kot to izhaja tudi iz sodne prakse kot npr. opr. št. Psp 51/2012, Psp 139/2011, Psp 513/2009, Psp 457/2013. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je v takih primerih potrebno zasledovati cilj, da zavarovanci zaradi neustreznega vodenja matične evidence v zvezi z njihovimi plačami, ne bi bili prikrajšani pri pokojninskih prejemkih. Izhajajoč iz 3. člena ZPIZ-1 oziroma 2. člena ZPIZ-2 se v primeru, da po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, višina plač za zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, saj vpis podatkov v matično evidenco ni konstitutivne, temveč deklaratorne narave. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom - enake obravnave (14. člen Ustave RS), pravico do pokojnine v okviru pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) ter lastninsko pravico (33. člen Ustave RS). Pravica do starostne pokojnine se je realizirana na podlagi plačil prispevkov, pri čemer je odvisna tudi od dejstva, ali jih je delodajalec plačal. V danem primeru ni nobenega dvoma, da so bili prispevki s strani delodajalca plačani, saj takega ugovora tožena stranka niti ni podala. Opisana situacija je nedopustna, saj gre za zavarovalni princip, to je da je plačilo prispevkov pogoj za pridobitev pravic iz zavarovanja in tudi za višino pokojnine. Tožnica še izpostavlja določbe šestega in prvega člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. ter 8. členom Konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(2) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je bil zavrnjen predlog za spremembo dokončne odločbe št. ... z dne 24. 9. 2012. 6. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2012. 7. ZPIZ-2 v 183. členu ureja takoimenovano nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

8. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 24. 9. 2012 tožnici priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 446,43 EUR na mesec od 2. 6. 2012 dalje. Starostna pokojnina ji je bila odmerjena v višini 81 % od najnižje pokojninske osnove. Tožnica je pri toženi stranki uveljavljala nepravo obnovo postopka iz razloga, ker ji pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane plače izplačane v obdobju od 25. 7. 1977 do 31. 12. 1985 in pa v času od 1. 1. 1987 do 28. 2. 1987. Iz tožbenih navedb in listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica tedaj zaposlena v A. ambulanti B.. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da v njenem primeru ne gre za kršitev materialnega prava niti ne za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje in da s tem tudi niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, določeni v 183. členu ZPIZ-2 za nepravo obnovo postopka. Po stališču pritožbenega sodišča pa ravno določba 183. člena ZPIZ-2 omogoča, da se v takih primerih, kot je tožničin, lahko dokončna in pravnomočna odločba z nepravo obnovo postopka razveljavi oziroma spremeni.

9. Kot to poudarja že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi(3) je v zakonodajnem gradivu (Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012) pri obrazložitvi predloga 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka) pojasnjeno, da naj bi predlagano posebno izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP ne pozna, omogočalo odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic, saj so napake lahko velike in imajo velik vpliv na višino priznane pravice. Podobno izredno pravno sredstvo je poznal že ZPIZ/92, ne pa tudi ZPIZ-1. 10. V predmetni zadevi je tožena stranka ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar pa očitno v matični evidenci oziroma podatkih kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v obdobju od 25. 7. 1977 do 31. 12. 1985 in od 1. 1. 1987 do 28. 2. 1987). Tožena stranka je sicer za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi posebej opozarja na določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(4) , kjer je določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Nadalje je tudi v 8. členu izrecno določeno, da mora organ v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

11. V sporni zadevi pa je organ ugotovil, da manjkajo določeni podatki o plačah. Kljub temu pa je izdal upokojitveno odločbo očitno ob uporabi prvega odstavka 203. člena ZPIZ-1. V tem členu je določeno, da se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Iz obstoječe sodne prakse v zvezi z navedeno določbo pa jasno izhaja, da v primeru, če v matični evidenci ni vseh potrebnih podatkov, je potrebno v okviru ugotavljanja dejanskega stanja te podatke ugotoviti tudi z izvedbo drugih dokazov. Kot to izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS(5) , je v sodni praksi sprejeto stališče, da v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke, da v matični evidenci ni bilo podatkov in da je tožnica imela možnost z rednimi pravnimi sredstvi kasneje izpodbijati tako odločitev, pa pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da v dokončni odločbi o priznanju pokojnine ni bilo niti omenjeno, da tožena stranka ni razpolagala z vsemi potrebnimi podatki, potrebnimi za odmero pokojnine. Ne glede na to, da so bile tožnici posredovane priloge, iz katerih so razvidno podatki, ki jih je pri priznavanju in odmeri pokojnine uporabila tožena stranka, bi bilo po stališču pritožbenega sodišča glede na to, da gre za neuko stranko potrebno, da je o vseh relevantnih dejstvih seznanjena že v sami odločbi, kajti le tako ji je omogočen učinkovit preizkus odločbe in morebitno vlaganje pravnih sredstev. Vse to pa pomeni, da gre v zadevi za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično kršitev materialnega prava. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi(6) opozorilo, da gre za podobno stanje tudi v primeru neupoštevanja vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo. Ustavno sodišče RS je v odločbi(7) toženi stranki naložilo, da določenim zavarovancem (ki jim pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane delnice za notranji odkup) izda nove odločbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče RS pri tem obrazlaga, da ker je razlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva opredeljen zelo široko, ni mogoče pritrditi stališču Državnega zbora in Vlade RS, da v primeru (ko je šlo za upoštevanje delnic za notranji odkup pri odmeri pokojnine), na njegovi podlagi ponovna odmera pokojnine ne bi bila mogoča. Gre za podobno situacijo, ki narekuje tudi enako obravnavo zavarovancev, pri katerih je prišlo do napačne odmere pokojnine.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(8) spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2014 in št. ... z dne 22. 9. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo namreč morala upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 izvesti nepravo obnovo postopka v zvezi z odmero tožničine pokojnine ter nato po razjasnitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o višini tožničine pokojnine. Skladno z drugim odstavkom 82. člena ZDSS-1 bo tožena stranka morala upoštevati tudi pravno mnenje pritožbenega sodišča in njegova stališča v zvezi z ugotavljanjem podatkov o višini plače, v primeru, če teh podatkov ni v matični evidenci zavarovancev.

13. Ker je tožnica uspela z zahtevkom, je pritožbeno sodišče najprej na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(9) je po tar. št. 3100 priznalo nagrado v višini 183,30 EUR, po tar. št. 3102 nagrado v višini 169,20 EUR in po tar. št. 6002 stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano s pripadajočim DDV, tako da znesek stroškov za zastopanje pred sodiščem prve stopnje znaša 454,45 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo tudi stroške za postopek pred pritožbenim sodiščem, in sicer po tar. št. 3210 nagrado v višini 225,60 EUR, ter po tar. št. 6002 stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za pripadajoči DDV, tako da znesek pritožbenih stroškov znaša 299,63 EUR. Skupaj znesek odmerjenih in pripadajočih stroškov tako znaša 754,08 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

(3) Sodba opr. št. VIII Ips 153/2015 z dne 22. 9. 2015. (4) Ur. l. RS. št. 80/99 s spremembami.

(5) Opr. št. VIII Ips 61/2013 z dne 17. 6. 2013. (6) Opr. št. Psp 188/2016 z dne 1. 9. 2016. (7) Opr. št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. (8) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (9) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.